Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja se presoja glede na vsebino zadeve. Vprašanje naknadnega spreminjanja oziroma dopolnjevanja projektnih pogojev s strani soglasodajalca, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, saj je bilo revidentu zavrnjeno soglasje, ker je predložil glede dostopne poti pomanjkljivo projektno dokumentacijo in ne zato, ker dostopna pot ne poteka po parceli, ki jo je prvostopenjski upravni organ navedel v pozivu na dopolnitev vloge.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Občine S., Oddelka za okolje, prostor in komunalno infrastrukturo z dne 19. 12. 2008, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil izdajo soglasja na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. 2 in 3 k.o.... , ker v predloženem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni predvidena dostopna pot, ki jo določajo projektni pogoji z dne 22. 1. 2008. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, ali lahko pristojni soglasodajalec s pozivom na dopolnitev zahteve za izdajo soglasja določi nove projektne pogoje oziroma spremeni že določene projektne pogoje po izteku roka iz drugega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, kar naj bi storil prvostopenjski upravni organ s tem, da je v vlogi za dopolnitev zahteve za izdajo soglasja navedel, da naj revident priloži tisti del projektne dokumentacije, iz katere bo razvidna v projektnih pogojih določena dostopna pot, ki bo potekala po zemljišču parc. št. 5 k.o....

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in po določbah 367. a člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), gre za pomembno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, ali je revident k vloženi zahtevi za izdajo soglasja priložil v smislu projektnih pogojev popolno projektno dokumentacijo h gradbenemu dovoljenju, kot to določa 50. a člen ZGO-1. 8. Upoštevaje sprejeto stališče o pomembnosti pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot razlog za dovoljenost revizije, ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje. V obravnavani zadevi je bilo namreč revidentu ob uporabi 50. a člena ZGO-1 zavrnjeno soglasje k projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, ker vlogi ni bil priložen tisti del projekta, ki je v zvezi s predmetom soglašanja (v projektnih pogojih določeno dostopno potjo) in ne zato (kot smiselno zatrjuje revident), ker dostopna pot ne poteka po zemljišču, ki ga je prvostopenjski upravni organ navedel v pozivu na dopolnitev vloge. Zato vprašanje naknadnega spreminja oziroma dopolnjevanja projektnih pogojev s strani soglasodajalca, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Revidentu je bilo zavrnjeno soglasje, ker je predložil glede dostopne poti pomanjkljivo projektno dokumentacijo, in ne zato, ker rešitve v projektni dokumentaciji v zvezi z dostopno potjo glede na projektne pogoje niso ustrezne. Glede na navedeno revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident zatrjuje, da mu izpodbijana upravna odločba preprečuje izvedbo gradbenega projekta, katerega vrednost bistveno presega znesek 20.000 EUR. Po stališču teorije (med drugim Andronja in Kerševan: Upravno procesno pravo, GV, 2006, str. 776) pa je treba šteti, da ima odločitev posebno hude posledice za stranko, če je zaradi odločitve izgubila pravice v vrednosti, ki presega znesek iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, četudi te niso izražene nominalno.

11. Glede na pojasnjeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa revident s svojimi navedbami (kljub mnenju teorije) ni izkazal obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident bi namreč moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.