Jedro

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, na katere in čigave izjave, dane nemški policiji, se opira sodba, ter kako je sodišče te izjave v sodbi ocenjevalo in uporabilo, teh navedb ni mogoče presojati (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni B.M. je dolžan plačati 400.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil B.M. obsojen zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 2. odstavku 212. člena in prikrivanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ na dve leti in šest mesecev zapora in na izgon tujca iz države za dobo šest let, obsojeni S.G. pa zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 221. člena KZ na šest mesecev zapora, obema se je v izrečeno kazen zapora vštel čas, prebit v pridržanju in priporu. Oba sta bila dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki obsojenega B.M. so pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zahteva ponavlja zagovor, da je obsojeni M. uporabljal osebni avtomobil znamke Audi na podlagi najemne pogodbe in v skladu z njo. Sodbi naj bi zmotno ugotovili, da je obsojeni M. ukradel osebni avto znamke Mercedes Benz tako, kot mu očita obtožba in ni dokazov za obsodbo, saj kamere video nadzora garaže, iz katere je bilo vozilo ukradeno, niso delovale, priča K.L. pa ni verodostojen. Sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, obstajalo naj bi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami, sodbi naj bi se opirali na nedovoljene dokaze, dokazi se naj ne bi izvajali neposredno in obramba ni mogla preskusiti kredibilnosti prič. Zahteva predlaga, da se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine obeh kaznivih dejanj obsojenega B.M., ugotovitve ustrezno utemeljilo in pravilno pravno opredelilo. Zahteva ni obrazložila, katera odločilna dejstva sodbi nista obrazložili in v čem je nasprotje med vsebino listin ter povzetki sodb o njihovi vsebini. Sodbi se ne opirata na izjave prič, dane nemški policiji, ampak je sodišče s temi izjavami le potrdilo verodostojnost neposredno izvedenih dokazov. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornikov obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko zoper sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče omeji samo na preskus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi.

Z zatrjevanjem, da je obsojeni B.M. uporabljal vozilo, ki je predmet kaznivega dejanja prikrivanja pod točko 1/b sodbe v skladu z najemno pogodbo, ne pa kot predmet kaznivega dejanja zatajitve in da ni ukradel osebnega avtomobila Mercedes Benz, kot je opisano pod točko 1/a sodbe, oziroma, da vsaj ni dokazov za takšno obsodbo, zahteva ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija pravilnost ugotovitev sodišča o bistvenih okoliščinah obeh kaznivih dejanj. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Glede trditve, da se sodbi opirata na izjave, ki so jih neimenovane osebe dale nemški policiji, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva ne pojasni, na katere izjave in katerih oseb misli, kako je sodišče te izjave v sodbi ocenjevalo in uporabilo, zato teh navedb zahteve ni mogoče presojati.

Po določbah 1. odstavka 355. člena ZKP se sme sodba opirati samo na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Zahteva ne pojasnjuje, kateri dokazi naj ne bi bili pretreseni na glavni obravnavi, oziroma v čem je bila obramba v nasprotju z določbami ZKP prikrajšana za pravico v postopku in kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika sodišča prve stopnje o glavni obravnavi dne 16.1.2002 razvidno, da je v skladu s prejšnjim dokaznim sklepom priskrbelo spis Državnega tožilstva v H., ga dalo prevesti, prevode izročilo strankam in ga prebralo na glavni obravnavi. Na izvedbo tega dokaza obsojeni B.M. in njegovi zagovorniki niso imeli pripomb.

Glede trditev zahteve, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da obstajajo nasprotja med navedbami sodb o vsebini listin in samimi listinami, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva le prepisala ustrezni del besedila iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni pa obrazložila in konkretizirala zatrjevanih kršitev. Zato tudi v tem delu zahteve ni mogoče preizkusiti.

Ker Vrhovno sodišče uveljavljanih kršitev zakona ni našlo, dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more napadati, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Vrhovno sodišče je obsojenega B.M. obsodilo na plačilo povprečnine v višini 400.000 SIT. Pri tem je upoštevalo obsojenčeve premoženjske in družinske razmere, namreč, da je samostojni podjetnik in solastnik restavracije v Nemčiji, z dohodki približno 4.000 DEM mesečno, lastnik hiše v Š.b. na Hrvaškem in samski, brez preživninskih obveznosti. Upoštevalo je tudi trajanje in zamotanost te kazenske zadeve. Odločitev o povprečnini je utemeljena na podlagi 98.a člena, 95. člena in 6. točke 2. odstavka in 4. odstavka 92. člena ZKP.