Jedro

Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.

Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrže, pritožba dolžnika pa zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 29. 10. 2018 zavrnilo.

2. Zoper sklep sta pritožbi s skupno vlogo vložila oba dolžnika. Nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da ni podana očitna nesorazmernost med višino izterjevane terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine. Že 13. 7. 2020 sta podala pripombe na cenilno mnenje z dne 31. 7. 2017, ker se je cena nepremičnine od dne cenitve močno spremenila in je nepremičnina vredna cca. 44.370,00 EUR več. Dodajata, da so se cene nepremičnin še dvignile za najmanj 5 % zaradi česar vrednost nepremičnine ocenjujeta na 59.000,00 EUR več, kot pa je bilo ugotovljeno. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo, da so bile terjatve do upnikov A., d. d., in B., d. o. o., v višini 3.732,46 EUR in 4.129,42 EUR s pripadki poplačane. V zvezi z nenadomestljivo škodo navajata, da nepremičnina, ki je njihov dom, predstavlja eno in edino prepreko pred brezdomstvom in nedvomno predstavlja nenadomestljivo škodo. Dodajata, da že sam izvršilni postopek predstavlja določeno ogrožanje preživljanja, sicer minimalni dohodek in socialna pomoč ne bi bila zavarovana pred samo izvršbo. Izguba doma, ki za dolžnika hkrati pomeni tudi izvor preživetja, saj je tu sedež gospodarske družbe, nedvomno pomeni in izkazuje veliko verjetnost ogrozitve preživljanja in življenja. Izpostavita še, da se trudita poravnati svoje obveznosti.

3. Pritožba dolžnice ni dovoljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu dolžnika za odlog izvršbe na njegovo nepremičnino. Odločitev se torej na dolžnico ne nanaša in v njen položaj tudi neposredno ne posega, zato ji pravni red ne priznava pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep. Pravni interes je v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ predpostavka za dovoljenost pritožbe in če pritožnik pravnega interesa nima, je pritožba nedovoljena. Višje sodišče je pritožbo dolžnice zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

5. V predlogu za odlog izvršbe se je dolžnik skliceval na nesorazmernost med izterjevano terjatvijo in ocenjeno vrednostjo nepremičnine, ki predstavlja dom dolžnika in njegove petčlanske družine. Navedel je, da bi izguba le tega ogrozila preživljanje in življenje družine, drugega doma nimajo, kar bi še poslabšalo težko situacijo, v kateri so se znašli.

6. Odlog izvršbe je dopusten le izjemoma in začasno pod v zakonu predpisanimi omejenimi pogoji (71. člen ZIZ), ki jih je sodišče prve stopnje že obširno pojasnilo.1 V tem delu višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni navedeni zakonski pogoji za odlog izvršbe, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene navedbe.

7. Posebno upravičeni razlogi sicer predstavljajo pravni standard, za katerega zakonodajalec ni taksativno določil, v kakšnih primerih ga je potrebno upoštevati, temveč ga je potrebno presojati v vsakem posameznem primeru. Vendar že sama gramatikalna razlaga drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba lahko odloži v primeru podanih posebno upravičenih razlogov, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat, pomeni, da mora stranka v skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, zatrjevati obstoj tistih okoliščin, v katerih se trenutno nahaja, do izboljšanja pa bo prišlo v bližnjem časovnem obdobju. Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje. Takih okoliščin dolžnik v svojem predlogu ni navajal. Zgolj dejstvo, da bi se moral dolžnik v primeru prodaje z družino preseliti, pa (še) nima v posesti druge nepremičnine, v kateri bi lahko uredil nov dom, še ni razlog za odlog izvršbe, saj ne gre za okoliščino, ki bi ga opravičevala. Ob izostanku trditev o obstoju okoliščin, ki bi jim to onemogočale, si dom lahko uredijo tudi drugje. Zakaj bi bilo s prodajo doma ogroženo njihovo preživljanje in življenje, pa dolžnik že utemeljil ni. Ni zatrjeval ne materialnih, ne socialnih, ne zdravstvenih ali podobnih ovir, ki bi mu trenutno onemogočale poplačilo terjatev upnikov in ki bi se v 6 mesecih predlaganega odloga uredile. Prav tako za podane trditve ni predlagal nobenih dokazov. Pravilno je zato zaključilo sodišče prve stopnje, da dolžnik pogojev za odlog izvršbe zaradi posebno upravičenih razlogov ni izkazal. 8. Trditve o izgubi sedeža družbe, ki jih predstavlja izvor preživetja dolžnik prvič podaja sedaj v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj jih ne bi mogel podati že v predlogu za odlog, zaradi česar predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in se zato do njih ne opredeljuje.

9. Tudi glede zatrjevane nesorazmernosti med izterjevano terjatvijo in vrednostjo nepremičnine dolžnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta ni podana. Pod pogoji uporabljenega četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ je mogoč odlog izvršbe na dom, kadar gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Vrednost nepremičnine sodišče ugotovi s cenitvijo (drugi odstavek 178. člena ZIZ). S pravnomočnim sklepom z dne 21. 8. 2020 je bila ugotovljena vrednost nepremičnine dolžnika na dan 31. 7. 2017 v višini 261.000,00 EUR. Za trditve o povišani vrednosti nepremičnine zaradi poteka časa in rasti cen nepremičnin dolžnik ni ponudil nobenih dokazov. Pripomb z dne 13. 7. 2020, na katere se sklicuje dolžnik, v spisu ni, pripomb na cenilno poročilo pa v roku zanje tudi ni podal. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da gre za splošno znano dejstvo, da je zaradi rasti cen nepremičnin tudi konkretna nepremičnina vredna 59.000,00 EUR več. Sicer pa v predlogu za odlog tovrstnih trditev dolžnik ni podal in jih zato sodišče prve stopnje niti ni moglo upoštevati, in je pravilno izhajalo iz ugotovljene vrednosti 261.000,00 EUR, kot jo je v predlogu zatrjeval tudi sam dolžnik. Višje sodišče pa trditev o višji vrednosti zaradi prepovedi navajanja novot niti ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V zvezi z trditvami dolžnika o poplačilu terjatev do dveh upnikov višje sodišče po vpogledu v zadevo VL 35795/2015, upnika A., d. d., zaradi izterjave 3.732,46 EUR s pripadki, ugotavlja, da je upnik v tem postopku res podal umik izvršilnega postopka, a šele 14. 4. 2021, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa, zaradi česar gre za novo dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, in zaradi česar to dejstvo na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Za trditve o poplačilu terjatve do upnika B., d. o. o., pa dolžnik ne ponudi nobenih dokazov, tako dejstvo pa iz podatkov spisa tudi ne izhaja, zaradi česar višje sodišče navedenim trditvam dolžnika zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ne more slediti. Vsaka stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP v zvez is 15. členom ZIZ). Tudi sicer pa že glavnici iz ostalih dveh izvršilnih postopkov, In 3/2015 zaradi izterjave 11.560,30 EUR in I 547/2016 zaradi izterjave 18.932,16 EUR, skupaj znašata 30.492,46 EUR.

11. Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, se višje sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana. In ker že ta pogoj ni izpolnjen, odlog po določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ ni mogoč.

12. Za odlog izvršbe po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ pa dolžnik že objektivnega pogoja ni izpolnil, čemur niti ne nasprotuje, zato tudi na tej podlagi pogoji za odlog niso podani.

13. Pritožba tako ni utemeljena. Tudi kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pri pritožbenem preizkusu višje sodišče pazi po uradni dolžnost, to ni odkrilo, zato je pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi določbe šestega odstavka 169. člena in 71. člena ZIZ, kakršen je veljal v času odločanja, to je pred spremembo z Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-M), ki se uporablja od 27. 3. 2021 dalje.