Jedro

Tožnik bi moral za sklepčnost tožbe spremeniti tožbeni zahtevek, kar pa presega okvire za odpravo nesklepčnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka v roku 15 dni v stanovanjsko hišo ..., vgraditi izpravno in delujočo peč za centralno ogrevanje z močjo najmanj 30 kW z bojlerjem za toplo vodo in povrniti tožniku njegove pravdne stroške.

2. Zoper predmetno sodbo se tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati neprave zamudne sodbe, saj bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva, v kolikor je menilo, da tožba ni sklepčna, pozvati k popravi oziroma dopolnitvi tožbe. Tako je prepričan, da niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz naslova skupnega premoženja tožnik ne more zahtevati nadomestne peči za centralno ogrevanje, saj v tožbenem zahtevku ni zahteval vrnitve nadomestne peči, temveč vgradnjo izpravne in delujoče peči. V okviru takšnega zahtevka bi toženka lahko namestila nazaj v hišo peč, ki jo je odstranila, ali pa drugo peč s podobnimi lastnostmi. V nadaljevanju dopolnjuje trditveno podlago ter spreminja tožbeni zahtevek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: (-) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (-) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); (-) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedeni v tožbi in (-) če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). V kolikor tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ne glede na tretji odstavek 318. člena ZPP, pa sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP). Citirano pravno podlago je v izpodbijani sodbi ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo nepravo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da iz tožbenih navedb ne izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim zahtevkom zahteva tožnik, neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom pa ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Temu zaključku pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

7. Trditvena podlaga v tožbi je okvir, znotraj katerega sodišče po uradni dolžnosti preizkusi vse pravne podlage in ne le tiste, na katere se sklicuje tožnik. Tožba je sklepčna, če iz trditev izhajajo materialnopravne posledice, ki jih tožnik uveljavlja z zahtevkom. Iz trditvene podlage, ki je v celoti povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izhaja, da se je prvotno v stanovanjski hiši, ki je skupno premoženje pravdnih strank, nahajala peč za centralno ogrevanje z močjo okoli 30 kW z bojlerjem za toplo vodo, ki jo je toženka pred štirimi leti prodala. Peč za centralno ogrevanje, ki jo je toženka vgradila namesto te (prvotne) peči in prav tako predstavlja skupno premoženje, pa je ob izselitvi odstranila iz hiše in si jo prisvojila. Ker skupno premoženje še ni razdeljeno, toženka s tem premoženjem ne bi smela razpolagati, zato je s tožbo zahteval vgraditev peči s enakimi karakteristikami, kot je bila prvotna peč (kot povzeto v izreku izpodbijane zamudne sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno pojasnilo, da razveza ne vpliva na obstoječe skupno premoženje in da vse do delitve skupnega premoženja obstaja režim skupnega upravljanja in razpolaganja (67. in 69. člen Družinskega zakonika). Glede na postavljeno trditev, da je toženka prvotno peč nekaj let nazaj prodala, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso prikrajšani zakonec v tem primeru na voljo zahtevek, s katerim izpodbija takšen pravni posel ali pa obligacijsko terjatev na plačilo denarnega zneska, ki ustreza prikrajšanju skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja nekdanjega zakonca.1 Skupno premoženje z razpolaganjem namreč ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. Ker tožnik takšnega zahtevka ni postavil, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v zvezi s prvotno pečjo za centralno ogrevanje tožba nepopravljivo nesklepčna, saj posameznih navedb ni mogoče dopolniti v okviru istega tožbenega zahtevka oziroma bi moral tožnik za sklepčnost tožbenega zahtevka spremeniti tožbeni zahtevek, kar pa presega okvire za odpravo nesklepčnosti.

9. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da tožnik v zvezi z naknadno vgrajeno pečjo ni postavil trditve, da bi jo toženka z enostranskim razpolaganjem odtujila iz skupnega premoženja, temveč, da jo je zgolj premaknila iz skupne hiše na drugo lokacijo. Skupno premoženje posledično ni spremenilo oblike lastništva, temveč le kraj nahajanja. Pravilno je pojasnilo, da tožnik nima zahtevka, da nadomesti stvar iz skupnega premoženja s podobno, ko eden izmed skupnih lastnikov iz uporabe in upravljanja izključi drugega lastnika. Veljavno pravo v takšnem primeru drugemu lastniku nudi sodno varstvo v okviru obogatitvenih zahtevkov, predvsem pa ima skupni lastnik možnost ureditve svojega položaja v nepravdnem postopku. Kot je pravilno še pojasnilo sodišče prve stopnje, je razpolaganje s stvarjo in določitev načina rabe posel, ki presega okvire rednega upravljanja in je zanj potrebno soglasje vseh skupnih lastnikov (67. člen v zvezi z drugim odstavkom 72. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju: SPZ). Po 149. členu v zvezi s 154. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) pa o načinu upravljanja in uporabi stvari v skupni lastnini odloča sodišče v nepravdnem postopku na podlagi predloga upravičenega predlagatelja, skupni lastnik pa lahko zahteva še delitev skupnega premoženja (četrti odstavek 72. člena SPZ), ki se opravi v nepravdnem postopku (162. člen ZNP-1 do 164. člen ZNP-1). Tako je tudi v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik s tožbo zahteva nekaj, česar po materialnem pravu ni upravičen, zato v skladu s četrtim odstavkom 318. člena ZPP pravilno ni določilo roka za odpravo nesklepčnosti, temveč je po izteku roka za odgovor na tožbo tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem je odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe in da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati na dopolnitev tožbe, saj kršitev predmetne določbe ni podana.

10. Pritožnik je še navajal, da bi v okviru postavljenega zahtevka toženka lahko v hišo namestila tudi (isto) peč, ki jo je odstranila. A navedeno na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, ne vpliva. Povzeto – da lahko skupni lastnik v nepravdnem postopku predlaga zgolj način upravljanja oziroma uporabe stvari ter delitev skupnega premoženja – ob podani trditveni podlagi velja tudi, če bi tožnik zahteval vgradnjo točno določene stvari.

11. V pritožbi dopolnjena trditvena podlaga2 in spremenjen tožbeni3 zahtevek v konkretnem primeru predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Sodišče druge stopnje teh navedb (in spremenjenega tožbenega zahtevka) ni upoštevalo (337. člen ZPP).

12. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 201/2018 z dne 27. 2. 2019, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3498/2011 z dne 18. 1. 2012, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 634/2015 z dne 10. 6. 2015. 2 Da mora toženka v stanovanjsko hišo namestiti oziroma vgraditi nazaj peč za centralno ogrevanje, ki jo je iz hiše odstranila decembra 2020. V kolikor pa s to pečjo več ne razpolaga, mu mora plačati 2.000,00 EUR, kolikor znaša ½ vrednost njegovega deleža peči. 3 Spremenjen tožbeni zahtevek, po katerem mora toženka v skupno stanovanjsko hišo vgraditi peč, ki jo je iz hiše odstranila decembra 2020 in dodaten podredni tožbeni zahtevek, po katerem mora toženka tožniku izplačati 2.000,00 EUR.