Jedro

Ker tožnik ni pristopil na kasnejši narok, nastopi domneva umika tožbe, ki velja, če njenih učinkov ne prepreči toženčeva izjava o nestrinjanju z umikom. Sodišče lahko v primeru tožnikovega izostanka s poznejšega naroka izda sodbo na podlagi stanja spisa le, če toženec, ki na narok pristopi, to predlaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; 45/08; ZPP) ustavilo postopek, in hkrati tožniku naložilo, da je dolžan toženki plačati njene pravdne stroke v znesku 561,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da se niti on niti njegova stranka 23.3.2009 ob 10. uri res nista udeležila naroka za glavno obravnavo, vendar bi moralo sodišče, ki je že na obravnavi 15.9.2008 izvedlo vse dokaze, o zadevi vsebinsko odločiti. Že na obravnavi 15.9.2008 je bila zadeva zrela za odločitev, vendar je sodišče prve stopnje, kljub predložitvi sklepa višjega sodišča z dne 9.5.2007, s katerim je bil izvršilni postopek Ig 2004/219 pri Okrajnem sodišču v Kamniku končan, odločilo, da opravi vpogled v ta izvršilni spis. Na obravnavi 23.3.2009 je sodišče toženi stranki dovolilo, da v zvezi s tožbenim zahtevkom in njegovo utemeljenostjo podaja navedbe in tudi sprejelo dokazni sklep, s katerim je dopustilo in izvedlo dokaze. Gre za zaključen dokazni postopek in bi moralo sodišče o zadevi meritorno odločiti in izdati sodbo. Pojasnjuje, da se pooblaščenec tožeče stranke obravnave ni udeležil, ker ga računalnik zaradi okvare nanjo ni opozoril, v ročnem vpisu, ki ga opravlja zaradi dvojne kontrole, pa je bil napačno vpisan datum, kar je ugotovil šele istega dne ob 17. uri. Določba 282. člena je bila sprejeta z namenom, da se pravdni postopki pospešijo in zmanjšajo sodni zaostanki. Sodišča morajo soditi in o stvari vsebinsko odločati. Tako tožnik kot njegov pooblaščenec sta bila in sta še vedno zainteresirana za čimprejšnjo rešitev zadeve in je odsotnost pooblaščenca tožeče stranke posledica izjemnih okoliščin, ki so se zgodile prvič v njegovi 17-letni praksi. Sodišče bi moralo glede na stanje stvari o zadevi odločiti, in je v nasprotju z določili ZPP ustavilo postopek.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba določbe 4. odstavka 282. člena ZPP), ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi stanja spisa (5. odstavek 282. člena ZPP). Tožeča stranka (niti tožnik niti njegov pooblaščenec) kljub pravilnemu vabljenju na narok 23.3.2009 nista pristopila (pritožnik temu ne oporeka), spričo česar je na podlagi 4. odstavka 282. člena nastopila domneva umika. Z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) je prišlo do spremembe 282. člena ZPP, ki ni predvidel sankcij za primer, da katera od strank ni prišla na narok za glavno obravnavo, ki bi neposredno vplivale na procesni položaj izostale stranke ali na samo vsebino sodnega varstva. Res je, kot trdi pritožnik, da je bila določba 282. člena ZPP spremenjena z namenom, da se pospešijo pravdni postopki, vendar je bil cilj te spremembe doseči udeležbo obeh strank na obravnavi in s tem povečati njuno aktivnost v postopku ter omogočiti zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primeru neudeležbe strank.

Ob dejstvu, da tožeča stranka na narok ni pristopila, velja domneva umika, ki velja, če njenih učinkov ne prepreči toženčeva izjava o nestrinjanju z umikom. V predmetni zadevi je toženka na naroku 23.3.2009 izrecno izjavila, da z domnevo umika soglaša. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče kljub temu moralo odločati na podlagi stanja spisa. Sodišče, tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za tako odločanje, kot trdi pritožnik (5. odstavek 282. člena ZPP), bi lahko na tej podlagi odločalo le, če bi predlagala tožena stranka, ki je na narok prišla. Stranka, ki na narok pride, izbira med sodbo na podlagi spisa in izvedbo obravnave, ali pa se odloči za domnevo umika (5. odstavek 282. člena ZPP; 4. odstavek 282. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem izvajalo dokazni postopek, kar pa glede na jasno in izrecno izjavo strinjanja tožene stranke z domnevo umika, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Neupoštevno je zato pritožbeno razlogovanje, da je bila stvar zrela za odločitev in da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti meritorno.

Tožeča stranka ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek (7. odstavek 282. člena ZPP). Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil zavrnjen (sklep sodišča prve stopnje z dne 30.10.2009) in se tudi s pritožbenim prikazovanjem upravičenih razlogov (okvara računalnika; pri ročnem vpisu napačno vpisan datum obravnave), ne more izogniti zamudnim posledicam. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnik ni navajal nobenih razlogov, spričo katerih na narok ni pristopila stranka sama.

Ker je odločitev o ustavitvi postopka pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, ki temelji na 1. odstavku 158. člena ZPP. Pritožnik obrazloženo odmeri stroškov, ki so sicer materialnopravno pravilno odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, ne nasprotuje.

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana, in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 250. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni opravičen, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo toženke pritožbeno sodišče ni priznalo, ker glede na njegovo vsebino ocenjuje, da ne gre za potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP).