Jedro

Tožnik je utrpel premoženjsko škodo zaradi posledic delovne nezgode. Zaradi poškodbe pri delu pri delodajalcu je postal invalid III. kategorije, ki mu njegov delodajalec ni mogel zagotoviti drugega dela glede na omejitve, ki izhajajo iz invalidske odločbe, zaradi česar mu je delovno razmerje pri delodajalcu sporazumno in na podlagi soglasja ZPIZ prenehalo, z odločbo ZPIZ mu je bila priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Tudi invalidska upokojitev tožnika je posledica invalidnosti, do katere je prišlo zaradi delovne nezgode, ki jo je utrpel pri delodajalcu. Materialna škoda, ki je tožniku nastala, je torej v vzročni zvezi z delovno nezgodo, za katero je odgovoren tožnikov bivši delodajalec – če se tožnik ne bi poškodoval pri bivšem delodajalcu, ne bi postal invalid III. kategorije, niti mu ne bi prenehala pogodba o zaposlitvi pri bivšem delodajalcu zaradi invalidnosti, ker mu ustreznega dela ni mogel zagotoviti, tožnik pa ustrezne zaposlitve kot invalid III. kategorije tudi drugje – čeprav je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje – ni mogel dobiti in je zato dobival nadomestilo. Posledica nezgode pa je tudi tožnikova invalidska upokojitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine za obdobje od 1. 8. 2010 do 12. 9. 2012, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.340,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, do plačila (1. odstavek I. točke izreka sodbe); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 13.924,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od mesečnih zneskov) od 6. dne v mesecu za znesek razlike v dohodku prejšnjega meseca (2. odstavek I. točke izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v višini 124,73 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, od 6. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (1. odstavek II. točke izreka sodbe); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 361,14 EUR. In za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 5. dne v mesecu za zneske preteklega meseca (2. odstavek II. točke izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.388,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe pravdni stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 12. 9. 2012 vztrajala pri tožbenem zahtevku, o katerem še ni pravnomočno odločeno, to je pri plačilu premoženjske škode v višini 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do 6. 8. 2010, od takrat naprej pa mesečno rento v višini 485,87 EUR. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo tako postavljenemu tožbenemu zahtevku. Kot je razvidno iz odločbe ZPIZ z dne 28. 8. 2012, je tožnik invalidsko upokojen od 1. 1. 2012 in od takrat dalje prejema pokojnino v višini 399,95 EUR. Glede na navedeno bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da tožnik do 1. 1. 2012 ni prejemal invalidske pokojnine in bi do takrat moralo tožniku prisoditi rento, tako pa, kot je razvidno iz izreka sodbe, rente od septembra 2010 do izdaje sodbe sploh ni prisodilo, čeprav je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 12. 9. 2012 izrecno navedla, da od 6. 8. 2010 naprej vtožuje rento v višini 485,87 EUR. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče pri izračunu mesečne rente izračun napravilo nepravilno, glede na to, da tožnik invalidsko pokojnino prejema šele od 1. 1. 2012. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo ter storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je razsojeno v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. Odločitev sodišča pa tudi ni ustrezno obrazložena, posebej v delu, kjer o renti sploh ni odločeno. Posledično so nepravilno odmerjeni tudi pravdni stroški, saj je uspeh tožeče stranke glede na podane ugovore večji kot je to ugotovilo sodišče, poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi, da je bil ves čas postopka postavljen tudi ugovor po temelju in je treba upoštevati, da je tožnik po temelju uspel stoodstotno, po višini pa delno in je lahko odstotek prisojenih pravdnih stroškov samo aritmetična sredina uspeha po temelju in višini.

Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka navaja, da je naslovno sodišče višino prikrajšanja tožnika zaradi izgubljenega dohodka ter višino denarne rente določilo tako, da je od plače tožnika, ki jo je prejemal pri tožencu, odštelo nadomestilo za invalidnost oziroma invalidsko pokojnino, ki jo tožnik prejema od 1. 1. 2012. Toženec takšnemu izračunu sodišča nasprotuje, saj je o zadevi odločilo povsem napačno. Tožencu je bila priznana invalidnost III. stopnje, zaradi česar ga je bilo potrebno premestiti na drugo delovno mesto, ker pa tožena stranka drugega ustreznega delovnega mesta ni imela, je tožniku s sporazumom prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Kot invalid III. stopnje je bil toženec še vedno sposoben za delo, česar naslovno sodišče ni upoštevalo pri izračunu tožnikovega prikrajšanja. Ker je tožnik le delno nezmožen za delo, bi moralo sodišče njegovo prikrajšanje izračunati tako, da bi od plače, ki jo je prejemal pri tožencu pred škodnim dogodkom, odštelo plačo, ki bi jo kljub škodnemu dogodku lahko prejemal ob zmanjšani delovni zmožnosti. Tožnik si drugega dela ni pridobil, za kar so krive gospodarske razmere in stanje na trgu dela, ne pa toženec. Glede na svojo preostalo delovno zmožnost bi tožnik lahko opravljal kakšno drugo delo, za katerega bi prejemal plačilo najmanj v višini minimalne plače. V primeru delne nezmožnosti za delo je škoda razlika med zaslužkom tožnika na prvotnem delovnem mestu in zaslužkom, ki bi ga tožnik lahko dobil za opravljanje del glede na preostalo delovno zmožnost. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 3276/2009. Tožnik bi na drugem delovnem mestu prejemal vsaj minimalno plačo, kar pomeni, da bi bili njegovi zaslužki enaki oziroma celo večji od zaslužkov, ki jih je po izračunu prejemal pri tožencu – 524,68 EUR. Tožnik ni upravičen niti do povrnitve izgubljenega dohodka niti do denarne rente, saj glede zaslužkov ni v ničemer prikrajšan. Zato je sodišče povsem napačno in neutemeljeno naložilo tožencu plačilo izgubljenega dohodka, zlasti plačilo dosmrtne rente, saj bi tožnik na drugem delovnem mestu prejemal enake ali celo boljše dohodke, njegova nezmožnost pridobitve druge zaposlitve in posledična invalidska upokojitev pa nista v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, temveč z gospodarsko krizo ter slabimi razmerami na trgu, za katere toženec ne more odgovarjati. Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker sodišče pri odločanju o stroških, glede na to da tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, ni upoštevalo stroškov toženca. Sodišče bi moralo ugotoviti stroške tako na strani tožnika kot toženca in jih med seboj pobotati, glede na uspeh v pravdi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe v delu, ki se nanaša na odločitev o prikrajšanju pri dohodku za obdobje od 1. 8. 2010 do 12. 9. 2012. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 16. 7. 2004 poškodoval v delovni nezgodi pri družbi A d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra 19. 12. 2006 na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, njen (pred izbrisom) aktivni družbenik, ki odgovarja za njene obveznosti po njenem prenehanju, pa je toženec. Tožnik je bil od 16. 7. 2004 dalje v bolniškem staležu, dne 31. 1. 2006 pa mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 6. 10. 2005 priznana invalidnost III. stopnje, zato ga je bilo potrebno premestiti na drugo delovno mesto. Ker mu delodajalec ni mogel zagotoviti drugega primernega delovnega mesta v skladu z omejitvami iz odločbe invalidske komisije, je tožniku na podlagi sporazuma z delodajalcem družbo A d.o.o. dne 31. 1. 2006 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, z odločbo ZPIZ z dne 17. 8. 2006 pa se mu je zaradi posledic poškodbe pri delu za čas od 1. 2. 2006 priznala pravica do nadomestila za invalidnost v višini 253,74 EUR, ki ga je prejemal do avgusta 2010. Z odločbo ZPIZ z dne 28. 8. 2012 pa je pridobil pravico do invalidske pokojnine v znesku ... EUR na mesec od 1. 1. 2012 dalje.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odškodninskem zahtevku tožnika iz naslova materialne škode oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 1. in 3. odstavka 164. člena ter 167. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ). Pravilno je ugotovilo, da je tožnik utrpel premoženjsko škodo zaradi posledic delovne nezgode. Zaradi poškodbe pri delu pri delodajalcu – sedaj izbrisani družbi A d.o.o - je postal invalid III. kategorije, ki mu njegov delodajalec ni mogel zagotoviti drugega dela glede na omejitve, ki izhajajo iz invalidske odločbe, zaradi česar mu je delovno razmerje pri delodajalcu sporazumno in na podlagi soglasja ZPIZ prenehalo, od 1. 2. 2006 dalje pa mu je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do nadomestila za invalidnost, ki ga je prejemal do avgusta 2010. Tudi invalidska upokojitev tožnika je posledica invalidnosti, do katere je prišlo zaradi delovne nezgode, ki jo je utrpel pri delodajalcu A d.o.o.. Materialna škoda, ki je tožniku nastala, je torej v vzročni zvezi z delovno nezgodo, za katero je odgovoren tožnikov bivši delodajalec – če se tožnik ne bi poškodoval pri bivšem delodajalcu, ne bi postal invalid III. kategorije, niti mu ne bi prenehala pogodba o zaposlitvi pri bivšem delodajalcu zaradi invalidnosti, ker mu ustreznega dela ni mogel zagotoviti, tožnik pa ustrezne zaposlitve kot invalid III. kategorije tudi drugje – čeprav je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje – ni mogel dobiti in je zato dobival nadomestilo. Posledica nezgode pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tudi tožnikova invalidska upokojitev. Zato pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi niso utemeljene. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da bi tožnik na drugem delovnem mestu, za katerega je bil kot invalid III. stopnje še sposoben, prejemal enake dohodke kot pri bivšem delodajalcu in da zato niti do rente ni upravičen, saj tožnik druge zaposlitve kot invalid niti ne bi bil prisiljen iskati, če ne bi postal invalid zaradi delovne nesreče pri bivšem delodajalcu. Zmotno pa je zlasti stališče, da niti nezmožnost pridobitve druge zaposlitve niti invalidska upokojitev nista v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, temveč z gospodarsko krizo ter slabimi razmerami na trgu, za katerega toženec ne more odgovarjati. V obravnavani zadevi gre očitno za drugačen primer kot je primer, o katerem je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3267/2009 z dne 12. 5. 2010, na katerega se sklicuje pritožba tožene stranke, saj v tem individualnem delovnem sporu ni nobenega dvoma, da je tožnikova invalidnost III. kategorije, prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu zaradi invalidnosti ter nemožnost zaposlitve drugje kot tudi kasnejša invalidska upokojitev posledica delovne nezgode in da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in opisanimi posledicami, zaradi katerih je tožniku nastala premoženjska škoda.

Tožena stranka višine prisojene izgube na zaslužku v obdobju od 1. 2. 2006 dalje do 31. 7. 2010 v skupnem znesku 11.340,99 EUR niti ne izpodbija, tožeča stranka pa le s pavšalnimi pritožbenimi navedbami (ki jih iz tega razloga niti ni mogoče preizkusiti). Sodišče prve stopnje je prikrajšanje tožnika v navedenem obdobju izračunalo pravilno, ob upoštevanju povprečja neto plač, ki jih je tožnik prejel v mesecih od januarja 2004 do junija 2004. Z drugimi podatki ni razpolagalo, saj toženec kot družbenik tožnikovega bivšega delodajalca tekom postopka ni predložil nobenih podatkov o višini plač, ki bi jih tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu, če bi bil tam v spornem obdobju (vsaj do izbrisa družbe) še zaposlen. Izguba na zaslužku je izračunana pravilno, ob upoštevanju povprečnih neto zneskov plače, ki bi jo prejemal tožnik pri svojem delodajalcu v višini 524,68 EUR mesečno, od katerih je sodišče prve stopnje odštelo prejete zneske iz naslova nadomestila za invalidnost v spornem obdobju v (mesečnih) zneskih, ki izhajajo iz obvestil ZPIZ. Odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe je torej pravilna, pritožbi obeh strank v tem delu pa neutemeljeni.

Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v zvezi z odločitvijo o rentnem zahtevku (II. točka izreka sodbe). Prvostopenjsko sodišče je, upoštevajoč neto plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu (524,64 EUR) ter dejstvo, da tožnik od 1. 1. 2012 prejema invalidsko pokojnino v višini 399,95 EUR mesečno, tožniku pravilno prisodilo rento v višini 124,73 EUR, ob ugotovitvi, da je nastanek invalidnosti in s tem povezana izguba zaslužka posledica škodnega dogodka, zaradi česar za bodočo premoženjsko škodo odgovarja toženec, v skladu z določbo 167. člena OZ. Tožnik je, kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 28. 8. 2012, upravičen do invalidske pokojnine v znesku 399,95 EUR na mesec od 1. 1. 2012 dalje. Tožniku je torej glede na II. točko izreka sodbe od izdaje sodbe (12. septembra 2012) dalje upravičen do mesečne rente v prisojenem znesku. Če se tožnik ne bi poškodoval v delovni nesreči, ne bi bil invalidsko upokojen, starostno pa bi se lahko upokojil šele ob izpolnjenih pogojih (40 let pokojninske dobe, 58 let starosti po ZPIZ-1) – vsaj do tedaj, ko bi izpolnil pogoje za starostno upokojitev, je prikrajšan pri mesečnih prejemkih in mu pripada mesečna renta. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi bila tožniku s takšno odločitvijo neutemeljeno prisojena dosmrtna renta, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 175. člena OZ, po kateri lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovanca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Stališče tožene stranke, da je potrebno pri odločanju o stroških upoštevati načelo uspeha in medsebojno pobotati stroške tožeče in tožene stranke, je sicer pravilno, vendar se stroški odmerjajo na ta način le tedaj, kadar stroške priglasita obe stranki. V obravnavani zadevi pa tožena stranka stroškov postopka ni priglasila – niti v pisnih vlogah niti ob zaključku glavne obravnave (ker pooblaščenec tožene stranke na narok ni pristopil, kljub izkazanemu vabilu). Zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo pravilno, ob upoštevanju uspeha tožnika v postopku in določb veljavne odvetniške tarife ter 154. in 155. člena ZPP.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo tako pritožbo tožene kot tudi pritožbo tožeče stranke in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti in da tožniku ni prisodilo prikrajšanja pri dohodkih za obdobje od septembra (pravilno: avgusta) 2010 do dneva izdaje sodbe. Iz izreka izpodbijane sodbe (ter iz njene obrazložitve) izhaja, da so navedbe tožnika točne. V I. točki izreka sodbe je tožniku prisojena izguba na zaslužku za obdobje do 31. 7. 2010, višji zahtevek za plačilo 13.924,25 EUR (ki se nanaša na isto obdobje od aprila 2006 do 31. 7. 2010) pa je zavrnjen, medtem ko o izgubi na zaslužku za čas od avgusta 2010 dalje do dneva izdaje sodbe ni bilo odločeno, čeprav je bil tak zahtevek postavljen. V pripravljalni vlogi – dopolnitvi tožbe z dne 6. 9. 2010 je tožnik postavil zahtevek za plačilo izgube na zaslužku za čas do 31. 7. 2010, od tedaj dalje pa zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 485,87 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, od tedaj dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na obravnavi dne 12. 9. 2012 je tožnik izrecno navedel, da vztraja pri tožbenem zahtevku, o katerem še ni pravnomočno odločeno, to je pri plačilu premoženjske škode v višini 25.265,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do 6. 8. 2010, od takrat naprej pa mesečno rento v višini 485,87 EUR, kot izhaja iz dopolnitve tožbe z dne 2. 9. 2010. Sodišče prve stopnje torej v obravnavani zadevi ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, oziroma ni odločilo o delu zahtevka. Zato se, glede na to, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), tožnikova pritožba v navedenem obsegu šteje za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z določbami 326. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je v skladu z določbami 154., 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (razen v delu, v katerem se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe), zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.