Jedro

Uvedba stečajnega postopka proti tožniku, ki je brez premoženja, nima pravne podlage, saj ne bi prišlo do poplačila upnikov. Četudi bi bil stečajni postopek uveden, terjatve proti tožniku ne bi prenehale. Zato je uvedba stečajnega postopka zoper tožnika očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik 6. 1. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku osebnega stečaja. Navaja, da se v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh. Zadeva je očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) omogoča prezadolženim fizičnim osebam, da uvedejo osebni stečaj. Namen osebnega stečaja je, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (382. člen). Nadalje ZFPPIPP določa, da lahko dolžnik znotraj postopka osebnega stečaja predlaga tudi odpust obveznosti, ki pa ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik osumljen za kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu, ki še ni izbrisano (399. člen). Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zoper premoženje v zadevi II K 16/02 Okrajnega sodišča v Mariboru zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije, v zadevi opr. št. K 14/07 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zaradi storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice, Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice ter v zadevi II K 24339/10 Okrajnega sodišča v Mariboru storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu in da navedena kazniva dejanja še niso izbrisana. To pomeni, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zoper premoženje, kar je v skladu z določbami ZFPPIPP ovira za odpust obveznosti. Iz tožnikovih navedb v prošnji je razbrati, da tožnik nima nobenega premoženja in da je prejemnik denarne socialne pomoči. Zato je tožnikova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov postopka osebnega stečaja nerazumna, saj tožnik v postopku osebnega stečaja ne bi dosegel cilja oziroma namena stečajnega postopka, t.j. bodisi poplačila upnikov, bodisi odpust obveznosti. Glede na to, da ne razpolaga s premoženjem, ne bi prišlo do poplačila upnikov; prav tako ne bi prišlo do odpusta obveznosti, ker za ta odpust obstajajo zgoraj navedene ovire, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje, ki še ni izbrisano.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni odločila pravilno, saj tožnik nedvomno izpolnjuje objektivne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dejansko je že bil kaznovan, vendar bi morale biti nekatere pogojne obsodbe že izbrisane, druge pa bodo izbrisane tekom preizkusne dobe v postopku osebnega stečaja. Ob odločanju o odpustu obveznosti bodo tako vse pogojne obsodbe že izbrisane in ne bo ovir za dokončanje postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Tožnik predlaga, da se zato izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Kot je to navedla že tožena stranka, je, po določbah ZFPPIPP, namen postopka osebnega stečaja, da vsi upniki prejmejo plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika (1. odstavek 382. člena) in hkrati, da terjatve upnikov ne prenehajo, če niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika (2. odstavek 382. člena). Glede na namen stečajnega postopka je tožena stranka pravilno ugotovila, da uvedba stečajnega postopka proti tožniku, ki nima nobenega premoženja, nima pravne podlage, saj ne bi prišlo do poplačila upnikov. Pa tudi sicer, če bi bil stečajni postopek uveden, te terjatve proti tožniku ne bi prenehale. Pravilna pa je tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti po določbi 399. člena ZFPPIPP, saj po 1. točki prvega odstavka 399. člena citiranega zakona odpust obveznosti med drugim ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju, ki še ni izbrisano. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen za navedeno kaznivo dejanje in da obsodbe še niso izbrisane. Glede na navedeno pa tožena stranka ni mogla odločiti drugače oz. ni mogla ugoditi tožnikovi smiselno podani prošnji za odpust obveznosti. Sodišče zato pritrjuje odločitvi tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za dodelitev BPP in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.