Jedro

Ker je odločanje o pravici do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka na prvi in drugi stopnji v višini 765,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 5. 2022 do 31. 1. 2023 plača razliko med pripadajočimi in že izplačanimi mesečnimi nadomestili plače v višini 599,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za maj 2022 od 15. 6. 2022 do plačila, za junij 2022 od 15. 7. 2022 do plačila, za julij 2022 od 15. 8. 2022 do plačila, za avgust 2022 od 15. 9. 2022 do plačila, za september 2022 od 15. 10. 2022 do plačila, za oktober 2022 od 15. 11. 2022 do plačila, za november 2022 od 15. 12. 2022 do plačila, za december 2022 od 15. 1. 2023 do plačila in za januar 2023 od 15. 2. 2023 do plačila (točka I izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača stroške postopka v višini 1.160,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je v sporu s tožnico za predhodno obdobje vložila revizijo. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je pravica iz obveznega socialnega zavarovanja. Uveljavljanje pravice ureja ZZVZZ. Delovno sodišče za odločanje ni pristojno, toženka kot delodajalec ni pasivno legitimirana. Nadomestilo plače ni pravica iz delovnega razmerja (odločba US RS Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013). Tožnica bi terjatev morala uveljavljati pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, sodna pristojnost ni podana. Ni neposrednega sodnega varstva. Sodno varstvo bi bilo zagotovljeno v socialnem sporu. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbo 31. člena ZZVZZ. Neutemeljeno ni uporabilo določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženka jih je dolžna uporabiti, sicer bi ravnala očitno protipravno. Z višjim nadomestilom plače bi neupravičeno porabljala proračunska sredstva. Vložena je zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 31. člena ZZVZZ in prvega odstavka 140. člena ter 4. točke prvega odstavka 141. člena Pravil OZZ (U-I-21/22), o kateri še ni odločeno. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je v sporu za predhodno obdobje uspela s svojim zahtevkom za plačilo razlike nadomestila plače. Nadomestilo plače je pravica iz delovnega razmerja, ki jo določa 137. člen ZDR-1. Tožnica bi lahko sprožila postopek pred Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kot ga je za predhodno obdobje. ZZZS je z dokončno in pravnomočno odločbo ugotovil pravilno (višjo) osnovo za odmero nadomestila in naložil plačilo razlike toženki. To bi morala toženka upoštevati tudi za sporno obdobje. Znesek, ki je bil tožnici izplačan v naslednjem koledarskem letu, ni bil poračun, ampak predstavlja premalo izplačano plačo. Za potrebe pokojninskega in invalidskega zavarovanja so bili podatki o izplačanih plačah popravljeni. Višje nadomestilo bi bilo toženki refundirano, če bi vložila nov zahtevek, kot ga predvideva Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca. Za podobno situacijo gre v primerih, ko delodajalec delavcu nezakonito ne izplačuje plače v določeni višini. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in jo izrecno uveljavlja toženka v pritožbi.

6. O višini nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela tožnice je za predhodno obdobje tekel spor (sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 39/2022 z dne 22. 6. 2022 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 568/2022 z dne 18. 11. 2022), v katerem je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 21/2023 z dne 13. 2. 2024, ker sodno varstvo ni dopustno (ni sodne pristojnosti), sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo.

7. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je pravica iz socialnega (obveznega zdravstvenega) zavarovanja. Višino nadomestila določa prvi odstavek 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) oziroma v povezavi z njim prvi odstavek 140. člena oziroma 4. točka prvega odstavka 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ). O pravici do nadomestila odloča na prvi stopnji območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in na drugi stopnji Direkcija zavoda (prvi odstavek 84. člena ZZVZZ), in sicer po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZZVZZ drugače določeno (85. člen ZZVZZ).

8. Pravico do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela ureja 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pri čemer je delodajalec zavezanec za plačilo le za prvo obdobje (30 delovnih dni oziroma po uveljavitvi ZDR-1C 20 delovnih dni); za primer daljše neprekinjene odsotnosti, za kar gre pri tožnici, pa delodajalec le izvede plačilo v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zgolj tehnična izvedba plačila ni bistvena za presojo narave pravice, da bi šteli, da gre za pravico iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja med delavcem in delodajalcem (odločba US RS Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013).

9. O pravici do nadomestila (o višini nadomestila), kot že navedeno, odloča zavod po določbah zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Če se delavec kot tožnica z višino nadomestila ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

10. Ker je odločanje o pravici do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter tožbo zavrglo.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnica, ki v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške in je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna plačati toženki njene, in sicer tiste, ki so za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), po Odvetniški tarifi (OT): 300 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za vlogo z dne 2. 6. 2023, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za pripravljalni ter prvi narok za glavno obravnavo in 375 točk za pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški znaša 765,00 EUR.