Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Odločitev sodišča prve stopnje in tudi obeh upravnih organov v obravnavani zadevi ne temelji samo na varstvenem režimu oziroma kulturnovarstvenih pogojih, določenih v Strokovnih osnovah, ampak tudi na varstvenih režimih, določenih z zakonom in s podzakonskimi predpisi. Zato revidentovo vprašanje, ki se nanaša samo na eno od pravnih podlag, ki določa varstveni režim in na katero je prvostopenjski organ med drugimi oprl svojo odločitev, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj odgovor nanj ne bi vplival na drugačno odločitev v tej zadevi.

Ker revident uveljavljanja neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje samo glede pravnega vprašanja, ki v zadevi ni bistveno za odločitev, to za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Piran, št. P/V-473/3-10 z dne 16. 3. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev (pravilno kulturnovarsvenega soglasja) za poseg v kulturni spomenik, Izola – Mestno jedro, na naslovu ..., št. EŠD: ... V upravnem postopku je ugotovljeno, da želi revident legalizirati nadzidavo in dozidavo, to je poseg v tlorisne in višinske gabarite ter v ulično fasado objekta na naslovu .... Objekt se nahaja v območju mestnega jedra, ki je zavarovan s I. varstvenim režimom za mestne ambiente. Sam objekt pa je zavarovan z II. varstvenim režimom za stavbe in je z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Izola (Uradne objave Primorske novice št. 31/1984, v nadaljevanju Odlok o razglasitvi) razglašena za kulturni spomenik (Izola – mestno jedro, EŠD ...). Ugotovljeno je, da poseg ni skladen z varstvenim režimom, kot ga določajo: Odlok o razglasitvi, katerega sestavni del so Strokovne osnove za razglasitev nepremičnin kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Izola (v nadaljevanju Strokovne osnove); Odlok o sprejetju Načrta prenove starega mestnega jedra Izole (v nadaljevanju Načrt prenove); Pravilnik o izvajanju prenove (asanacije) starega mestnega jedra Izola (v nadaljevanju Asanacijski pravilnik) in Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Možna je le nadzidava na dvoriščni strani stavbe s prenosom slemenske lege, za kar je bilo revidentu že izdano kulturnovarstveno soglasje. Revidentovo pritožbo zoper zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 3510-40/2010/7 z dne 13. 6. 2011. V tej odločbi je navedla, da bi moral prvostopenjski organ, glede na to, da poseg ni dopusten in glede na določbo petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), z odločbo zavrniti izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Vendar, ker se prvostopenjski organ tako v uvodu kot v obrazložitvi odločbe na citirano določbo ZGO-1 sklicuje, ta nepravilnost v izreku, ki jo je šteti za očitno pomoto, na pravilnost odločitve ne vpliva.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča zato revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se sploh ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso pomembna glede na vsebino zadeve (npr. X Ips 149/2009, X Ips 415/2009, X Ips 312/2010, X Ips 162/2011, X Ips 270/2011, X Ips 389/2011, X Ips 498/2011, X Ips 83/2012, X Ips 128/2012, X Ips 132/2012).

7. V okviru citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje, glede tega vprašanja.

8. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje: ali so strokovne podlage lahko pravna podlaga za določitev kulturnovarstvenih pogojev.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča to revidentovo vprašanje v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1, saj odločitev v izpodbijanem aktu ne temelji zgolj na strokovnih podlagah temveč tudi na predpisih, torej odgovor na zastavljeno vprašanje ne bi vplival na drugačno odločitev v tej zadevi.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega akta in izpodbijane sodbe, v kateri se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba upravna organa, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) namreč izhaja, da je bila v obravnavani zadevi izdaja kulturnovarstvenega soglasja zavrnjena, ker že izvedena gradnja ni skladna s splošnim varstvenim režimom, kot ga določa 134. členu ZVKD-1 in tudi z obsegom varstva kulturne dediščine, kot ga določajo Asanacijski pravilnik, Načrt prenove in Strokovne osnove kot sestavni del Odloka o razglasitvi. Odločitev sodišča prve stopnje in tudi obeh upravnih organov v obravnavani zadevi torej ne temelji samo na varstvenim režimu oziroma kulturnovarstvenih pogojih, določenih v Strokovnih osnovah, ampak tudi na varstvenih režimih, določenih z zakonom in s podzakonskimi predpisi. Revidentovo vprašanje pa se nanaša samo na eno od pravnih podlag, ki določa varstveni režim in na katero je prvostopenjski organ med drugim oprl svojo odločitev.

11. Revident uveljavlja tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja in se pri tem sklicuje na odločbo sodišča prve stopnje II U 363/2009 z dne 22. 12. 2010, ki jo prilaga. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v tej odločbi sprejelo drugačno stališče, in sicer, da strokovne podlage niso podlaga za določitev kulturnovarstvenih pogojev za poseg v spomenik ali v vplivno območje spomenika.

12. S temi navedbami pa revident neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni izkazal. Neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje namreč uveljavlja samo glede pravnega vprašanja, za katerega je že v 10. točki te obrazložitve pojasnjeno, da ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljanje neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje samo glede pravnega vprašanja, ki v zadevi ni bistveno za odločitev, pa že na podlagi besedila 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije ne zadošča. Taka pa je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 30/2009, X Ips 13/2010, X Ips 455/2010, X Ips 251/2011 in druge). Odločba sodišča prve stopnje, na katero se revident sklicuje, pa se tudi sicer nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, kot izpodbijana sodba.

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).