Jedro

Ker se tožnik ne nahaja več v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Kot izhaja iz depeše Policijske uprave Murska Sobota, je tožnik skupaj s skupino tujcev pri kraju Sv. Martin na Muri nezakonito prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Iz njegove prošnje izhaja, da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške in sicer je tožnik navedel, da je pred prihodom 18 dni živel v Azilnem domu v .... Vlada RS je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS št. 50/2008). V skladu z 60. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/2007 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Ker iz depeše Policijske uprave Murska Sobota in prošnje za mednarodno zaščito tožnika izhaja, da se je ta pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada RS razglasila za varno tretjo državo, je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik v tožbi navaja, da Republika Hrvaška zanj ne more biti varna tretja država, saj mu grozi verižno vračanje, ker bi ga gotovo vrnila dalje v Srbijo, od koder je prišel, tam pa bi ga zaprli za 4-6 mesecev in ga vrnili v Makedonijo, verjetno pa bi ga od tam odpeljali na Kosovo. Nadalje tožnik pojasnjuje razloge za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg navedenega v postopku ni bil obveščen o tem, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško zaradi izvajanja koncepta varne tretje države in se ni mogel izreči in predložiti dokazov o tem, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna država. Sam ima na podlagi 2. odstavka 63. člena ZMZ možnost ves čas trajanja postopka predložiti dokaze, da zadevna država zanj ni varna tretja država. Tožena stranka bi mu morala skladno s 64. členom ZMZ posredovati dokument o tem, da je bila varna tretja država obveščena, da prošnja ni bila vsebinsko obravnavana, vendar tožnik možnosti izpodbijanja te domneve ni imel. Dalje še navaja, da gre pri podajanju prosilca iz ene države v drugo za nečloveško in ponižujočo ravnanje in pomeni kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 33. člena Ženevske konvencije in 21. ter 34. člena Ustave RS. Naknadno je tožnik tožbo dopolnil še s tem, da je kot dokaz o tem, da obstaja nevarnost verižnega vračanja, predložil dopis Slovenske filantropije, iz katerega izhaja, da je eden od prosilcev na Hrvaškem dobil papir, na katerem piše, da mora zapustiti Hrvaško. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, prosil pa je tudi za izdajo začasne odredbe, s katero bi se izvršitev izpodbijanega sklepa odložila do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Sodišče s sklepom opr. št. I U 2002/2010-5 z dne 30. 12. 2010 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Z navedenim sklepom je tožnika tudi oprostilo plačila sodnih taks tega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišče obvestila, da je tožnik dne 30. 12. 2010 samovoljno zapustil Azilni dom in se do priprave tega odgovora ni vrnil. Nadalje navaja, da je tožnik zanikal, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za azil, kljub temu, da istočasno trdi, da je 18 dni preživel v Azilnem domu v .... Navedel ni nobenega razloga, ki bi lahko vzbudil dvom, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država. Tožena stranka meni, da je tožnik imel možnost, da se izjasni, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, vendar tega pri podaji prošnje ni storil, ampak je to storil šele z vložitvijo tožbe. Nadalje tožena stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj se po njenem mnenju Republika Hrvaška šteje za varno tretjo državo. Ne strinja se s stališčem tožnika, da bi bilo z vrnitvijo na Hrvaško kršeno načelo nevračanja in da Hrvaška ne izpolnjuje pogojev za varno tretjo državo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je bila Republika Hrvaška obveščena o tem, da tožnikova prošnja v Sloveniji ni bila vsebinsko obravnavana. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka je dne 17. 1. 2011 na poziv sodišča odgovorila, da se tožnik po tem, ko je dne 30. 12. 2010 zapustil Azilni dom, vanj ni več vrnil. Tožeča stranka pa je sodišču sporočila, da vztraja pri tožbi, ker obstaja možnost, da bo tožnik vrnjen po dublinskem postopku.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je, kot je navedeno zgoraj, sodišče z dopisom z dne 17. 1. 2011 obvestila, da se tožnik od 30. 12. 2010 dalje, ko je zapustil Azilni dom, vanj ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja več v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb in navedb tožene stranke ni opredeljevalo. Glede stališča zakonite zastopnice tožnika, da pri tožbi vztraja, ker obstaja možnost, da bo tožnik vrnjen po dublinskem postopku, pa sodišče meni, da ta navedba ne more vplivati na to, ali pravni interes tožnika še obstaja. Ne glede na to, na kateri pravni podlagi bi bil tožnik vrnjen, obstaja dejstvo, da ga po podatkih tožene stranke v Azilnem domu ni več, iz okoliščine, da je Azilni dom sam zapustil in da se po tako dolgem času ni več vrnil, pa nedvomno izhaja, da nima več interesa, da bi se postopek o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji končal. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke.