Jedro

Materialnopravno zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, na kar pravilno opozarja pritožnik, da stroškov sestave začetne stečajne bilance, ažuriranja knjigovodske evidence, odprtje novega računa in izdelave novih štampiljk, ni mogoče opredeliti kot stroškov do začetka stečajnega postopka v smislu 1. odst. 93. čl. ZPPSL. Vsi ti stroški bodo nastali šele, ko in če bo sodišče začelo stečajni postopek in odločilo, da se le-ta tudi izvede. Navedena opravila so namreč po 1. odst. 80. čl. ZPPSL dolžnost stečajnega upravitelja po začetku stečajnega postopka, torej gre tudi za stroške, nastale po začetku stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče dolžniku kot predlagatelju začetka stečajnega postopka nad njim naložilo, da mora založiti 250.000,00 SIT predujma za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik "iz vseh pritožbenih razlogov", predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in oprostitev dolžnika plačila predujma za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno zmotno je sicer stališče pritožnika, da ne bodo nastali nikakršni stroški za objavo oklica o začetku stečajnega postopka v Uradnem listu RS, ker so podani pogoji za takojšen zaključek stečajnega postopka po 1. odst. 99. čl. ZPPSL, kar je predlagal že v predlogu za začetek stečajnega postopka. Vendar mora sodišče tudi v primeru, če ravna po 1. odst. 99. čl. ZPPSL in stečajni postopek s sklepom začne in takoj zaključi, tak sklep objaviti v Uradnem listu RS, kar izrecno sodišču nalaga 3. odst. 99. čl. ZPPSL. Strošek objave začetka stečajnega postopka v Uradnem listu RS pa spada med stroške do začetka stečajnega postopka.

Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni ravnalo po 2. odst. 93. čl. ZPPSL, ki bi ga moralo uporabiti glede na v predlogu za začetek in zaključek stečajnega postopka zatrjevano dejstvo, da predlagatelj nima premoženja, da je nelikviden in prezadolžen.

Insolventnost in prezadolženost dolžnika kot predlagatelja ne more biti avtomatično razlog za oprostitev dolžnika kot predlagatelja plačila predujma za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka.

Zgolj navedeni okoliščini namreč ne zadostujeta za oprostitev plačila predujma, sicer bi že ZPPSL določal, da prezadolženi in - ali insolventni dolžnik, ki nima niti toliko premoženja, da bi se lahko izvedel stečajni postopek, predujma za kritje stroškov do začetka stečajnega postopka ni dolžan plačati. Nasprotno pa ZPPSL v 2. odst. 93. čl. določa, da stečajni senat le izjemoma lahko nadaljuje uvedeni (ne pa še začet) stečajni postopek, čeprav predujem ni bil dan. O oprostitvi plačila stroškov oziroma predujma za stroške do začetka stečajnega postopka, pa ne odloča pritožbeno sodišče, ampak prvostopenjsko sodišče na predlog stranke (primerjaj 1. odst. 169. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

Materialnopravno zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, na kar pravilno opozarja pritožnik, da stroškov sestave začetne stečajne bilance, ažuriranja knjigovodske evidence, odprtje novega računa in izdelave novih štampiljk, ni mogoče opredeliti kot stroškov do začetka stečajnega postopka v smislu 1. odst. 93. čl. ZPPSL. Vsi ti stroški bodo nastali šele, ko in če bo sodišče začelo stečajni postopek in odločilo, da se le-ta tudi izvede. Navedena opravila so namreč po 1. odst. 80. čl. ZPPSL dolžnost stečajnega upravitelja po začetku stečajnega postopka, torej gre tudi za stroške, nastale po začetku stečajnega postopka.

Ker pa iz predloga dolžnika izhaja, da nima premoženja, ki bi zadoščalo za stroške stečajnega postopka oziroma je le-to neznatne vrednosti, zaradi česar dolžnik predlaga začetek in takojšen zaključek stečajnega postopka po 1. odst. 99. čl. ZPPSL, pritožbeno sodišče ni spreminjalo izpodbijanega sklepa, pač pa ga je razveljavilo, ker iz sklepa ni razvidno, ali bodo morda nastali kakšni stroški v zvezi z ugotavljanjem, kolikšno je premoženje dolžnika. Slednje bo namreč odločilno za presojo, ali bo sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek in ga takoj zaključilo, ali pa se bo odločilo za izvedbo stečajnega postopka. V zvezi z ugotavljanjem zgoraj navedenega odločilnega dejstva o (ne)obstoju premoženja dolžnika, pa se bo sodišče prve stopnje lahko poslužilo zaslišanja morebitnih prič in postavitve izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki bo lahko tudi ocenil morebitno premoženje dolžnika. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s stališčem v komentarju ZPPSL (na strani 364), da se 1. odst. 93. čl. ne nanaša na izvedbo dokazov in torej, da stroški izvedbe dokazov niso stroški do začetka stečajnega postopka. Ker torej o tem, ali bodo v zvezi z odločitvijo o (ne)izvedbi stečajnega postopka nastali kakšni stroški, izpodbijani sklep nima razlogov (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL), je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.