Jedro

Okrnitev sposobnosti pridobivanja kot posledica protipravnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke se mora odraziti kot premoženjsko prikrajšanje (škoda) oškodovanca in če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločitev v sodbi sodišča prve stopnje v točkah 2 in 3 izreka delno spremeni tako, da poslej glasi: ″2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.168,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.″

II. V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v predmetni pravdni zadevi vnovič odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke do (sedaj edine) tožene stranke iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo prikrajšanja pri plači v skupni višini 12.104,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in tožbeni zahtevek v novem sojenju zavrnilo (1. točka izreka). V 2. in 3. točki izreka je odločilo o povrnitvi stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, spremeni pa tudi stroškovno odločitev. Navaja, da je izdana sodba sodba presenečenja. Povzema, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodilo tretjič in z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, ki izhaja iz razveljavljenega sodbenega izreka predhodne sodbe sodišča prve stopnje P 292/2019 z dne 5. 4. 2022, to je o zahtevku tožnice glede premoženjskega prikrajšanja v višini 12.104,65 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v delu glede razveljavljenih stroškov. Povzema, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju na obravnavi 6. 4. 2023 povzelo dokazni sklep, zavrnilo predlagani dokaz tožnice z angažiranjem izvedenca medicine dela in športa ter postopek zaključilo. Poudarja, da je sodišče prve stopnje imelo na voljo ves čas pravdnega postopka zadostno trditveno podlago tožnice glede prikrajšanja v premoženjski sferi, saj je ta ves čas trdila, da je zaradi nedovoljenega operativnega posega pri toženi stranki utrpela prikrajšanje v premoženjski sferi, ki se kaže v razliki med plačo, ki bi jo prejemala, v kolikor bi redno delala pri svojem delodajalcu, in med prejemki nadomestil, ki jih je dobila v času bolniške odsotnosti. Ob tem se je oprla na razloge bolniškega staleža in izvedenska mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje ZPIZ. Zaradi nedovoljenega posega, ki se je zgodil 7. 3. 2013 pri toženi stranki (izostanek pojasnilne dolžnosti), je bila tožnica ves čas v bolniškem staležu izključno zaradi posledic operativnega posega, kar izhaja iz listin v spisu, ki jih je sodišče od ZPIZ pridobilo bodisi na zahtevo tožene stranke oziroma jih je predložila tožnica sama. V nobenem primeru ji ni bilo treba obrazlagati, kakšno delo opravlja, saj je bilo to ugotovljeno z javno listino, s sklepi, odločbami in izvedeniškimi mnenji invalidske komisije ZPIZ. Tožnica težko razume, kaj bi bilo potrebno še zatrjevati poleg tega, da je razlika v plači prikrajšanje njene premoženjske sfere in da je to posledica nedovoljenega operativnega posega tožene stranke. Težko razume, zakaj je sodišče izvajalo celoten dokazni postopek glede ugotavljanja višine prikrajšanja, če je bilo njeno trditveno breme šibko in nepodprto z dokazi. Sodišče je naredilo veliko strokovno napako, da je v tej zadevi angažiralo izvedenko finančne stroke in ji naložilo izdelavo izvedenskega mnenja glede prikrajšanja tožnice, saj je s tem povzročilo nepotrebne stroške pravdnim strankam in po nepotrebnem zavleklo postopek. Tožnica ne more razumeti spremenjenega stališča sodišča v ponovnem, tretjem sojenju, ki je v diametralnem nasprotju z razlogi predhodne sodbe P 292/2019, v kateri se je posebej opredeljevalo tudi o premoženjski škodi in zavzelo stališče, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago, zato je v zvezi s tem tudi izvajalo dokazni postopek. Ob popolnoma enakih listinskih dokazih je v ponovljenem sojenju obrnilo stvar na glavo in se postavilo na stališče, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage glede prikrajšanja v premoženjski sferi. Tožnica ni imela nobenega razloga, da bi po zaslišanju izvedenca A. A. razmišljala v smeri postavitve izvedenca medicinske stroke iz področja medicina dela in športa, saj je dalo sodišče jasno vedeti, da za to ni nobene potrebe, saj je tožeča stranka opredelila vtoževano prikrajšanje na plači ter postavila trditve, za kakšno vrsto prikrajšanja gre in njeno višino. Glede trditvene podlage in izvedenih dokazov se je v celoti naslonila na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke in po njem na novo oblikovala pregledni tožbeni zahtevek glede prikrajšanja na plači, torej prikrajšanja v lastni premoženjski sferi. Pritožba izpostavlja izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 2. 7. 2015 (C4), navaja, da je na tej podlagi bila izdana odločba ZPIZ z dne 14. 9. 2015, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, da je zaradi slabšanja zdravstvenega stanja je prišlo do ponovne predstavitve pred invalidsko komisijo v letu 2018, v vmesnem času pa je zbolela za karcinomom pljuč, ki je bil uspešno zatrt z operativnim posegom. Invalidska komisija I. stopnje je 25. 9. 2018 ugotovila kot bistveno pri stopnji zadržanosti od dela, karcinom pljuč, stanje po operativnem posegu. Fibromialgija, na katero se ves čas sklicuje tožena stranka, je po navedbi pritožbe samo manjši prispevek pri delovni zmožnosti tožnice, za katero pa nihče ne more trditi, da bi bila zaradi tega v bolniškem staležu. Invalidska komisija II. stopnje z dne 25. 4. 2019 (C8) je ugotovila kot glavno bolezen karcinom levega zgornjega pljučnega režnja. To je prelomni trenutek, da so tožečo stranko razvrstili kot invalida I. kategorije in jo tudi invalidsko upokojili z 9. 8. 2019 (odločba z dne 11. 6. 2019-C6). Vse odločbe in izvedenska mnenja invalidskih komisij, izdanih pri ZPIZ, so javne listine in je njihova vsebina neomajna in ima svojo veljavo tako za stranke, kot tudi za vse tretje osebe in državne organe, tudi za sodišča. Če bi sodišče razumelo celoten postopek in posledice nedovoljenega operativnega posega, se ne bi moglo postaviti na stališče, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za postavljeni premoženjski zahtevek. Tožnica je prepričana, da je postavila zadostno trditveno podlago in da vzročna zveza med nedovoljenim operativnim posegom in njenim zdravstvenim stanjem in bolniško odsotnostjo ni bila nikoli prekinjena vse do trenutka, ko je bila uvrščena kot invalid I. kategorije in je kot glavna diagnoza opredeljena karcinom pljučnega krila. Takrat je vzročna zveza bila prekinjena, o zahtevkih, ki so presegli datum prekinjene vzročne zveze, pa je že pravnomočno odločeno. Iz izvedenskega mnenja prof. A. A. je nesporno razbrati, da je KRBS neposredna posledica po obravnavanem operativnem posegu in je nedvomno v neposredni zvezi s slednjim, saj je bil sam operacijski poseg in nato nadaljnje zdravljenje neposredni razlog za dejstvo, da je bila tožnica nezmožna za delo in v bolniškem staležu. Brez predmetnega operativnega posega in njegovih nadaljnjih posledic ta škoda ne bi mogla nastati. Nerazumljivo je, da se je sodišče postavilo na stališče, da tožnica ni zadostila trditveni podlagi, češ da je prikrajšanje na premoženjski sferi zatrjevala zgolj pavšalno in brez dokazov. V kolikor bi sodišče dvomilo o trditveni podlagi in sprejelo odločitev, da so tudi druge bolezni morebiti vplivale na bolniško odsotnost tožnice in s tem posledično tudi na prikrajšanje njene premoženjske sfere, bi moralo po navedbi pritožbe uporabiti zakonsko pooblastilo proste presoje dokazov in se pri tem sklicevati na izvedensko mnenje ter uporabiti prosti preudarek pri vrednotenju dokazov in sprejeti stališče izvedenke finančne stroke. Tožnica je zadostila trditveni podlagi, prav tako je iz listin izkazana in potrjena vzročna zveza med nedovoljenim operativnim posegom in bolniškim staležem in ni bila niti v enem trenutku okrnjena ali prekinjena. Sodišče prve stopnje je mnenje in izjave prof. A. A., na katere se je na več mestih sklicevalo v razlogih, razumelo po svoje. Na dvoumna vprašanja in tendence tožene stranke, da se izvedenec opredeli, kakšen vpliv so imele preostale bolezni na bolniški stalež tožnice po opravljenem posegu, je izvedenec na več mestih odgovoril, da je to mogoče odgovoriti samo hipotetično, v nobenem primeru pa za to ni nobene medicinske opore, prav tako tudi glede vprašanja, ali bi tožeča stranka v bolniškem staležu bila tudi, če ne bi bilo operativnega posega. Izvedenec je ves čas zatrjeval in vztrajal na stališču, da on ni pristojen za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti tožnice, da pa bi bilo mogoče to razjasniti, v kolikor je sporno, s pomočjo izvedenca za medicino dela in športa. Sodišče napačno razume izpovedbo prof. A. A., saj slednji ni govoril o bolniškem staležu in o razlogih bolniškega staleža, temveč o tem, kakšne delovne zmožnosti glede na medicinsko dokumentacijo so pri tožeči stranki še vedno ostale in bile prisotne. Glede tega vprašanja ne more biti nobenega dvoma, da so odločbe invalidske komisije in izvedeniškega mnenja invalidske komisije tiste javne listine, ki natančno opredeljujejo, kakšna je bila preostala delovna zmožnost pri tožnici. Sodišče je napačno ocenilo zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožnica tudi pred operativnim posegom leta 2013 pretežno v bolniškem staležu in da bi bil bolniški stalež, ne glede na nedovoljen operativni poseg, bil prisoten pri tožnici tudi v bodoče. Tožena stranka je zgolj pavšalno navedla vse diagnoze, do katerih je prišla iz zdravstvenega kartona tožnice in trdila, da so pri tožeči stranki že od leta 2011 beležena določena bolezenska stanja, ki so se nadaljevala vse do operativnega posega 7. 3. 2013 in postavila pavšalno trditev, da je bila tožnica zaradi teh bolezenskih stanj že v bolniškem staležu pred operativnim posegom in da bi bolniški stalež tudi sicer nadaljevala ne glede na nedovoljen operativni poseg. Tožena stranka se ne opredeli in ne postavi trditev, zaradi katere postavljene diagnoze bi bila tožeča stranka v bolniškem staležu ne glede na stanje po nedovoljenem operativnem posegu. Sodišče prve stopnje je povsem napačno zaključilo in napačno ocenilo posamezne dokaze in sprejelo napačno odločitev glede trditvene podlage ter vzročne zveze in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Navaja, da bi sodišče moralo pri stroških upoštevati uspeh v pravdi tako, kot je to zatrjevala v svoji pritožbi zoper sodbo P 292/2019. Zatrjuje, da je bil njen uspeh takrat 64 %. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica po temelju v celoti uspela, da pa je bila tudi pretežno uspešna glede postavljenih tožbenih zahtevkov. Po prepričanju tožnice bi moralo ugotoviti njen uspeh v pravdi v višini 64 % in ne zgolj 52 %. Na tej osnovi bi moralo izračunati pravdne stroške. Sodišče je sprejelo napačno odločitev pod točko 3, da tožnica nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo zoper sodbo opr. št. P 332/2015, saj za to ni nobene razumne razlage, če na eni strani priznava stroške eni pravdni stranki, bi jih moralo za isto opravilo priznati tudi drugi in jih medsebojno pobotati, v nobenem primeru pa ne bi smelo odločiti, da tožnica sama trpi stroške pritožbe. Izrek pod točko 2 je tudi v nasprotju z razlogi v 22. točki obrazložitve. Pod točko 2 izreka je tožeči stranki naloženo, da toženi stranki plača denarni znesek v višini 6.298,25 EUR v roku 15 dni, v 22. točki obrazložitve pa je navedeno, da je po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov pravdnih strank dolžna tožena stranka plačati tožnici znesek 6.298,25 EUR. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškovne odločitve, glede glavne stvari pritožba ni utemeljena.

_Glede glavne stvari_

5. Sodišče prve stopnje je skladno s spisovnimi podatki pojasnilo, da je v predmetni zadevi odločalo tretjič in je z izpodbijano sodbo odločilo le še o odškodninskem zahtevku tožnice do (sedaj edine) tožene stranke iz naslova premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plači za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2018 v skupni višini 12.104,65 EUR, z zahtevanimi specificiranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki se nanaša na še sporni zahtevek, ki je v bistvenem povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe1, je na podlagi izvedenih dokazov2 in po zavrnitvi dokaznega predloga tožnice za določitev izvedenca medicine dela in športa zaradi prekluzije3, tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je navedlo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Pojasnilo je, da je glede na materialnopravno podlago za predmetni zahtevek na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da je bila v času vtoževanega prikrajšanja (od aprila 2013 do oktobra 2018) po obravnavanem operativnem posegu pri toženi stranki tožnica (popolno ali delno) nezmožna za delo, da je bilo to v posledici predmetnega posega in njegovih nadaljnjih posledic, ter da se je okrnitev sposobnosti pridobivanja tudi dejansko odrazila kot premoženjska škoda – izgubljen zaslužek in da bi sicer ob normalnem teku stvari, če predmetnega posega4 ne bi bilo, prejemala višjo plačo, v času po posegu pa je bila ta zmanjšana5. 7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh nosilnih razlogov.

Prvič, ker je sledilo ugovoru tožene stranke, da tožnica niti ni zadostila trditveni podlagi za uveljavljeni zahtevek. Zaključilo je, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, ko kljub ugovorom tožene stranke ni specificirala svoje zatrjevane delovne (ne)zmožnosti pred in po posegu, ni navedla, na kak način je konkretni poseg spremenil njeno delovno zmožnost napram njenim že predhodnim diagnozam, ki so obstajale že pred posegom in ni podala zadostne trditvene podlage o morebitnem dejanskem prikrajšanju pri plači oziroma da bi zaradi okrnitev sposobnosti vsled obravnavanega posega in njegovih nadaljnjih posledic prejemala manjšo plačo, kot bi jo sicer v primeru, da operativnega posega ne bi bilo, upoštevaje pri tem preteklo zdravstveno stanje oziroma njeno zmanjšano delovno zmožnost že pred posegom. Pritrdilo je toženi stranki, da je zahtevek (op. tožba) nesklepčen, ker tožnica ni zmogla niti svojega trditvenega bremena, ker ni v zadostni meri konkretizirala trditev v zvezi s svojo dela zmožnostjo, niti ni navajala, da bi protipravnost v smislu neizpolnjene pojasnilne dolžnosti tudi pretrgala vzročnost že predhodne (pred operacijskim posegom) bolniške odsotnosti z dela oziroma nezmožnosti za delo.6 Drugi razlog za zavrnitev zahtevka pa je, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena za svoje trditve7, ker ni uspela dokazati, da bi se njena nezmožnost za delo v obravnavanem obdobju, ki ga zajema zahtevek, zaradi predmetnega posega in njegovih posledic (KRBS) odrazila kot dejansko premoženjsko prikrajšanje.

8. Pritožba neutemeljeno očita, da gre za sodbo presenečenja, pri čemer tega očitka v smeri postopkovne kršitve niti ne konkretizira, da bi ga sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. Res je, da je bilo v predhodnem sojenju tožbenemu zahtevku s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. P 292/2019 ugodeno, vendar je bila sodba s sklepom pritožbenega sodišča Cp 275/2022 z dne 5. 10. 2022 glede sedaj obravnavanega dela zahtevka razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasniti je, da prepoved sodbe presenečenja, če na to meri pritožba, stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad odločitvijo o zahtevku, temveč pred njeno izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Tega pritožba ne očita. Za sodbo presenečenja tako npr. ne gre v primeru, ko se stranka z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja (kar je med drugim razbrati tudi iz vsebine pritožbe). Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku najprej kot utemeljenemu ugodilo, nato pa po uspešni pritožbi tožene stranke in posledično razveljavitvi sodbe na pritožbeni stopnji v novem sojenju ob ponovni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka razsodilo drugače in tožbeni zahtevek zavrnilo, samo po sebi kršitve ne predstavlja.

9. Prav tako pritožba v smeri postopkovnih kršitev ne konkretizira očitka glede zavrnitve dokaznega predloga za določitev izvedenca medicine dela in športa. Zgolj s pavšalno navedbo, da tožnica tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca A. A. ni imela razloga za razmišljanje v smeri postavitve izvedenca s področja medicine dela in športa, saj je sodišče dalo jasno vedeti, da za to ni potrebe, tožnica ne more izpodbiti prepričljivih in s spisovnim gradivom skladnih zaključkov sodišča prve stopnje8, oprtih na 286. člen ZPP, da bi takšen dokazni predlog tožnica lahko podala najkasneje po ustni dopolnitvi mnenja izvedenca z dne 10. 3. 2022.9

10. Po presoji pritožbenega sodišča je trditvenemu bremenu10, ki ga nalaga materialno pravo glede obravnavanega zahtevka, tožnica sicer zadostila do te mere, da v obravnavanem delu ne gre za nesklepčno tožbo. Pritrditi pa je zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena.11 Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da se je njena nezmožnost za delo zaradi predmetnega posega in njegovih posledic (KRBS) odrazila kot premoženjsko prikrajšanje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj ugotovljena bolniška odsotnost, ki sicer kaže na delovno nezmožnost tožnice oziroma zmanjšanje le te po predmetnem posegu, glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera12 še ne izkazuje tega, da bi prišlo tudi do dejanskega odraza prikrajšanja na tožničini plači in ne potrjuje tega, da bi tožničino delovno nezmožnost v spornem obdobju bilo pripisati zgolj predmetnemu operacijskemu posegu in njegovim posledicam. Kot je bilo že poudarjeno v predhodnem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča (Cp 275/2022 z dne 5. 10. 2022), je za odškodnino na podlagi 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) bistveno, da pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Obstoja premoženjske škode pa po navedeni določbi ni enačiti že s samo (popolno ali delno) nezmožnostjo za delo, na kar se osredotoča in kar poudarja pritožba, saj se mora okrnitev sposobnosti pridobivanja kot posledica protipravnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke odraziti kot premoženjsko prikrajšanje (škoda) oškodovanca in če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova.

12. Dokazno podprti in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila tožnica že pred posegom v dalj času trajajočem bolniškem staležu, čemur tožnica pritožbeno neutemeljeno in le pavšalno nasprotuje, prepričljivi in dokazno podprti pa so tudi dejanski zaključki, da je imela tožnica že pred posegom in po njem več diagnoz, ki so vplivale na njeno dela zmožnost13 in pritrditi je zato tudi zaključku, da tožnica po izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati svojih trditev, da je edini vzrok njenega bolniškega staleža v spornem obdobju predmetni operativni poseg in njegove posledice in da je pred obravnavanim posegom lahko delala in bila pred posegom kljub bolečinam v desni roki sposobna za delo in tudi redno hodila v službo14. Za takšne zaključke je sodišče prve stopnje imelo oporo v izvedenih dokazih, tako v ugotovitvah izvedenke finančne stroke, kot tudi v pravilno povzetih in interpretiranih ugotovitvah in zaključkih izvedenca medicinske stroke dr. A. A. Ustrezno dokaznim pravilom v pravdnem postopku, upoštevajoč pri tem temeljno pravilo o prosti dokazni oceni in metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi odločbe ZPIZ in mnenje invalidske komisije, na katera se sklicuje pritožba. Pritožba zato zgolj z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno ter parcialnim poudarjanjem vsebine posameznih dokazov ter lastnim vrednotenjem le-teh ne more izpodbiti pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi ne omajati zaključka, da tožnica ni uspela dokazati, da se je njena nezmožnost za delo zaradi predmetnega posega in njegovih posledic (KRBS) odrazila kot vtoževano premoženjsko prikrajšanje.

13. Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke glede glavne stvari pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno smiselno očitane postopkovne kršitve niso bile storjene, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_Glede stroškovne odločitve_

14. Pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve so delno utemeljeni.

15. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obrazložilo v točkah od 18. do 22. obrazložitve. Ni pritožbeno sporno, da je uspeh pravdnih strank v pravdi deljen. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki sodišču omogoča, da o pravdnem uspehu strank odloči tudi glede na posamezne konkretne okoliščine obravnavanega primera. Ob pravilnem sklicevanju na to zakonsko določbo je ustrezno obrazložilo tožničin 52 % uspeh v pravdi (po posameznih fazah postopka), česar pritožba zgolj s sklicevanjem, da bi moral biti uspeh tožnice 64 %, pri čemer se sklicuje na odločitev o zahtevkih v predhodni sodbi, ne more izpodbiti že iz razloga, ker je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za razliko od predhodne sodbe zavrnjen, kar posledično pomeni drugačen (manjši) končni uspeh tožnice v pravdi.

16. Ima pa pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje tožnici kot potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) moralo priznati, tako kot je toženi stranki, stroške sestave pritožbe z dne 11. 5. 2022 zoper sodbo z dne 5. 4. 2022 (opr. št. P 292/2019). Temeljno pravilo za povrnitev pravdnih stroškov je namreč načelo končnega uspeha z zahtevkom v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.15 Tako je tudi tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava priznati kot potrebne priglašene odvetniške stroške sestave pritožbe v višini 500 točk (tar. št. 22/tč.1 OT)16, kar skupaj s priglašenimi 2 % materialnimi stroški (čl. 11/3 OT) in ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 306,00 EUR. K njenim odmerjenim potrebnim pravdnim stroškom 722,10 EUR, je tako prišteti še 306,00 EUR, kar skupaj predstavlja 1.028,10 EUR, 52 % pa znesek 534,61 EUR. Pravilen znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki je tako po medsebojnem pobotanju priznanih pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke znesek 6.168,02 EUR17. Zato je bilo pritožbi tožnice glede stroškovne odločitve, zajete v točkah 2. in 3 izreka, delno ugoditi tako, da enotna odločitev o stroških glasi tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Ob tem je sicer pritrditi pritožbi in ugotoviti, da se je sodišču v 22. točki obrazložitve nepravilno zapisalo, da je tožena stranka (namesto tožeča stranka) dolžna plačati tožnici (namesto toženi stranki) znesek 6.208,25 EUR, pri čemer pa ta zapis glede na celotno vsebinsko obrazložitev stroškovne odločitve pomeni le očitno pomoto v obrazložitvi.

_Glede stroškov pritožbenega postopka_

17. Tožeča stranka mora glede na to, da je bila s pritožbo uspešna le v majhnem delu stroškovne odločitve, ki predstavlja le odločitev o stranski terjatvi, glede glavne stvari pa ni bila uspešna, na podlagi določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkov 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbe. Toženi stranki pa mora na podlagi istih zakonskih določb povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo tožene stranke po tar. št. 22/1 OT v višini 625 točk (in ne 750 točk) ter materialni stroški v višini 12,5 točke, kar skupaj predstavlja 637,5 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR znesek 382,50 EUR s prištevkom 22 % DDV pa 466,65 EUR. Ta znesek stroškov pritožbenega postopka mora tožnica toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje18. 1 Primerjaj zlasti točke od 3 do 6 obrazložitve. 2 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Pri katerem je bila kot protipravno ravnanje opredeljena kršitev pojasnilne dolžnosti. 5 Primerjaj 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj poleg 11. tudi 13. do 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj 8. točko obrazložitve. 9 Tudi če bi se očitek nanašal na kršitev 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ali na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, bi takšno kršitev tožnica lahko uveljavljala že po zavrnitvi tega dokaznega predloga kot prepoznega na naroku glavne obravnave dne 6. 4. 2023 (286.b člen ZPP). 10 Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Materialno dokazno breme je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno, procesno dokazno breme iz 212. člena ZPP pa glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene k drugi stranki. 12 Daljši bolniški stalež že pred posegom in ugotovitve, podprte z mnenjem izvedenca medicinske stroke, da je imela tožnica že pred operativnim posegom več opredeljenih diagnoz, kot tudi še po posegu, ki so vplivale na njeno dela zmožnost. 13 Primerjaj zlasti 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Primerjaj zlasti točki 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005-2006, N. Betetto, stran 29. 16 Primerjaj: pritožba tožeče stranke na list. št. 759-776 v spisu, pa tudi stroškovnik na list. št. 858. 17 6.702,63 - 534,61 = 6.168,02 18 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.