Jedro

Ugotovitev javne koristi v odločbi o uvedbi razlastitve, ki je splošne narave, toženki še ne zagotavlja, da bo zahtevi za razlastitev avtomatično ugodeno oziroma da ji bo ugodeno v takem obsegu, kot je predlagana.

Izrek

I. Tožba se v delu, v katerem tožnica izpodbija 5. točko izreka izpodbijane odločbe, zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v korist Občine Metlika (prizadete stranke v tem upravnem sporu) dovolila razlastitev tožničine nepremičnine parc. št. 1004/2 k.o. ... (1. točka izreka). Odločila je, da prizadeta stranka pridobi lastninsko pravico in nastopi posest na navedeni nepremičnini z dnem vročitve te odločbe (2. točka izreka), pri čemer je dolžna pričeti z gradnjo ceste "A" v naselju Bočka na navedeni nepremičnini najkasneje tri leta po pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka). Odločila je še, da se po vročitvi te odločbe v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist prizadete stranke in izbriše zaznamba začetka razlastitvenega postopka (4. točka izreka), da se na nepremičnini parc. št. 1004/4 k.o. ... izbriše zaznamba začetka razlastitvenega postopka (5. točka izreka), da lahko tožnica in prizadeta stranka pri pristojnem sodišču vložita predlog za odmero odškodnine v nepravdnem postopku (6. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka) in da je prizadeta stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravnega zastopanja v znesku 277,57 EUR v roku 30 dni od dneva dokončnosti odločbe, ki jih plača na račun njenega pooblaščenca, odprt pri navedeni banki, v preostalem delu pa se zahtevek za povrnitev stroškov zavrne.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prizadeta stranka 15. 5. 2015 vložila zahtevo za razlastitev med drugim predmetne nepremičnine, ki je v celoti v tožničini lasti, zaradi izvedbe investicije - ureditve cestne in komunalne infrastrukture v naselju Bočka - izgradnja ceste "A". V zahtevi je navedla vse podatke in ji priložila vse priloge, ki jih določa prvi odstavek 98. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Toženka je v začetku razlastitvenega postopka izdala odločbo z dne 2. 9. 2015, v kateri je med drugim odločila, da je javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine izkazana na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta Bočka - Metlika (Uradni list RS št. 48/2009). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom z zasebno lastnino. Predmetna odločba je postala pravnomočna in dokončna 19. 9. 2015. Na ustni obravnavi je tožnica glede razlastitve predmetne nepremičnine predlagala, naj prizadeta stranka predloži novo cenitev, saj je bila cenitev v spisu narejena leta 2011. Poleg tega je predlagala, naj prizadeta stranka pripravi predlog glede ureditve brežin na parcelah št. 1004/4 in 1004/5, ki sta v tožničini lasti. Toženka je pridobila novo cenitev z dne 9. 11. 2015, ki je bila predložena tožnici, ta pa se z ocenjeno vrednostjo predmetne nepremičnine v novi cenitvi ni strinjala. V cenilnem poročilu je vrednost sporne nepremičnine ocenjena na 14,00 EUR/m2, sama pa meni, da znaša povprečna cena za gradbeno zemljišče v tej regiji okoli 20,00 EUR/m2. Poleg tega je navedla, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za razlastitev celotne predmetne nepremičnine, saj prizadeta stranka razpolaga z drugimi ustreznimi nepremičninami, ter je izključna lastnica parcel št. 4089/5, 4089/6 in 991/2 k.o. ... Ne glede na navedeno pa je pripravljena s prizadeto stranko skleniti sporazum pod pogojem, da ji bo za razlaščeno nepremičnino izplačala odškodnino minimalno 22,00 EUR/m2. Če bi se uredila problematika brežine, bi bila pri svoji zahtevi z zvezi z višino odškodnine pripravljena tudi popustiti.

3. V zvezi s tožničino navedbo, da niso podani pogoji za razlastitev celotne predmetne nepremičnine, ker da prizadeta stranka razpolaga z drugimi ustreznimi nepremičninami za dosego istega namena, toženka pojasnjuje, da je že v odločbi o uvedbi postopka razlastitve ugotovila, da je izkazana javna korist za razlastitev celotne nepremičnine, čemur tožnica ni nasprotovala. Pridobila je tudi tehnično obrazložitev poteka ceste, ki jo je priložila dopisu tožnici z dne 16. 12. 2015, iz katere izhaja, da se zaradi projektiranja ceste v skladu s predpisi, tehničnih in geometrijskih elementov ceste, zahtev projektiranja križišča, ki jih določajo predpisi, in zaradi nadaljevanja ceste v območje zazidalnega načrta Bočka, ceste ne da prestaviti in se ne da izogniti odkupu celotne parcele št. 1004/2 k.o. ... Glede stroškov se toženka sklicuje na Odvetniško tarifo (OdvT) in ugotavlja, da gre za neocenljivo zadevo, zato je uporabila 1. točko Tarifne številke 28 OdvT, po kateri je vrednotenje storitve v neocenljivih zadevah določena na 200 točk, kadar gre za upravni postopek. Tako ni sledila predlogu tožničine pooblaščenke, ki je stroške priglasila ob upoštevanju ponujene višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino kot vrednost predmeta. Pojasnjuje, da gre pri razlastitvi za odločanje o pravici, o njenem prisilnem odvzemu, ne pa za odločanje o premoženju oz. denarno terjatev.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da za razlastitev v obravnavanem primeru niso podani pogoji iz 92. člena ZUreP-1. Pojasnjuje, da je že v upravnem postopku navedla, da prizadeta stranka zagotovo razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino oz. celo z več takimi nepremičninami, ki jih lahko uporabi za dosego istega namena. Prizadeta stranka je izključna lastnica parcel št. 4089/5, 4089/6 in 991/2, vse k.o. ... Po parcelah št. 4089/5 in 991/2 v naravi že poteka javna pot, parcela št. 4089/6, katere upravljalka je prav tako prizadeta stranka, pa je tudi predvidena za namen javne poti in lahko v celoti zadosti namenu, zaradi katerega je predlagana razlastitev predmetne nepremičnine. Zato meni, da ni potrebna razlastitev celotne predmetne nepremičnine. Toženka v zvezi s tem ni ugotavljala dejanskega stanja in se vsebinsko do teh navedb ni opredelila zaradi napačnega razlogovanja, da je že v odločbi o uvedbi postopka razlastitve ugotovila in odločila, da je izkazana javna korist za razlastitev celotne nepremičnine in da razlastitvena zavezanka temu ni nasprotovala. Tožnica pojasnjuje, da je namen odločbe o uvedbi postopka razlastitve zgolj da se z njo ugotovi, ali je za razlastitev izkazana javna korist ter da se omeji pravni promet z nepremičninami, ali je izkazana vsebinska presoja upravičenosti predlagane razlastitve pa je stvar naknadnega ugotovitvenega postopka, ki ga mora toženka izvesti, preden izda odločbo o razlastitvi. Šele z odločbo o razlastitvi toženka vsebinsko odloči o razlastitvi, pri čemer ima na voljo več možnosti, bodisi da zahtevi razlastitvenega upravičenca v ugodi (v celoti ali samo delno) in dovoli zahtevo za razlastitev ter odvzame lastninsko pravico, bodisi da zahtevo razlastitvenega upravičenca zavrne in razlastitve ne dovoli. Kolikor bi bilo stališče upravnih organov pravilno, po izdaji odločbe o uvedbi postopka razlastitve sploh ne bi bil potreben več noben ugotovitven postopek, niti ne naknadna izdaja odločbe o razlastitvi po 102. členu ZUreP-1. Lastniku zato v drugi fazi razlastitvenega postopka ne sme biti omejena pravica uveljavljanja ugovorov o neizpolnjevanju pogojev iz 92. člena ZUreP-1. 6. Z izpodbijano odločbo se ne strinja tudi v delu, kjer je toženka odločila o povrnitvi stroškov pravnega zastopanja tožnici kot razlastitveni zavezanki. Meni, da je prvostopenjski organ izhajal iz napačne osnove, da je postopek razlastitve neocenljiva zadeva ter da bi moral sklep o stroških izdati upoštevajoč vrednost predmeta, ki jasno izhaja iz listin, ki so v spisu, tj. minimalno v višini odškodnine, ki je bila za nepremičnini, ki sta predmet razlastitvenega postopka, nazadnje ponujena tožnici. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Prizadeta stranka se v odgovoru sklicuje na navedbe v odgovoru na pritožbo, ki ga je podala v upravnem postopku ter predlaga zavrnitev tožbe.

Glede sklepa:

9. Tožba v tem delu ni dovoljena.

10. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11. Tožnica izpodbija celotno odločbo prvostopenjskega organa, torej tudi 4. točko izreka, s katero je odločeno, da se na nepremičnini parc. št. 1004/4 k.o. ... izbriše zaznamba začetka razlastitvenega postopka, kar je posledica dejstva, da je prizadeta stranka zahtevo za razlastitev v tem delu umaknila, tožnica pa se je z umikom strinjala. To pomeni, da je vložila izpodbojno tožbo zoper del odločbe, s katerim ni bilo poseženo v njen pravni položaj (kaj takega ne izhaja niti iz tožbe).

12. Ker tožnica za izpodbijanje navedenega odločbe nima pravnega interesa, saj si z njegovo odpravo ne more izboljšati pravnega položaja, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Glede sodbe:

13. Tožba ni utemeljena.

14. ZUreP-1 v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Gre za splošno določbo, iz katere izhaja to, kar določa že 69. člen Ustave RS, in sicer da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame v javno korist (proti nadomestilu v naravi ali odškodnini) pod pogoji, ki jih določa zakon. Tako ZUreP-1 v 93. členu konkretizira javno korist s tem, da določa, za katere namene se nepremičnina lahko razlasti, med drugim - kot v obravnavanem primeru - za gradnjo gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka). Ali ta razlastitveni namen oziroma javna korist za konkretno zemljišče obstaja, je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Razlastitveni postopek namreč poteka v dveh fazah: upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena najprej izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka (prvi odstavek 100. člena), v drugi pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena). V tem delu torej ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, to je, ali je razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino. Razlastitev ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 92. člena).

15. To tudi pomeni, da je javna korist, ki mora biti izkazana za uvedbo razlastitvenega postopka, splošna, saj še ne zagotavlja, da bo zahtevi za razlastitev ugodeno oziroma da ji bo ugodeno v takem obsegu, kot je predlagan, na kar pravilno opozarja tožnica. Zato stranka tudi ni prekludirana, če ugovor, da razlastitev ni dopustna, ker država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1), uveljavlja šele v drugi fazi postopka, kot je bilo v obravnavanem primeru.

16. V zadevi ni sporno, da je bil za predmetno nepremičnino pravnomočno uveden razlastitveni postopek z odločbo z dne 2. 9. 2015 in da je bila za njeno razlastitev izkazana javna korist. Tožnica tudi ne oporeka ugotovitvi toženke, ki jo povzema drugostopenjski organ, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Toženka pojasnjuje, da predmetna nepremičnina leži v ureditvenem območju in skupnem vplivnem območju zazidalnega načrta Bočka, iz grafičnega dela zazidalnega načrta pa je razvidno, da je predmetna nepremičnina odparcelirana v ustrezni površini in umeščena tako, da je po njej predvidena izgradnja ceste "A". V zvezi s sorazmernostjo posega v zasebno lastnino pa ugotavlja, da s prenosom lastninske na predmetni nepremičnini lastninska pravica in gospodarski pomen tožničinih nepremičnin, tako glede na lego, kot na površino predmetne nepremičnine, bistveno ne bo prizadet, ker je poseg minimalen, z izgradnjo ceste pa bi pridobila tudi sama, saj bo do njenih nepremični urejena komunalna infrastruktura.

17. Sporno pa je, ali je razlastitev dopustna tudi v smislu tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, saj je tožnica meni, da prizadeta stranka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. V tožbi navaja, da je že v upravnem postopku navajala, da je prizadeta stranka izključna lastnica nepremičnin parc. št. 4089/5, 4089/6 in 991/1, vse k.o. ..., po katerih bi lahko zgradila cesto v širini 7,50 m, toženka pa se zaradi napačnega stališča, da je bila javna korist za razlastitev celotne nepremičnine izkazana že v odločbi o uvedbi postopka razlastitve, do njenih navedb ni opredelila.

18. Res je, da je toženka navedla, da je javna korist za razlastitev celotne nepremičnine izkazana že v odločbi o razlastitvi. Kot rečeno, pa ugotovitev javne koristi v odločbi o uvedbi razlastitve, ki je splošne narave, toženki še ne zagotavlja, da bo zahtevi za razlastitev avtomatično ugodeno oziroma da ji bo ugodeno v takem obsegu, kot je predlagana.

19. Kljub temu pa je toženka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da ni utemeljen tožničin ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za primer iz tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, ko bi prizadeta stranka za dosego istega namena razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino. Toženka je, v zvezi s tem tožničinim tudi sicer povsem pavšalnim in neizkazanim ugovorom, v zadostni meri pojasnila, zakaj se ceste ne da prestaviti in zakaj se ne da izogniti odkupu celotne tožničine nepremičnine parc. št. 1004/2 k.o. ... (zaradi projektiranja ceste v skladu s predpisi, tehničnih in geometrijskih elementov ceste, zahtev projektiranja križišča, ki jih določajo predpisi in zaradi nadaljevanja ceste v območje zazidalnega načrta Bočka), pri čemer se je sklicevala na Tehnično obrazložitev poteka ceste A, ki jo je izdelal odgovorni vodja projekta mag. A.A., univ. dipl. inž. grad. Iz neprerekane ugotovitve v izpodbijani odločbi izhaja, da je navedeno obrazložitev toženka posredovala tožnici skupaj s svojim odgovorom z dne 16. 12. 2015. V njej je natančno navedeno, zakaj prestavitev predvidene ceste na parcelo št. 4089/6 brez odkupa celotne parcele št. 1004/2 k.o. ...tehnično ni izvedljiva, tožnica pa nanjo ni imela pripomb.

20. Tudi sicer iz upravnega spisa izhaja, da je bil v obravnavani zadevi ključni problem, da se stranki nista mogli uskladiti glede vrednosti tožničine nepremičnine parc. št. 1004/2 k.o. ..., ki po mnenju toženke (ki temelji na cenilnem poročilu) znaša cca. 14 EUR/m2, po mnenju tožnice pa cca. 20 EUR/m2 oz. 22 EUR/m2. Navedeno nesoglasje glede vrednosti razlaščene nepremičnine bosta stranki lahko rešili v nepravdnem postopku.

21. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor v delu, ki se nanaša na nepravilno odmerjene stroške pravnega zastopanja tožnici, pri čemer naj bi toženka nepravilno izhajala iz ugotovitve, da je postopek razlastitve neocenljiva zadeva in jo v skladu z drugo alinejo 1. točke 28. člena Tarifne številke 28 OdvT ovrednotila na 200 točk. Za ocenljivo zadevo bi po presoji sodišča šlo le v primeru, ko bi bilo z izpodbijano odločno odločeno o pravici do prejema določenega zneska oziroma o obveznosti plačila določenega zneska, v obravnavanem primeru o višini odškodnine, ki jo je prizadeta stranka zavezana plačati tožnici za razlaščeno nepremičnino. V tem primeru pa za tak primer ne gre, saj je z izpodbijano odločbo odločeno le o razlastitvi tožničine nepremičnine v korist prizadete stranke, določitev odškodnine pa ni sestavni del izpodbijane odločbe, saj sta bili stranki zaradi nestrinjanja tožnice z višino ponujene odškodnine napoteni na odmero odškodnine v nepravdnem postopku. Drugih ugovorov glede odmere stroškov tožnica ne navaja.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.