Jedro

Tožniku sta postala postala znana obstoj in višina materialne škode najpozneje z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ko mu je posatalo znano, da sodišče ni prejelo ugovora o pobotanju pred pravdo in da njegov zagovornik ni uveljavljal pobotanja v pravdi in ni vložil nasprotne tožbe. V izreku te sodbe je navedeno, da mora plačati glavnico 676.616 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 1993 do plačila in pravdne stroške 478.508 tolarjev. Tedaj je bila premoženjska škoda znana, znan je bil tudi povzročitelj, kateremu je toženec odpovedal pooblastilo za zastopanje in tedaj bi tožnik lahko zahteval odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo ustaviti postopek zaradi delnega umika tožbe. O preostalem delu tožbenega zahtevka pa je odločilo s sodbo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 43.174,22 euro z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je sicer, da je prvi toženec (v nadaljevanju toženec) kot odvetnik ravnal v nasprotju z določili Zakona o odvetništvu (ZOdv)(1), ker je malomarno presojal vprašanje, ali so bili podani pogoji za pobotanje in je opustil ravnanje, ki ga je bil dolžan storiti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Zahtevek za plačilo odškodnine je sodišče zavrnilo zato, ker je menilo, da je tožnikov zahtevek zastaran. Pa tudi sicer tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen, saj pobotanje ne bi bilo dopustno, ker 341. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2) ne dovoljuje pobota terjatve, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode; z morebitno nasprotno tožbo pa ne bi uspel, ker tožnik ni imel terjatve, saj jo je leta 1993 cediral podjetju P. d.o.o. in bi bil sam še vedno dolžan povrniti namerno povzročeno škodo podjetju T. d.o.o. Zaradi zastaranja in pomanjkanja vzročne zveze je zavrnilo tožbeni zahtevek proti tožencu in proti drugi toženi stranki (v nadaljevanju toženka). Sodišče je odločilo tudi o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Navedlo je sicer, da tožnikova terjatev ni zastarala, a je pritožbo zavrnilo, ker pobot ni dovoljen in pobotni ugovor ali nasprotna tožba ne bi mogla biti uspešna, saj je bila terjatev absolutno nepobotljiva z drugačnimi terjatvami, samostojna tožba pa ne bi bila uspešna zaradi zastaranja.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Povzema razloge sodišča druge stopnje, ki pri trditvi, da toženec ni ugovarjal pobota ali vložil nasprotne tožbe, vztraja pri tem, da po 341. členu ZOR terjatev iz naslova namerno povzročene škode ni mogoče pobotati. Tako stališče pa ni pravilno, saj je namen 341. člena ZOR v zaščiti interesov upnika, če je relevanten njegov interes, da prejme izpolnitev terjatve. Zato pravna teorija navaja, da prepoved ni absolutna. Tudi sodna praksa (sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 616/94 in I Cp 1592/2004) tolmači 341. člen ZOR tako, da kolikor si stojita nasproti dve terjatvi, ki sta nastali s protipravnim ravnanjem, ni ovir, da ju ne bi pobotali. Tak je obravnavani primer, ker G. B. ni bil oškodovanec, temveč oškodovalec, ki je s protipravnim ravnanjem kršil dogovore in odklanjal podpis posojilne pogodbe, zaradi česar si je tožnik pridržal blago. Pri tem opozarja, da je sodišče v postopku 8 Pg 154/94 štelo, da bi pobotni ugovor ali nasprotna tožba privedla do drugačnega rezultata, saj je na 10. strani zapisalo, da bi bil rezultat drugačen, če bi bila vložena nasprotna tožba ali bi bil postavljen pobotni ugovor. Nepravilno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da bi nastala škoda tudi, če bi bil vložen ugovor ali nasprotna tožba. Iz razlage sodišče druge stopnje izhaja nepravilno stališče, da bi sodišče nasprotno tožbo zavrglo in o njej ne bi smelo odločati. Toda sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o nasprotni tožbi in bi se terjatvi lahko pobotali. ZPP v 183. oz. prej 189. členu določa, da se nasprotno tožbo lahko vloži do konca glavne obravnave, če je tožbeni zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom, ali če se zahtevka lahko pobotata ali če se z nasprotno tožbo lahko zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje take nasprotne tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi ji moralo dodeliti svojo številko in jo voditi kot samostojno tožbo, jo obravnavati v združenem ali v ločenem postopku in o njej odločiti. Če bi torej sodišče v postopku 8 Pg 154/94 ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo, bi moralo voditi poseben postopek in odločiti o zahtevku. Pobotanje terjatev bi bilo nato odvisno od medsebojnih ravnanj pravdnih strank. Na to je tožnik opozoril v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je to nepravilno štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožbeno izvajanje se namreč ne nanaša na nova dejstva, temveč na pravno stališče o pravilnem postopanju sodišča prve stopnje, tudi če bi menilo, da nasprotna tožba ni dopustna. Sodišče druge stopnje med drugim tudi uporablja izraz pobotna nasprotna tožba, ki ga sicer ZPP ne pozna. Nelogično je tudi njegovo stališče, da tožnik z navedbo, kako bi moralo sodišče ravnati z nasprotno tožbo, podira svoj koncept tožbe – da je bil njegov zahtevek tedaj že zastaran in bi ga lahko uveljavil le s pobotnim ugovorom, saj bi tožnik lahko vložil nasprotno tožbo skoraj ves čas postopka v gospodarskem sporu, ker terjatev ni bila zastarana. S tem je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(3) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik med bistvenimi kršitvami pravdnega postopka navaja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Ta očitek ni utemeljen, ker je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbena trditve in je sodbo mogoče preizkusiti. Je pa sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v celoti, saj je sodišče prve stopnje v izreku zavrnilo ves tožbeni zahtevek, pritožba se je nanašala na celotno zavrnitev tožbenega zahtevka in sodišče druge stopnje je to pritožbo zavrnilo. Ker pa mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, je moralo presoditi vse materialnopravne razloge, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, med njimi tudi vprašanje utemeljenosti ugovora zastaranja.

9. Tožnik uveljavlja odškodninsko terjatev od odvetnika (in zavarovalnice) zaradi neustreznega zastopanja v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodišče v Ljubljani, v zadevi 8 Pg 154/94. Zahteva torej plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev in ne za odškodninsko terjatev za neposlovno škodo iz naslova civilnega delikta. Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti (opustitvi vložitve pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe, kar v obravnavanem primeru predstavlja škodni dogodek). Po tretjem odstavku 376. člena ZOR terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, kar je po 371. členu ZOR v splošnem petletnem zastaralnem roku.(4) Škodni dogodek in nastanek škode vedno ne sovpadata, toda v obravnavanem primeru sta tožniku postala znana obstoj in višina materialne škode najpozneje z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje, kar je bilo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje 1. 10. 2000. Tedaj je bilo tožniku znano, da sodišče ni sprejelo toženčevega ugovora o pobotanju pred pravdo in da toženec ni uveljavljal pobotanja v pravdi in ni vložil nasprotne tožbe. V sodbi 8 Pg 154/94 z dne 18. 3. 1999 je škoda določljiva, saj je v izreku navedeno, da mora tožnik (v navedeni pravdi drugi toženec) solidarno s prvim tožencem plačati glavnico 676.616 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 1993 do plačila in pravdne stroške 478.508 tolarjev. Tedaj je bila premoženjska škoda znana, znan je bil tudi povzročitelj, kateremu je toženec odpovedal pooblastilo za zastopanje in tedaj bi tožnik lahko zahteval odškodnino. Tedaj je začel teči zastaralni rok, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pretekel pred vložitvijo odškodninske tožbe 10. 2. 2006. 10. Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da je bilo treba pred vložitvijo odškodninske tožbe vložiti posebno tožbo, ker se zastaranje upošteva le na ugovor stranke in ne po uradni dolžnosti, saj za tako stališče v zakonu in v sodni praksi ni opore. Novo pravdanje ni bilo potrebno, saj je bila terjatev proti T. d.o.o. in G. B. zastarana že na prvi pogled, ker je v sodbi gospodarskega sodišča navedeno, da je terjatev zapadla v plačilo 14. 2. 1993; poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da G. B. nikakor ni bil pripravljen poplačati tožnikove terjatve (prvi odstavek na 6. strani razlage sodbe) in pravdni stranki temu nista oporekali. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, morebitni stroški zaradi take pravde niso odvisni od toženčevega ravnanja, ker je ni vložil on. Če je tožniku zaradi tega nastala škoda, ni v zvezi z opustitvijo iz mandatne pogodbe med tožnikom in tožencem, torej ni zahtevane vzročne zveze.

11. Tako se izkaže, da odškodninski zahtevek proti tožencu, ki je ugovarjal zastaranje, ni utemeljen. Glede na to, da je imel toženec kot odvetnik zavarovano odgovornost pri toženki, je tožnik po 941. členu ZOR pravilno vložil tožbeni zahtevek tudi neposredno proti zavarovalnici, toda ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek proti tožencu, tudi toženka ne odgovarja za njega.

12. Revizijsko sodišče je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo, ker ni utemeljena. Ker revizija ni bila uspešna, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 18/1993 – 35/2009. Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-87/2000, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008. Op. št. (4): Tako teoretiki, npr. S. Cigoj: Komentar zakona o obligacijskih razmerjih, II. Knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984, str. 1169 in V. Kranjc: Obigacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 2003, str. 477; ter sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, npr. v odločbah II Ips 604/2005, II Ips 885/2006, II Ips 198/2007, II Ips 55/2009 in II Ips 377/2009.