Jedro

V konkretnem primeru je tožnikov pokojni brat živel sam v lastnem stanovanju, tožnik pa si je ustvaril družino na drugi lokaciji, kar onemogoča zaključek, da bi med pokojnikom in tožnikom obstajala trajnejša življenjska skupnost, zato ugotovljeno razmerje po izoblikovani sodni praksi v zvezi z uporabo 3. odstavka 180. člena OZ ne predstavlja trajnejše življenjske skupnosti, morebitna sprožitev pravdnega postopka, kot ga želi tožnik, pa nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2., 31., 31.a, 34. in 37. člena v zvezi s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 9. 2015 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za nematerialno škodo zaradi smrti bližnjega, ki jo je povzročila zavarovanka zavarovalnice A. d.d. 24. 6. 2015, kot povzročiteljica prometne nezgode, v kateri se je smrtno ponesrečil tožnikov brat. 2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bil tožnik edini sorodnik umrlemu bratu, da je zanj dnevno skrbel in da sta večino časa živela v skupnem gospodinjstvu, saj pokojni zaradi invalidnosti ni bil zmožen urejati vsakodnevnih zadev, zato mu je dnevno pomagal tožnik, ki je skrbel za bratovo prehrano in nastanitev, ga obiskoval, mu nudil oskrbo zaradi invalidnosti. Tožnik je bil na brata zelo navezan, saj ju je njuna mati zapustila, njun oče pa je umrl že v letu 2007. 3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da želi tožnik sprožiti pravdni postopek, ker je zavarovalnica A. d.d. odškodninski zahtevek zavrnila, zato želi tožnik zahtevati povrnitev odškodnine za duševne bolečine ob izgubi brata s sprožitvijo pravdnega postopka ob pomoči zaprošene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP). Tožena stranka ugotavlja, da materialno podlago za odločanje v takšni pravdni zadevi predstavlja določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s 3. odstavkom 180. člena OZ, po katerem so poslednji oškodovanci upravičeni do denarne odškodnine, če je med sorojenci obstajala trajnejša življenjska skupnost, ki bi opravičevala odškodnino za duševne bolečine ter zaradi smrti bližnjega.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov brat umrl v prometni nesreči 24. 6. 2015 ter pred svojo smrtjo živel v svojem stanovanju na naslovu B. Ljubljana, tožnik pa je že od leta 1991 poročen in ima dva mladoletna otroka, stalno prebivališče in naslov za vročanje pa ima prijavljen na naslovu C., Ljubljana. V konkretnem primeru je tožnikov pokojni brat živel sam v lastnem stanovanju, tožnik pa si je ustvaril družinsko skupnost z ženo in otrokoma na drugi lokaciji, kar onemogoča zaključek, da bi med pokojnikom in tožnikom obstajala trajnejša življenjska skupnost, ki je lahko samo ena, zato ugotovljeno razmerje po izoblikovani sodni praksi v zvezi z uporabo 3. odstavka 180. člena OZ ne predstavlja trajnejše življenjske skupnosti, morebitna sprožitev pravdnega postopka, kot ga želi tožnik, pa nima verjetnih izgledov za uspeh. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani, poleg materialnega in premoženjskega pogoja, za dodelitev zaprošene BPP. V konkretnem primeru je zato, ker ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati, prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi posebej ugotavljala materialni položaj tožnika, glede na dejstvo, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti izpolnjen kumulativno, skupaj z dohodkovnim in premoženjskim pogojem.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, glede na svoje socialne razmere, saj nima dohodkov, ker sta oba z ženo brez zaposlitve in imata dva nepreskrbljena otroka, tako da je edini prejemek družine socialna pomoč, drugih dohodkov, niti premoženja, pa tožnik in njegova žena nimata. Po mnenju tožnika je tožena stranka tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila na podlagi zmotne presoje, da tožnik v sodnem postopku zaradi nematerialne škode zaradi smrti brata nima možnosti za uspeh, češ da se tožena stranka pri tem sklicuje na sodno prakso, da do odškodnine ni upravičena oseba, ki z bratom ni živela v ekonomski skupnosti. Po mnenju tožnika naj tožena stranka ne bi upoštevala dejstev, ki jih tožnik uveljavlja v nadaljevanju tožbe, in sicer, da je tožnik živel s smrtno ponesrečenim bratom v skupnem gospodinjstvu vse do leta 2008, nadalje, da je bil tožnikov brat invalid na vozičku že vse od otroštva, ter da mu je tožnik v letu 2008 priskrbel socialno stanovanje, ker brata ni mogel več nositi po stopnicah, saj je bil praktično nepokreten in je lahko šel iz stanovanja z invalidskim vozičkom samo tako, da ga je tožnik fizično odnesel po stopnicah, nadalje, da je tožnik brata dnevno obiskoval in mu nudil določeno oskrbo najmanj v trajanju ene ure, večkrat dnevno pa je bil z bratom v telefoničnem kontaktu, tako, da je dejansko imel z bratom bolj intenzivne stike, kot v večini primerov, če osebe živijo v ekonomski skupnosti. Toženi stranki očita, češ da navedenih specifičnih okoliščin ni upoštevala, prošnjo pa naj bi zavrnila le iz formalnih razlogov ob sklicevanju na sodno prakso, ki je v konkretnem primeru po mnenju tožnika ni mogoče uporabiti zaradi specifičnega razmerja med tožnikom in bratom, ki je bil invaliden in ju je mati v otroštvu zapustila, zaradi česar sta bila oba brata še posebej povezana, tožnik pa je za brata skrbel praktično od otroštva. Ker je na podlagi listin, ki jih tožnik prilaga tožbi (tožbene priloge A3 – A8) razvidno, da je bil odnos med tožnikom in njegovim bratom še posebej tesen, da je šlo za veliko navezanost med bratoma, kar je vse podlaga za uveljavljanje nematerialne škode, ne glede na sprejeto sodno prakso, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži izdajo odločbe, s katero naj ugodi prošnji tožnika za dodelitev BPP, naloži pa naj ji tudi povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka. Hkrati sodišču predlaga, da tožnika oprosti plačila sodnih taks.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 23. 9. 2015 za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine za nematerialno škodo zaradi smrti bližnjega – tožnikovega invalidnega brata, ki jo je dne 24. 6. 2015 povzročila zavarovanka zavarovalnice A. d.d., kot povzročiteljica prometne nezgode, v kateri se je smrtno ponesrečil tožnikov brat, ki je stanoval na naslovu B. v Ljubljani.

9. V obravnavanem primeru tožnik nasprotuje sprejeti zavrnilni odločitvi, pri kateri se je tožena stranka oprla na 24. člen ZBPP, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, da med tožnikovim umrlim bratom, ki je živel na naslovu B. v Ljubljani, ter tožnikom, ki ima svojo družino, to je ženo in dva otroka, ter živi na drugem naslovu, na C. v Ljubljani, ni obstajala življenjska skupnost. 10. ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru ni izpolnjen navedeni objektivni zakonski pogoj za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP. Sodišče zato glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa argumentirano navedla že tožena stranka za sprejeto odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke, ki jo je iz tega razloga podrobneje povzelo v tej sodbi.

11. Tožena stranka je namreč pravilno pojasnila v izpodbijani odločbi, zakaj meni, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, ker po njeni oceni ni izgleda za uspeh v navedeni tožnikovi odškodninski zadevi za nepremoženjsko škodo zaradi izgube svojca, konkretno tožnikovega umrlega brata, po določilih 179. člena v zvezi s 3. odstavkom 180. člena OZ, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse v zvezi z razlago termina „življenjska skupnost“ in ne zgolj „ekonomska skupnost“, kakor zmotno navaja tožnik v tožbi. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka odločila zgolj formalno in le ob sklicevanju na sodno prakso sprejela izpodbijano odločitev, saj številne sodne odločbe v javno dostopnih bazah sodne prakse potrjujejo pravilnost stališč tožene stranke (na primer sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 401/2013 in II DoR 318/2014). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči namreč ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo pravne pomoči odvetnika, kakor zmotno meni tožnik, ampak mora biti kumulativno izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, to je, da ima zadeva izgled za uspeh, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka.

12. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v zvezi s tožbenim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks le še pojasnjuje, da o tem predlogu sodišče ni dodatno še posebej odločalo, ker je že zakonodajalec ex lege določil, da se v zadevah brezplačne pravne pomoči sodne takse ne plačujejo (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah), zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

K točki 2:

13. Izrek o stroških upravnega spora temelji na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.