Jedro

Toženka v pritožbi v zvezi z verjetnostjo terjatve navaja razloge, ki jih v ugovoru ni navajala in zato kot novota niso upoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ugovor zoper začasno odredbo je samostojno pravno sredstvo in mora zato stranka v njem navesti vse razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi. V pritožbi zato teh razlogov ni dopustno širiti.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je podana tudi nevarnost, da bi toženka brez izdane začasne odredbe stanovanje odtujila, s tem pa bi onemogočila, da bi v primeru, da tožnik uspe z denarnim zahtevkom, slednji lahko prišel do poplačila. Zakaj izjavi dveh prič nista dovolj za verjetnost o zatrjevani nevarnosti, pa pritožnica ne pojasni. Da jih je tožnik očitno nagovoril k neresničnim izjavam, pa je zgolj pavšalna in neobrazložena navedba, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

S prehodom lastninske pravice na stvari ne pride tudi do prehoda odškodninske terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe (s katero je sodišče v zavarovanje denarne terjatve tožnika toženki prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnino z ID znakom: del stavbe 0000-393-2, ki je v njeni lasti do celote z zaznambo v zemljiški knjigi in veljavnostjo še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, izdane v tem postopku).

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Navaja, da ni nobenega dokaza, ki bi izkazoval vsaj verjetnost, da bo tožena stranka odtujila stanovanje. Izjave dveh prič, ki jih je očitno nagovoril tožnik k neresničnim izjavam, ne dajo potrebne verjetnosti o zatrjevani nevarnosti odtujitve nepremičnine. Sodišče je nezakonito poseglo v zakonito pravico tožene stranke iz 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in kršilo ustavno pravico tožene stranke do varstva pred nezakonitimi posegi v njeno lastninsko pravico. Ne drži navedba sodišča, da si tožena stranka nezakonito prisvaja določen del skupnega dela stavbe, ki je skupno zemljišče k stavbi, s tem, ko je v letu 2005 ogradila del tega zemljišča na podlagi izrecnega soglasja takratnega solastnika Cestnega podjetja (CP) ter s konkludentnim soglasjem druge solastnice B. B. Dosedaj izvedeni dokazi so potrdili, da je toženi stranki CP leta 2005 izdalo pisno soglasje za postavitev za tožnika sporne ograje. Tožnik je postal solastnik funkcionalnega zemljišča šele 2007 in tako nima nobene pravne podlage osporavati postavitev ograje in sprejet dogovor oziroma soglasje CP. CP postavitvi ograje nikoli ni nasprotoval in je torej povsem jasno, da je bil tako sklenjen dogovor o delitvi uporabe zemljišča, ki ga še danes uporablja toženka. Tudi tretja solastnica B. B. ni nasprotovala takšni razdelitvi uporabe zemljišča. Taka delitev uporabe skupnega zemljišča ima podlago v določbi 5. odst. 67. člena SPZ in tako ne gre za protipravno uporabo dela skupnega zemljišča. Tožnik mora spoštovati zatečeno stanje. Zato niti ni verjetno, da bi obstajala ali bo nastala terjatev tožnika do toženke. Sodba, ki bi jo izdalo sodišče glede plačila odškodnine, učinkuje tudi zoper morebitnega pridobitelja, če bi sploh prišlo do odtujitve nepremičnine s strani tožene stranke in bi zato lahko tožnik v primeru izdaje zanj ugodilne sodbe brez težav uveljavljal plačilo zoper pridobitelja pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ1). To tudi v primeru, če bi do odtujitve nepremičnine prišlo med pravdo (primerjaj sklep VS Koper št. I Cp 410/2005 z dne 5.9.2006). Pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da njegova terjatev obstoji. Toženka v pritožbi v zvezi z verjetnostjo terjatve navaja razloge, ki jih v ugovoru ni navajala in zato kot novota niso upoštevni (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP2). Ugovor zoper začasno odredbo je samostojno pravno sredstvo in mora zato stranka v njem navesti vse razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izdani začasni odredbi. V pritožbi zato teh razlogov ni dopustno širiti.

6. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je podana tudi nevarnost, da bi toženka brez izdane začasne odredbe stanovanje odtujila, s tem pa bi onemogočila, da bi v primeru, da tožnik uspe z denarnim zahtevkom, slednji lahko prišel do poplačila. Zakaj izjavi dveh prič nista dovolj za verjetnost o zatrjevani nevarnosti, pa pritožnica ne pojasni. Da jih je tožnik očitno nagovoril k neresničnim izjavam, pa je zgolj pavšalna in neobrazložena navedba, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnik v primeru uspeha z denarnim odškodninskim zahtevkom svojo terjatev lahko uveljavljal zgolj zoper toženko in ne tudi zoper tretjega, ki bi na primer med pravdo postal novi lastnik nepremičnine. Primer, ki ga navaja pritožba, z obravnavanim ni primerljiv. S prehodom lastninske pravice na stvari namreč ne pride tudi do prehoda odškodninske terjatve.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami