Jedro

Pravdni stranki svojih navedb v pritožbenem postopku nista mogli uskladiti z novimi pravnimi stališči v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in odgovoriti tudi na navedbe pravdnih strank glede vpliva možnosti predčasnega plačila in konverzije pogodbe na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1.Tožniki so s tožbo od sodišča primarno zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF, plačilo 78.903,70 EUR in neveljavnost vknjižbe ter izbris hipoteke, ki je bila za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke ustanovljena na štirih nepremičninah: prvi dve sta v solasti prvih dveh tožnikov, drugi dve pa v solasti drugih dveh tožnikov. Podrejeno so zahtevali razvezo pogodbe, plačilo in izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2.Sodišče prve stopnje je tožbo glede primarnega in podrejenega zahtevka za plačilo 78.903,70 EUR zavrglo, sicer pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Čeprav je ugotovilo, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila, je presodilo, da glavni predmet pogodbe ni nepošten. Ocenilo je namreč, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v slabi veri. Ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti, prav tako tudi ni mogla predvideti, kdaj bo do kriznih časov prišlo in da se tveganje, ki so ga prevzeli tožniki, dolgoročno ne bo realiziralo v njihovo korist oziroma se bo realiziralo v njihovo škodo. Odločitev o podrejenem zahtevku je pridržalo do pravnomočnosti odločitve o primarnem zahtevku.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Poudarilo je, da je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvima dvema tožnikoma ni bilo pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma gibanja tečaja CHF/EUR v primeru zelo velike depreciacije domače valute in njenega vpliva na višino obrokov za odplačilo kredita in preostanka glavnice. Toženka jima ni predstavila, da je CHF valuta varnega zavetja, za katero je značilno, da lahko ob večjih gospodarskih pretresih močno aprecira ter da se zato lahko obremenitev kreditojemalca, ki svoje dohodke prejema v nacionalni valuti, tako poveča, da te ne bo mogel več nositi. Toženka pa je nasprotno zagotavljala, da je pričakovati minimalna nihanja. Tako je na podlagi novejše prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča odločilo, da je zaradi pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti prišlo do kršitve prve, tretje in četrte alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), kar ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in ničnost posojilne pogodbe ter neveljavnost vknjižene hipoteke.

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 62/2024 z dne 3. 7. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali je izpodbijana sodba pravilna kljub temu, da se v njej sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da valutno tveganje kreditojemalca ni neomejeno, saj je že v kreditni pogodbi zapisana možnost in pravica kreditojemalca, da kredit z valutno klavzulo v CHF kadarkoli v obdobju kreditnega razmerja konvertira v kredit v EUR (tj. refinancira kredit) oziroma ga predčasno poplača s kreditom v EUR (in kreditojemalca banka dodatno tudi aktivno obvešča o tej pravici in možnosti)?

Revizija

5.Na podlagi tega sklepa toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnikov in potrdi delno sodbo in sklep sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišče v ponovno sojenje.

6.Opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat poudarila, da tveganje tožnikov ni bilo neomejeno, saj sta imela po 20. členu pogodbe možnost kadarkoli kredit konvertirati v EUR ali ga predčasno poplačati, kar je pomemben vidik pri presoji ravnotežja pravic pogodbenih strank. S tem stališčem je soglašalo tudi sodišče prve stopnje (93. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pa se do tega vprašanja ni opredelilo, čeprav je nanj opozorila v odgovoru na pritožbo. Toženka meni, da so te navedbe ključne za pravilno presojo zadeve in je zato sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da možnost konverzije tudi po Direktivi 2014/17/EU pomeni učinkovito sredstvo, da se tožeča stranka izogne morebitnemu valutnemu in obrestnemu tveganju. Navaja, da sodne prakse glede tega vprašanja še ni, da pa je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje tudi zato, ker ugovorna teza, da možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pogoja drug na drugega lahko součinkujejo, še ni bila predmet kontradiktorne obravnave. Vrhovno sodišče je "konverzijo" omenilo tudi v 49. točki sklepa II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Zapisalo je, da zahteve SEU po preglednosti veljajo tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije, pri tem pa se je v opombi sklicevalo na zadevo SEU Kasler (C-26/13). Po razumevanju toženke konverzija, ki se omenja v točkah 73-75 zadeve Kasler, pomeni preračunavanje zneska obroka kredita med domačo in tujo valuto po kreditni pogodbi. Ni šlo torej za konverzijo kredita z valutno klavzulo v CHF v kredit v EUR, zato je napačno sklicevanje Vrhovnega sodišča na to zadevo v povezavi s konverzijo kredita. Pri takšni konverziji namreč ne more priti do situacije, ko potrošnik ne bi mogel oceniti njenih ekonomskih posledic. Opozarja, da v drugih zadevah Vrhovnega sodišča revidenti niso uveljavljali takšnega ugovora, zato za presojo dopuščenega vprašanja niso pravno pomembne. Višja sodišča so v več odločbah zavzela stališče, da se z možnostjo konverzije tveganje posojilojemalca pomembno omeji (VSM I Cp 467/2018, VSL I Cp 960/2018, I Cp 1056/2021, I Cp 1101/2021).

7.Toženka opozarja, da tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da je pomembno, da se pravni položaj potrošnika v zvezi z zatrjevano ničnostjo pogodbenih pogojev preuči tudi ob upoštevanju sredstev, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev (SEU C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 in zadeva C-609/19 z dne 10. 6. 2021 ter sodba z dne 26. 1. 2017, Banco Primus, C-421/14, EU:C:2017:60, točka 59). Obstoj 20. člena kreditne pogodbe ter pravice tožeče stranke, ki iz njega izhajajo, pomembno vplivajo tudi na to, kakšna je morala biti pojasnilna dolžnost toženke pred sklepanjem pogodbe, in na vprašanje dobre vere toženke ter na presojo domnevnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pravdnih strank. Prav zato, ker sodišče druge stopnje pri presoji izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni upoštevalo 20. člena pogodbe, je odločitev materialnopravno napačna. Pojasnilna dolžnost posojilojemalca mora biti vselej premosorazmerna bremenu, ki ga za potrošnika ustvarjajo pogodbena določila (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022). Položaj potrošnika je namreč bistveno težji, če take določbe v pogodbi ni, torej če je potrošnik "zaklenjen" v pogodbenem razmerju in iz njega ne more izstopiti.

8.Toženka meni, da tudi če so bile tožnikoma res dane le informacije, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so te glede na možnost konverzije zadostovale, da bi se lahko tožniki izognili znatnemu valutnemu tveganju oziroma visokemu povišanju kreditne obveznosti. Zlasti zato, ker je do povečanja mesečnih obveznosti v EUR prišlo zlagoma že v letu 2008 in ne morebiti sunkovito in šele v letu 2011 in 2015, ko je prišlo do ukrepov švicarske nacionalne banke (81. točka izpodbijane sodbe). V zadevi SEU Paribas je bil predmet obravnave produkt "Helmet Immo", pri katerem je bil kreditojemalec "zaklenjen" v pogodbenem razmerju najmanj za 5 let. Komitenti v zadevi Paribas niso mogli zaznati valutnih sprememb, ker se je le vsakih 5 let prišlo do prilagoditve njihovega mesečnega obroka.

Odgovor na revizijo

9.Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki so nanjo odgovorili. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarjajo, da če se pravdno sodišče ne opredeli do dejstev, ki niso relevantna, ne gre za kršitev pravil postopka, ampak za zmotno uporabo materialnega prava (A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 241). Opozarjajo na stališča, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-54/19, zlasti v 20. točki, po katerem možnost konverzije ne more pomeniti učinkovitega zavarovanja potrošnika pred valutnim tveganjem. Tožniki menijo, da velja enako glede predčasnega poplačila kredita. Potrošnik kot laik ne more predvideti trenutka in obsega spremembe tečaja, da bi lahko pravočasno sprejel kakršnokoli odločitev. Ko pa do spremembe pride, mora sprejeti vse natečene tečajne razlike brez možnosti povratne izravnave tega prevzetega položaja. V tem kontekstu je ključna praksa SEU o ranljivosti potrošnika in njegovi potrebi po zadostnih informacijah (Zadeva C-618/10, točke 54, združene zadeve C-154/15, C-307/15 in C-308/15, točke 68-70). Potrošnik ni dolžan pristati na konverzijo ali predčasno plačilo kredita, če je glavni pogodbeni pogoj nepošten in je pogodba nična, ker se s tem odpove vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, kot bi bil podan brez nepoštenega pogoja. Pomembno je, ali je ponudnik storitev zadostil zahtevi po preglednosti in transparentnosti pogodbenega pogoja. V tem primeru pa je sodišče ugotovilo, da je toženka tožnikom dala zavajajoča pojasnila (točka 18 izpodbijane sodbe). V tem kontekstu je treba upoštevati izrecno stališče SEU, da mora ponudnik potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev in da morata biti v pogodbi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, na katerega se ta pogoj nanaša, ter - če je to primerno - zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, tako da lahko potrošnik oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo (sodba SEU C-229 in C-289/19, točka 50).

10.Tožniki opozarjajo, da zgodnja nihanja tečaja EUR/CHF niso povzročila večjega povečanja anuitet v evrskih zneskih. Noben potrošnik ni mogel vedeti, da že sorazmerno majhna, vendar dolgotrajna apreciacija CHF proti EUR na letni ravni lahko pripelje do znatnega povečanja kreditne obveznosti (zadeva SEU C-698/18 in C-699/18).

11.Tožniki opozarjajo, da ZVPot potrošnikom nudi večje varstvo kot Direktiva 93/13, kar izhaja tudi iz razlage po namenu, ki jo kot posebnost glede slovenskega prava izraža vsebina Priloge II Direktive, ki je tudi njen normativni del, da slovensko pravo "razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku." Menijo, da je protiustavno stališče, da šele izpolnjenost predpostavke neizpolnitve pojasnilne dolžnosti omogoča možnost obstoja nadaljnjih predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja iz prve do tretje alineje 24. člena ZVPot. Menijo, da je tako stališče v nasprotju z določbami ZVPot in razlago SEU.

12.Revizija je utemeljena.

O navedbah pravdnih strank, ugotovitvah sodišč in obrazložitvi sodišč o vplivu možnosti konverzije posojilne pogodbe na odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja

13.V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka ugovarjala, da so imeli tožniki po pogodbi možnost izhoda, saj so lahko predčasno poplačali kredit ali pa ga spremenili v kredit v EUR. Navedla je, da je tožnike na to opominjala, da je bilo to zapisano v pogodbi in tožnikom predstavljeno ob njeni sklenitvi (8. str. sodbe sodišča prve stopnje). Tožniki pa so opozorili, da je tudi pri presoji možnosti konverzije kredita bistveno, ali je ponudnik storitev zadostil zahtevi po preglednosti in transparentnosti pogodbenega pogoja in dal potrošniku v zvezi s tem zavajajoča zagotovila (9. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

-da sta prva dva tožnika kot solidarna kreditojemalca 9. 5. 2007 s pravno prednico toženke sklenila Pogodbo št. LJ02405768010 o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo za znesek 360.500 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 218.670,39 EUR, z dobo vračanja 360 mesecev;

-da je višina anuitete je na dan priprave kreditne pogodbe znašala 1.678,30 CHF, obrestna mera je seštevek 6-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,30 % p. a.;

-da je bil kredit najet za nakup stanovanja;

-da je toženka tožnikoma enakovredno predstavila kredit v EUR in kredit v CHF, predstavila je možnost, da se bosta tečaj in obrestna mera spreminjala, kar bo vplivalo na njihovo mesečno obveznost, skupaj s strankami so na internetu pogledali preteklo gibanje tečaja CHF-EUR;

-da tožnikoma ni bilo predstavljeno, da so možne velike spremembe tečaja in kako bo to konkretno vplivalo na spremembo obroka in preostanka glavnice, torej delovanje mehanizma.

15.Sodišče prve stopnje je presodilo, da čeprav pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, banka ni ravnala slaboverno, ker ni mogla predvideti, da se tveganje, ki so ga prevzeli tožniki, dolgoročno ne bo realiziralo v njihovo korist, oziroma se bo realiziralo v njihovo škodo. Med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v trenutku sklepanja pogodbe ni obstajalo znatno neravnotežje. Breme valutnega tveganja na strani tožnikov je bilo sicer večje, vendar ga je omejevala pogodbena določba, ki je tožnikoma omogočala spremembo kredita in predčasno poplačilo. Navedlo je, da je odločitev za eno od obeh možnosti res terjala pretehtano odločitev, a da to še ne pomeni, da pogodbena možnost ni zmanjševala bremena kreditojemalčevega tveganja na sprejemljivo raven. Ni bila tožena stranka tista, ki bi morala poskrbeti za to, da bi tožnikom ob pravem času ponudila konverzijo ali predčasno poplačilo posojila. Ta odločitev spada v sfero posameznega posojilojemalca. Po prepričanju sodišča prve stopnje je možnost predčasnega poplačila kredita zadosten in primeren način za odvračanje valutnega tveganja. S tem, ko jima je toženka to omogočila, je ravnala dobroverno in na način, ki ni vodil v znatno neravnotežje pogodbenih pravic in obveznosti. Drži, da konverzija tožnikom sicer ne nudi popolne zaščite, omogoča pa jim, da se razbremenijo vsaj bodočega tveganja (93. točka obrazložitve).

16.Zoper odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili tožniki, vendar niso posebej grajali stališča sodišča prve stopnje glede možnosti predčasnega plačila in konverzije posojilne pogodbe v EUR. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opozorila na pomembnost možnosti predčasnega plačila in konverzije kredita pri presoji slabovernosti in znatnega neravnotežja med obveznostmi in pravicami pogodbenih strank (6. in 8. stran odgovora na pritožbo).

17.Po poteku roka za vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo v tej zadevi je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (javno objavljeni 25. 5. 2023) pomembno nadgradilo svoja predhodna materialnopravna stališča v zvezi s posojilnimi pogodbami v CHF.

18.Sodišče druge stopnje je pred odločanjem tožnike seznanilo s pravnim mnenjem dr. Damjana Možine (december 2022), ki ga je v pritožbenem postopku predložila toženka, in jim dalo možnost, da se o njem izrečejo. Ni pa pravdnih strank opozorilo na spremenjena materialnopravna izhodišča v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, čeprav se je nato v sodbi z dne 18. 12. 2023 nanje oprlo. Pritožbi tožnikov je ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku in ugotovilo ničnost posojilne pogodbe in neveljavnost vknjižbe hipoteke.

O utemeljenosti očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka

19.V zadevi II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, na katero opozarja toženka v reviziji. je toženka v odgovoru na revizijo prav tako navedla, da že sama možnost konverzije posojilne pogodbe opozarja na valutno tveganje, poleg tega pa naj bi možnost konverzije nevtralizirala valutno tveganje. Vrhovno sodišče je v tej zadevi opozorilo, da te navedbe toženke iz razloga, ker sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje zanjo ugodni, sploh še niso bile predmet kontradiktorne obravnave in je zato reviziji ugodilo in obe sodbi razveljavilo.

20.V obravnavani zadevi gre za primerljiv procesni položaj. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženke, da možnost predčasnega poplačila kredita in konverzije zmanjšuje valutno tveganje. Sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo toženke, se pa do tega ugovora toženke ni opredelilo. Pomembno je tudi, da sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla pred spremembo sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2024 in pravdni stranki svojih navedb v pritožbenem postopku nista mogli uskladiti z novimi pravnimi stališči sodišča.

21.Pritožbeno sodišče bi namreč moralo pravdnima strankama pred odločitvijo omogočiti, da pritožbene navedbe (tudi tiste o pomenu pogodbene možnosti predčasnega poplačila kredita in konverzije) dopolnita v luči spremenjenih materialnopravnih izhodišč. V trenutku, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, je bila namreč podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki od sodišča druge stopnje zahteva, da "s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge; pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo".

22.Zaradi ugotovljene procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in odgovoriti tudi na navedbe pravdnih strank glede vpliva možnosti predčasnega plačila in konverzije pogodbe na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

23.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

24.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Vrhovno sodišče je tako odločilo tudi v sklepih II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025 in II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2024.

2Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 39/2024 z dne 19. 2. 2025 povzelo izhodišča iz sodne prakse SEU za presojo vpliva možnosti konverzije kredita na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 168, 169

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.