Jedro

Ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, bi morala tožeča stranka uveljavljati v postopku izdaje plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavanem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke zaradi plačila globe v znesku 333,83 EUR ter stroškov postopka v višini 25,00 EUR. Izvršilni naslov v obravnavani zadevi predstavlja plačilni nalog št. 0000111013739-6 z dne 1. 11. 2014, ki ga je izdala Policijska postaja Slovenska Bistrica, ki je postal izvršljiv 10. 12. 2014. V skladu z določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni poravnala, so bili izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe.

2. Tožena stranka je s svojo odločbo pritožbi tožeče stranke delno ugodila in izpodbijani izrek sklepa o davčni izvršbi v njegovi 1. točki pri navedbi datuma izvršljivosti izvršilnega naslova spremenila tako, da se glasi „ki je postal izvršljiv dne 11. 12. 20114“. Odločila je še, da v preostalem delu ostaja izrek sklepa o davčni izvršbi nespremenjen in da se pritožba zavrne.

3. V obrazložitvi pojasnjuje, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj obstaja veljavni izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Ker je iz potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu razvidno, da je datum izvršljivosti 11. 12. 2014 (in ne 10. 12. 2014) je tožena stranka po uradni dolžnosti v skladu s pooblastili iz prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) spremenila izrek izpodbijanega sklepa tako ko izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Dejstvo, da je napačno ugotovljen datum izvršljivosti, ne predstavlja nezakonitosti izpodbijanega sklepa, ker je bila izvršba dovoljena, ko je bil izvršilni naslov že izvršljiv. V nadaljevanju ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo (obstajal je izvršilni naslov opremljen s potrdilom izvršljivosti). Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu določbe 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina s skladu z določbo prvega odstavka 169. člena ZUP šteje za dokazano. Tožena stranka tudi ugotavlja, da niti določbe ZDavP-2, niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Pojasnjuje tudi, da je predmet pritožbenega postopka preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, pri čemer pritožbeni organ kršitev pravil davčnega postopka, ki jih navaja tožeča stranka v pritožbi ne ugotavlja, prav tako ne ugotavlja očitanih kršitev ustave, kakor tudi ne drugih pavšalno navedenih kršitev. Predmet pritožbenega postopka tudi ni odločanje o morebitnem vračilu neupravičeno zarubljenih denarnih sredstev.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga 2., 3., 3.a, 8., 4., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 28., 33., 35., 54., 127. in 153. člena Ustave RS, 70. in 71. člena Zakona o davčnem postopku, ZUP in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, 6., 7., 13., 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 257. in 258. člena Kazenskega zakonika ter navaja, da je izvršba protizakonita in protipravna, ker ni bilo izdane pravnomočne sodbe sodišča, da je tožeča stranka davčni dolžnik. Davčni postopek je v nasprotju s pravnim redom EU. Opozarja na pravico do povračila škode in predlaga, da se postopki razveljavijo, saj niso bili izvedeni v skladu s Konvencijo, Ustavo in zakoni. Navaja tudi, da je nezaposlena oseba z nadomestilom 240,00 EUR mesečno, s katerim vzdržuje partnerko, ki je hudo bolna (slepota).

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal upravni organ, kot tudi z razlago, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

8. Pri tem sodišče še navaja, da 156. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi) tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Dolžnost davčnega organa je torej bila, da v skladu s 143. členom in naslednjimi preverja ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb, pa tudi po mnenju sodišča ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v postopku izdaje plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavanem primeru.

9. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje navedene pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbo 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.