Jedro

Dolžnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da predlagatelj nima procesnega upravičenja in da dolžnik ni insolventen, ker bi bila ta pogoja izpolnjena šele, če bi bilo zastavljeno premoženje prodano in bi s tem zapadla terjatev predlagatelja, na drugi strani pa je nesporno, da je premičnine, ki so bile zastavljene za plačilo terjatve upnika, prodal sam dolžnik, kar navaja tudi v svoji pritožbi, vendar iz te prodaje zastavljenega premoženja ločitvenega upnika-predlagatelja ni poplačal. Ne more se eksulpirati s tem, da kupnine iz tega naslova še ni prejel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik – osebni dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom (red. št. 17) je prvostopenjsko sodišče začelo stečajni postopek nad dolžnikom (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo B. S. (2. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: Odvetniška družba B. S. in odvetniki (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili družbeniki Ž. V., Ž. K., Ž. B., V. N. in Ž. M. (red. št. 23) ter stečajni dolžnik (red. št. 29). Vsi uveljavljajo pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in predlog upnika za začetek stečajnega postopka zavrne.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Določba 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo, za več kot dva meseca zamuja (1.) s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave, (2.) s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, (3.) z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja. Določba 3. točke prvega odstavka 231. člena določa, da predlog za začetek stečajnega postopka upravičeno vloži upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podano procesno upravičenje upnika D. – kot predlagatelja za začetek stečajnega postopka, saj je upnica prevzela terjatve banka X in do dolžnika skupaj z zavarovanjem po pogodbah, ki jih je konkretno navedel in predložil sodišču. Dolžnik ni izpolnjeval obveznosti, ki so dospele v plačilo po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, zato je upnica skladno s pogodbenim določilom odstopila od pogodb. Vse obveznosti so zapadle več kot dva meseca pred tem, ko je upnica vložila predlog za začetek stečajnega postopka.

6. Pritožbi navajata, da ni podano procesno upravičenje upnika, saj vse terjatve, ki jih je upnica prevzela od banke X oziroma drugih bank skupaj z zavarovanji izvirajo iz pogodb, ki so bile sklenjene pred uvedbo postopka prisilne poravnave, pomenijo, da zanje učinkuje začetek postopka prisilne poravnave. Te terjatve imajo, v kolikor niso zavarovane z ločitveno pravico, enak položaj kot ostale terjatve navadnih upnikov. Zato pritožniki menijo, da s plačilom terjatev D. kot ločitvene upnice dolžnik ne zamuja. To pa iz razloga, ker bi mu bilo mogoče zamudo očitati le v primeru, če bi dolžnik nepremičnine oziroma premičnine, obremenjene z ločitveno pravico sam prodal, ločitvenega upnika pa iz prejete kupnine ne bi poplačal. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve sklepa, ravno na takšni dejanski ugotovitvi temelji procesno upravičenje predlagatelja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik izkazal in dolžnik ni bil uspešen pri tem, da bi to trditev ovrgel, da ne plačuje terjatev, ki jih ima upnik kot ločitveni upnik iz časa pred sklenjeno prisilno poravnavo in zamuda traja več kot dva meseca. Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (prvi odstavek 213. člena ZFPPIPP). V primeru, da zastavljeno premoženje ne zadostuje za kritje terjatve upnika, velja za neplačani del terjatve sklenjena prisilna poravnava (tretji odstavek 213. člen ZFPPIPP).

8. V nadaljevanju sta pritožbi utemeljevali, da pri dolžniku ni podana insolventnost. Kot že rečeno, je predlagatelj utemeljeval insolventnost dolžnika na podlagi druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in sicer, da zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov in z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja za več kot dva meseca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri dolžniku podan pogoj iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in sicer, da dolžnik ne plačuje terjatev ločitvenih upnikov. To dejstvo je dolžnik tudi sam priznal, vendar pa ves čas postopka trdi, da bi se upnik lahko sam poplačal iz zavarovalnega premoženja, česar pa naj kljub njegovim pozivom ne bi storil in da zato dolžnik ne zamuja s plačilom. Pri tem pa prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da predlagatelj nima procesnega upravičenja in da dolžnik ni insolventen, ker bi bila ta pogoja izpolnjena šele, če bi bilo zastavljeno premoženje prodano in bi s tem zapadla terjatev predlagatelja, na drugi strani pa je nesporno, da je premičnine, ki so bile zastavljene za plačilo terjatve upnika, prodal sam dolžnik, kar navaja tudi v svoji pritožbi, vendar iz te prodaje zastavljenega premoženja ločitvenega upnika-predlagatelja ni poplačal. Ne more se eksulpirati s tem, da kupnine iz tega naslova še ni prejel(1) in da zato ločitvenega upnika iz zastavljenega premoženja še ni plačal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to, ali je dolžnik prejel kupnino iz prodanega premoženja, ki je bilo dano v zavarovanje upnikove terjatve, tveganje dolžnika samega in ga ne more prevaliti na upnika,(2) ki je svojo terjatev s tem premoženjem zavaroval. Kot dober gospodarstvenik bi moral poskrbeti, da se premoženje, na katerem je ločitvena pravica upnika, proda tako, da se bo upnik lahko takoj poplačal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov in da je podana njegova insolventnost in s tem tudi procesno upravičenje predlagatelja.

9. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da dolžniku ni uspelo izpodbiti navedb o tem, da za več kot dva meseca zamuja z izvedbo načrta finančnega prestrukturiranja. Njegovi razlogi, da je za to, da ni zmanjšal števila zaposlenih ter da ni poplačal ločitvenih upnikov (in s tem priznava, da ne izpolnjuje zavez iz NFP), kriv predlagatelj in da so njegovi dohodki dejansko še večji, kot jih je predvidel v načrtu finančnega prestrukturiranja, niso bistveni. Pravilno ugotovljeno dejstvo je, da načrta finančnega prestrukturiranja dolžnik ne izpolnjuje, niti ni pravočasno predlagal njegove spremembe.

10. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da pritožnikom ni uspelo izpodbiti v zakonu opredeljene domnevne baze iz druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP za obstoj zakonsko domnevanega dejstva insolventnosti dolžnika.

11. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnikov, ki so odločilnega pomena.

12. Pritožbi tako nista utemeljeni in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče je ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Ker pritožnik - stečajni dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Op. št. (1): iz nespornih navedb predlagatelja izhaja, da je dolžnik zaloge prodal že pred 30. 9. 2014, kar je pod točko 4. prve pripravljalne vloge (red. št. 12) dolžnik tudi priznal in navedel, da bo s to kupnino poplačal ločitvene upnike, česar glede na pritožbene navedbe vse do 9.4.2015 (torej več kot 6 mesecev), ko je vložil pritožbo, še ni storil. Op. št. (2): … s pritožbenimi navedbami, da sedaj upnik pridobi zastavno pravico na terjatvi dolžnika do kupca premičnega (s strani predlagatelja zastavljenega) premoženja?!