31. 3. 2015

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba Banka Celje, d. d., Celje, ki jo zastopa Bojan Zadravec, na seji 31. marca 2015

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 48/2011 z dne 9. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 266/2010 z dne 25. 11. 2010 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka (pritožnica) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve po pogodbi o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev in po kreditnih pogodbah v skupnem znesku 392.393,06 EUR (prej 94.033.037 SIT) s pripadki iz nepremičnin tožene stranke v celoti, in da je tožena stranka dolžna dopustiti plačilo navedene terjatve z izvršbo na nepremičnine tožene stranke v celoti. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave. Pritožnica zatrjuje, da se v zadevi postavljata dve pomembni ustavnopravni vprašanji, ki ju navede. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z načelom pravičnosti v najširšem smislu in vsem upnikom bistveno poslabšuje njihov položaj. Trdi, da sta instituta poroštva in zastavne pravice na podlagi stališča, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče, izgubila svoj namen. Razlog za sklenitev kreditne pogodbe, s katero se dogovorita poroštvo in zastavna pravica, je v pričakovanju upnikov, da se bodo iz dogovorjenih pravic lahko poplačali, če glavni dolžnik obveznosti ne bo poplačal. Če v pravnem redu ni zagotovljen ustrezen način za učinkovito zavarovanje takšne pričakovane pravice, gre po prepričanju pritožnice za kršitev 2. člena Ustave. Navaja, da sta Vrhovno sodišče v sklepu št. III Ips 121/2011 z dne 11. 6. 2013 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št. II Cp 442/2013 z dne 19. 6. 2013 v skoraj identičnih primerih sprejeli drugačno stališče, to je, da z izbrisom dolžnika − pravne osebe terjatve zoper njega ne prenehajo. Ker naj bi sodišča o identičnem vprašanju odločila različno, naj bi bila podana kršitev pravic iz 22. in 14. člena Ustave. Pritožnica meni, da je podana tudi kršitev 2. člena Ustave, saj v primerih, ko se posamezniki pred sodišči različno obravnavajo, ni mogoče govoriti o pravni državi. Trdi, da v primeru izbrisa glavnega dolžnika iz sodnega registra pravni posledici, in sicer (1) da preneha tudi njegova obveznost oziroma terjatev upnika in (2) da posledično prenehajo vse stranske pravice, nista niti predvideni niti predvidljivi. Zato naj o pravni državi in pravni varnosti ne bi bilo mogoče govoriti. Pravi, da niti Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) niti Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – v nadaljevanju ZFPPIPP) nimata določb, na podlagi katerih bi bil mogoč tak zaključek. Po drugi strani naj bi bilo v ZFPPIPP in v OZ več določb, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da s prenehanjem družbe zaradi izbrisa obveznosti družbe ne prenehajo. Pritožnica poudarja, da upnik lahko prepreči izbris pravne osebe le tako, da predlaga uvedbo stečajnega postopa; če predloga za stečaj ne vloži, se dolžnik izbriše iz sodnega registra, posledično pa po stališču pritožbenega sodišča prenehata terjatev in zastavna pravica. Ne strinja se s stališčem, da bi morala v izogib prenehanju terjatve začeti postopek zoper osebne odgovorne družbenike izbrisane družbe. Ker ni jasne zakonske določbe, ki bi upnikom nalagala sprožitev teh postopkov, je kršeno tudi načelo predvidljivosti oziroma pravne varnosti (2. člen Ustave). Opozarja, da je bila z uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev in odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11− v nadaljevanju ZPUOOD) ta možnost celo odvzeta, ker naj bi po 18. členu ZPUOOD določbe ZFPPIPP prenehale veljati. Zatrjuje, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do očitka zmotne uporabe materialnega prava, ker kršitev po mnenju Vrhovnega sodišča ni bila opredeljena dovolj določno. Poleg tega opozarja, da je bila glavna dolžnica zaradi dolgotrajnosti postopka pred sodiščem izbrisana iz sodnega registra še pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku. Če bi sodišče sprejelo pravnomočno odločitev v letu in pol, glavna dolžnica še ne bi bila izbrisana.

B.

3.Pritožnica zatrjuje, da se v zadevi postavljata pomembni ustavnopravni vprašanji, in sicer: ali z izbrisom dolžnika iz sodnega registra njegove obveznosti oziroma upnikove terjatve prenehajo in ali z izbrisom dolžnika iz sodnega registra prenehajo tudi zastavna pravica in poroštvene obveznosti, s katerimi je upnica zavarovala svoje terjatve. Že iz postavljenih vprašanj je očitno, da se postavljata pomembni pravni vprašanji, ki pa nista tudi pomembni ustavnopravni vprašanji, saj ne segata na ustavnopravno raven.

4.Z večino navedb pritožnica nasprotuje nosilnim stališčem Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, to je, da je zaradi izbrisa glavnega dolžnika iz sodnega registra prenehala obveznost glavnega dolžnika, ker pritožnica v enoletnem prekluzivnem roku od izbrisa glavne dolžnice iz sodnega registra ni uveljavljala terjatev od družbenikov izbrisane družbe, in da je zaradi akcesornosti zastavne pravice (hipoteke) prenehala tudi obveznost zastavnega dolžnika (tožene stranke). Navaja obširne razloge, zakaj izpodbijana stališča pritožbenega sodišča niso bila pravilna. S tem pritožnica zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava, ki ne more biti predmet preizkusa z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, ampak izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je sodišče o identičnem vprašanju odločilo drugače, kot sta odločili Vrhovno sodišče v sodbi št. III Ips 121/2011 z dne 11. 6. 2013 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št. II Cp 442/2013 z dne 19. 6. 2013. S takšnim zatrjevanjem kršitve pravice iz 22. člena (ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave) ne more utemeljiti. Za kršitev pravice iz 22. člena Ustave bi šlo, če bi sodišče samovoljno oziroma arbitrarno (to je, ne da bi to posebej obrazložilo) odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse. Pritožnica pa je tista, ki mora zatrjevati in izkazati odstop od enotne in uveljavljene sodne prakse v času, ko je Višje sodišče sprejelo odločitev, ki jo izpodbija z ustavno pritožbo. V obravnavanem primeru pritožnica ne zatrjuje, da je sodišče odstopilo od sodne prakse, ki je bila uveljavljena v letu 2010 (to je v času, ko je Višje sodišče sprejelo izpodbijano odločitev), s sklicevanjem na zgolj eno sodbo Vrhovnega sodišča in eno sodbo Višjega sodišča, ki sta bili sprejeti kasneje (to je v letu 2013), pa očitka o odstopu od enotne in ustaljene sodne prakse tudi ne more utemeljiti.

6.Pritožničino trditev, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do revizijskega očitka o zmotni uporabi materialnega prava, je treba obravnavati z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Tej pravici namreč ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani in da se, če so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Vendar tega očitka pritožnica ne izkaže, saj ustavni pritožbi revizije ni priložila.[1] Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča pa izhaja, da zatrjevanega očitka o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljila, saj ni konkretno in vsebinsko pojasnila, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da pritožnica tega očitka vsebinsko ni dovolj konkretizirala, bi sicer lahko bila očitno napačna, a tega pritožnica ne zatrjuje. V 18. točki obrazložitve iste sodbe pa je revizijsko sodišče tudi pojasnilo, da za presojo materialnopravne pravilnosti sodbe pritožbenega sodišča ni imelo procesnopravne podlage, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D). Zato je sodbo sodišča druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) lahko preizkusilo samo v mejah revizijskih razlogov, saj glede na ureditev ZPP-D po uradni dolžnosti ni bilo več dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Vsebinsko ni mogoče obravnavati pritožničinih očitkov o kršitvi načel pravne države iz 2. člena Ustave. V postopku z ustavno pritožbo pritožnica lahko uveljavlja le kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa ustavnih načel.

8.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

9.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič − Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata

[1]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-3919/07 z dne 23. 9. 2008, 5. točka obrazložitve.