Jedro

V 180. členu ZPP je res določeno, da mora tožba obsegati tudi identifikacijske podatke strank iz 180.a člena ZPP, torej v primeru fizične osebe navedbo osebnega imena, naslov prebivališča in EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva (ali davčno številko, če ni vpisana v ta register in je vpisana v davčni register, ali rojstni datum, če ni vpisana v nobenega od registrov). Ne glede na to, bi v okoliščinah obravnavanega primera zavrženje prve točke tožbenega predloga zaradi nenavedene EMŠO številke v tožbi, po oceni pritožbenega sodišča pomenilo nesorazmeren poseg v tožničino ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na prvo točko tožbenega predloga.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo dne 17. 12. 2021, ker je tožnica v roku ni popravila.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica. Očita, da 15-dnevni rok za dopolnitev tožbe ni bil v skladu z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj si državni organi vzamejo najmanj 30 dni za odločitev o pravicah in obveznostih strank v postopku. Navaja, da v pravni državi ne bi smelo biti fikcije vročitve, ker se jo lahko zlorabi. Sodišče nima dokazov, da je tožnica prejela sklep za dopolnitev tožbe pravi čas in ne upošteva, da se lahko pošta založi. Ni upoštevalo, da je prava neuka. Zahtevano dopolnitev bi moralo obrazložiti posamezni zadevi primerno in ne na splošno. Ne glede na zamujen rok bi moralo tožbo v skladu s 23. členom URS presojati vsebinsko. Ker jo je zavrglo, je kršilo 14. in 22. člen URS. Nadalje navaja, da je imela v letu 2020 psihične težave in se je zdravila odvisnosti od tablet, tudi v letu 2021 je bila zaradi tega večkrat v bolniškem staležu. Dne 17. 11. 2021 ji je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker delodajalca ni obvestila o odsotnosti z dela in zaradi same odsotnosti. Zaradi slabega psihičnega zdravstvenega stanja se ni zavedala, da bi morala v predmetnem obdobju opravljati delo. Ni ji mogoče očitati naklepa, ker ni sporočila odsotnosti, saj je bila v psihotičnem stanju. Iz tega razloga tudi ni pristopila na zagovor pred odpovedjo, v zvezi s katerim ji tudi sicer ni bil dan primeren čas za pripravo obrambe. Predlaga, da naj se pritožbi ugodi in naj sodišče prve stopnje tožbo presodi po vsebini.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pa glede prve točke tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021 napačno uporabilo pravila pravdnega postopka o primernosti tožbe za obravnavanje.

5. Tožnica je 17. 12. 2021 vložila tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sklepom z dne 27. 12. 2021 ji je sodišče prve stopnje naložilo, naj tožbo popravi tako, da navede svoj EMŠO in postavi izvršljiv tožbeni zahtevek ter temu ustrezno dopolni tožbene navedbe. Zmoten je pritožbeni očitek o neobstoju dokaza o tem, kdaj je tožnica prejela ta sklep. V spis vložena vročilnica potrjuje pravilnost prvostopenjskih ugotovitev, da dne 30. 12. 2021 tožnici ni bilo mogoče vročiti sklepa osebno, zato ji je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo o pisemski pošiljki z navedbo 15-dnevnega roka, v katerem jo mora prevzeti. Ker je v tem roku ni prevzela, ji je bila pošiljka puščena v hišnem nabiralniku. Takšno vročanje je bilo skladno s 142. členom ZPP. Zaradi neprevzema pošiljke v roku, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da ji je bil sklep z dne 27. 12. 2021 vročen 14. 1. 2022. Pritožba neutemeljeno nasprotuje institutu fikcije vročitve, saj ga določa zakon, njegov namen pa je med drugim tudi preprečiti, da bi udeleženci sodnih postopkov s svojo neaktivnostjo postopke neupravičeno zavlačevali.

6. V sklepu z dne 27. 12. 2021 je bil tožnici določen 15-dnevni rok za popravo tožbe. Pritožba zmotno očita, da bi ji moral biti dodeljen 30-dnevni rok. V drugem odstavku 108. člena ZPP ni predpisano, kolikšen rok mora sodišče določiti za popravo tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča je bil dani rok primeren, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) poudarja načelo hitrosti postopanja in je npr. tudi za odgovor na tožbo in za pritožbo predpisan 15-dnevni rok. Tudi sicer tožnica pred iztekom roka ni zaprosila sodišča za njegovo podaljšanje. Glede na to je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je rok iztekel 31. 1. 2022. Tožnica je šele 7. 2. 2022, torej prepozno, vložila dopolnitev tožbe, zato te vloge sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

7. Kljub navedenemu je prvostopenjsko sodišče nepravilno štelo, da tožba z dne 17. 12. 2021 glede prve točke tožbenega predloga ni bila primerna za obravnavo in je tožbo v tem delu na podlagi 108. člena ZPP napačno zavrglo.

8. V 180. členu ZPP je res določeno, da mora tožba obsegati tudi identifikacijske podatke strank iz 180.a člena ZPP, torej v primeru fizične osebe navedbo osebnega imena, naslov prebivališča in EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva (ali davčno številko, če ni vpisana v ta register in je vpisana v davčni register, ali rojstni datum, če ni vpisana v nobenega od registrov). Ne glede na to, bi v okoliščinah obravnavanega primera zavrženje prve točke tožbenega predloga zaradi nenavedene EMŠO številke v tožbi, po oceni pritožbenega sodišča pomenilo nesorazmeren poseg v tožničino ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS). V Poročevalcu DZ, št. 1311 z dne 5. 12. 2016 (EPA 1650-VII, predlog ZPP-E), je bilo glede 180.a člena ZPP pojasnjeno, da je navedba teh podatkov v tožbi (in sodbi) namenjena vodenju pravdnega postopka (vročanje), učinkovitejši izvršitvi sodnih odločb, podatek o EMŠO pa je npr. nujen v zemljiškoknjižnem postopku, registrskem postopku, pa tudi v primeru vpisov po uradni dolžnosti. V tem delovnem sporu ne gre za nobenega izmed izpostavljenih postopkov, vročanje tožnici pa kljub nenavedeni EMŠO številki očitno ni bilo problematično, saj vložena pritožba dokazuje, da so ji bila pisanja na naslovu iz tožbe uspešno vročena. Poleg tega je spisu priložen izpis prvostopenjskega sodišča iz CRP evidence za tožnico z dne 21. 12. 2021, v katerem sta bili navedeni njena EMŠO in davčna številka.

9. Tudi z vidika zahtevane postavitve izvršljivega tožbenega zahtevka in ustrezne dopolnitve tožbenih navedb je bila prva točka tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021 napačno zavržena. Tožnica (laik) v pritožbi sicer pravilno navaja, da je bila tako oblikovana zahteva za popravo tožbe le splošna, medtem ko 36. člen ZDSS-1 zahteva, da mora sodišče, ki naloži delavcu popravo ali dopolnitev vloge, tega poučiti tudi, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge. Ne glede na to pa je ključnega pomena, da je bila prva točka tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021 primerna za obravnavo in je sodišče ne bi smelo zavreči. V tej točki je tožnica predlagala, da se njeni tožbi ugodi in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi. Čeprav je postavila le oblikovalni tožbeni zahtevek (ne pa tudi reintegracijskega in reparacijskega, kar je v sporih o prenehanju delovnega razmerja običajno), to ni ovira, da sodišče prve stopnje ne bi takšne tožbe obravnavalo po vsebini. Navedla je tudi potreben minimum dejstev, ki zahtevek individualizirajo (zaradi slabega psihičnega stanja se ni zavedala, da bi morala izvajati delo pri delodajalcu; njeno zdravstveno stanje je bilo opravičljiv razlog za odsotnost z dela; zaradi psihotičnega stanja ji ni mogoče očitati, da delodajalca naklepoma ni obvestila o odsotnosti; ni ji bil omogočen primeren čas za obrambo). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep glede prve točke tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021 razveljavilo (prvi odstavek 354. člena v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP). O njej bo sodišče prve stopnje moralo odločiti po vsebini.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga do šesta točka tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021 niso primerne za obravnavo. Pritožbo je zato v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

11. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).