Jedro

Med bistvenimi načeli postopka sprejema začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Zato za izkaz posameznega dejstva zadošča že dokazni standard verjetnosti in sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov.

Višina denarne kazni ni pogojena s premoženjskim stanjem strank. Njen namen namreč ni, da bi jo udeleženci postopka zlahka zmogli plačati ter še naprej kršili sodno odločitev, temveč da predstavlja ustrezno prisilo za njeno izpolnitev, upoštevajoč pomen dobrine, ki se z izvršbo varuje.

Začasna odredba pred uvedbo postopka predstavlja izjemno sredstvo zavarovanja, ko je potrebno nujno ukrepanje sodišča zaradi preprečitve ogroženosti otrok še preden se prične sodni postopek. DZ za takšne primere ne glede na vrsto začasne odredbe in naravo spora določa enoten sedemdnevni rok od izdaje sklepa, v katerem je treba začasno odredbo opravičiti. Določilo 166. člena DZ je glede na splošna določila ZIZ specialno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začasno uredilo stike med udeležencema in njunimi mladoletnimi otroci, tako da ti preživljajo čas izmenjaje z vsakim od staršev strnjeno po en teden, s prevzemom ob petkih po koncu pouka v šoli, kar se prične izvajati 6. 5. 2022, ko otroke prevzame mati (I.). Uredilo je tudi stike med medletnimi in poletnimi počitnicami (II.), izreklo denarno kazen za primer kršitve (III.) in naložilo upniku, da mora začasno odredbo opravičiti z vložitvijo ustreznega predloga v roku 7 dni od njene izdaje (IV.), da bo veljala do zaključka nepravdnega postopka (V.). Drugačen predlog upnika je zavrnilo (VI.).

2. Zoper sklep vlaga ugovor in pritožbo1 (v nadaljevanju pritožbo) upnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj si razlogi sklepa iz 15. točke in 7., 11. in 12. točke obrazložitve glede ogroženosti otrok nasprotujejo, zaradi česar se ne more učinkovito pritožiti. Sodišče ni izvajalo dokazov z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem mld. hčerke A. glede primernosti dolžnice za opravljanje starševske vloge zaradi odvisnosti od alkohola. Izjava dolžnice pred CSD, v kateri je pitje pavšalno zanikala, ne more biti ustrezen dokaz. Zaradi dolžničine odvisnosti od alkohola so otroci pri njej bolj ogroženi, zato bi sodišče moralo ugoditi primarnemu predlogu glede zaupanja v vzgojo in varstvo.

3. Upnik izpostavlja, da je izrečena kazen 500 EUR previsoka. Otroci zavračajo stike z mamo, kar velja predvsem za mld. A. V stike jih ne more prisiliti.

4. Pooblaščenka upnika je sklep prejela 5. 5. 2022, kar pomeni, da bi morala predlog, s katerim bi opravičila izdajo začasne odredbe, vložiti v enem dnevu. V tako kratkem času upnika ni uspela niti kontaktirati, kaj šele, da bi od njega pridobila ustrezno dokumentacijo. Z odločitvijo sodišča sta bili upniku kršeni pravici do učinkovitega sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Upnik je sodišču predlagal rok 45 dni, kar je glede na naravo postopka primerno, sploh ker se je treba udeležiti še svetovalnega razgovora pri CSD. Odločitev sodišča je v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki jih je treba razlagati ustavno skladno.

5. Na pritožbo je odgovorila dolžnica in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Sklep ima jasne razloge o odločilnih dejstvih glede ogroženosti otrok, ki niso medsebojno protislovni in omogočajo njegov preizkus. Sodišče je pravilno ugotovilo, da obstoji temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz 161. člena Družinskega zakonika (DZ), in sicer ogroženost otrok zaradi neurejenih in prekinjenih stikov z obema staršema. Zato je sledilo podrednemu predlogu upnika in stike uredilo tako, da otroci tedensko prehajajo od enega starša do drugega, kar je kot najbolj ustrezno rešitev v tej fazi postopka svetoval tudi center za socialno delo. Nujnost ureditve stikov med otroci in starši pa sama po sebi ne vzpostavlja nujnosti za začasno ureditev drugih vprašanj. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora biti sodišče pri izbiri ukrepov za varstvo koristi otrok previdno, da z začasno odredbo ne povzroči situacije, ki bi enega od staršev predčasno postavila v ugodnejše izhodišče z zaupanjem otrok v vzgojo in varstvo ter mu na ta način zagotovila boljše možnosti za uspeh v postopku. V tej luči je treba razlagati razloge sodišča v 15. točki sklepa, kjer je zapisalo, da otroci zaradi odsotnosti dogovora med staršema, komu bodo zaupani v vzgojo in varstvo, niso ogroženi. Sklep tako ni obremenjen s kršitvama iz 14. in 15.2 točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

8. Med bistvenimi načeli postopka sprejema začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Zato za izkaz posameznega dejstva zadošča že dokazni standard verjetnosti in sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov. Upnik je za trditve o dolžničinih težavah s prekomernim uživanjem alkohola poleg fotografij predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje trinajstletne hčere. Ker delavci CSD pri pogovoru in neposrednem opazovanju dolžnice niso opazili težav, ki bi kazale na odvisnost od alkohola, prav tako tega ni zaznala svetovalna delavka v šoli, ki je bila s staršema v zadnjem obdobju pogosto v stiku, niti to ne izhaja iz predloženih fotografij ter upnik ni izpostavil konkretnih dogodkov, ki bi pričali o nesposobnosti dolžnice za izvajanje starševske funkcije, sodišče z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem pritožnika ni zagrešilo očitane kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Omenjeni dokaz je ob zgolj pavšalnih trditvah in izjemno konfliktnem odnosu med staršema neprimeren, kar velja tudi (in še posebej) za dokaz z zaslišanjem mladoletne hčerke. Vpletanje otrok in postavljanje v vlogo posrednika pri starševskem konfliktu zanje predstavlja močno čustveno obremenitev, ki nedvomno negativno vpliva na zdrav duševni razvoj, česar se upnik premalo zaveda. Ker sodišče glede na izvedene dokaze ni ugotovilo, da bi bilo treba otroke zaradi ogroženosti takoj zaupati očetu, z materjo pa urediti le kratkotrajne stike pod nadzorom, je primarni predlog predlagatelja utemeljeno zavrnilo.

9. Pritožba pravilno povzema namen denarne kazni, izrečene za primer kršitve začasne odredbe. Sodišče jo mora določiti v višini, ki bo za udeleženca pomenila zadosten pritisk, da bosta spoštovala sodno odločbo in obveznost izpolnila. Znesek 500 EUR kot kazen za nespoštovanje začasne odredbe o izvrševanju stikov nikakor ni previsok. Upnik je dolžan otroke pripraviti na stike in jih vzpodbujati, ne da že vnaprej zatrjuje, da jih zaradi odklanjanja otrok ne bo mogel izvesti. Tudi pavšalno izpostavljeno dejstvo, da tako visoke kazni ne bo zmogel plačati, ker preživlja štiričlansko družino, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, saj višina denarne kazni ni pogojena s premoženjskim stanjem strank. Njen namen namreč ni, da bi jo udeleženci postopka zlahka zmogli plačati ter še naprej kršili sodno odločitev, temveč da predstavlja ustrezno prisilo za njeno izpolnitev, upoštevajoč pomen dobrine, ki se z izvršbo varuje. To pa je korist mladoletnih otrok. Poleg tega so trditve upnika o težkem premoženjskem stanju pavšalne in v celoti neizkazane.

10. Začasna odredba pred uvedbo postopka predstavlja izjemno sredstvo zavarovanja, ko je potrebno nujno ukrepanje sodišča zaradi preprečitve ogroženosti otrok še preden se prične sodni postopek. DZ za takšne primere ne glede na vrsto začasne odredbe in naravo spora določa enoten sedemdnevni rok od izdaje sklepa, v katerem je treba začasno odredbo opravičiti. Določilo 166. člena DZ je glede na splošna določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) specialno, zato je pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava neutemeljen. Gre za zakonski rok, na katerega je sodišče vezano in ga ni mogoče podaljšati3. Po sodni praksi pa se zaradi zagotovitve seznanitve strank z njeno vsebino in napotitvijo glede sprožitve postopka rok šteje od vročitve sklepa4. Po oceni pritožbenega sodišča gre glede na naravo razmerja za ustavno skladno razlago, ki omogoča predlagatelju, da pravočasno pripravi ustrezen predlog sodnega varstva, saj se je te obveznosti moral zavedati že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe pred sodnim postopkom.

11. Ker glede na navedeno v pritožbi izpostavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. O stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij odloča sodišče po prostem preudarku (55. člen ZNP-1). Ker upnik s pritožbo ni uspel, dolžnica pa stroškov ni priglasila, je ustrezno, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ugovor je obrambno sredstvo dolžnika proti sklepu, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Upnik za vložitev ugovora nima pravnega interesa, temveč je njegovo pravno sredstvo pritožba. 2 Pritožba se izrecno sklicuje na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako imenovano protispisnost, a jo konkretizira z očitki o protislovnosti razlogov sklepa, kar bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 3 Primerjaj komentar Neže Pogorelčnik Vogrinc k 166. členu DZ, Komentar Družinskega zakonika, str. 543, Uradni list, 2019. 4 Primerjaj sklep VSL IV Cp 302/2022.