Jedro

Ob presoji utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi sodišče prve stopnje ne bi smelo dati prednosti načelu formalne legalitete, temveč bi se moralo najprej opredeliti do dolžnikovih ugovornih navedb o tem, da upoštevaje pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika in glede na odsotnost izjem od tega pravila izvršba ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep glede izpodbijanih odločitev v 1., 2. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 15. 7. 2015 zoper sklep o izvršbi z dne 30. 6. 2015 (1. točka izreka) in dolžnikov ugovor z dne 29. 9. 2015 zoper sklep z dne 17. 9. 2015 (2. točka izreka), dolžniku naložilo, da je upniku dolžan povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 910,53 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (3. točka izreka) in ustavilo izvršbo glede izvršilnega sredstva, dovoljenega s sklepom z dne 17. 9. 2015, ter razveljavilo na podlagi navedenega sklepa opravljena izvršilna dejanja, to je rubež denarne terjatve in zastavno pravico upnika na zarubljeni terjatvi (4. točka izreka).

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Opozarja, da je načelo stroge formalne legalitete podrejeno določbi 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, iz katere izhaja, da izvršilno sodišče (ne glede na obstoj izvršilnega naslova) predlog za izvršbo zavrže, če obstaja ovira (negativna procesna predpostavka) za dovolitev izvršbe (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP). Izjeme od tega pravila so naštete v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, presojati pa jih mora izvršilno sodišče, česar v konkretnem primeru ni storilo. Glede na navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da bi dolžnik dejstvo, da ne gre za izjemo po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, moral uveljavljati že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tega dolžnik ni mogel storiti, saj se navedena določba ZFPPIPP izrecno nanaša na postopek izvršbe in ne na pravdne postopke. Poleg tega ni mogoče sprejeti upnikovega stališča, da naj bi že sodišče v pravdnem postopku presojalo, da je obravnavana terjatev strošek postopka. Tega pravdno sodišče ni storilo niti to ni bila njegova naloga. Prav tako so neutemeljene navedbe upnika, da naj bi iz določbe 131. člena ZFPPIPP izhajalo, da pravdno sodišče ne bi smelo izdati dajatvene sodne odločbe proti stečajnemu dolžniku. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, zakaj v obravnavani zadevi ne gre za nobeno od izjem, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, zlasti pa ne za izjemo iz 3. točke. Meni, da je določba 355. člena ZFPPIPP glede vrste stroškov stečajnega postopka v razmerju do določbe prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP lex specialis. Določba 355. člena ZFPPIPP ne določa, da bi bili stroški postopka katerikoli (pravdni) stroški upnika, temveč so takšni le taksativno našteti stroški (tekoči ali občasni stroški), oz. le pravdni stroški iz 6. točke drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Nasprotna razlaga bi bila v nasprotju z 2. točko drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Tudi sicer pa določbe 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP ni mogoče razlagati mimo 2. točke. V kolikor ZFPPIPP izrecno omejuje izvršbo na točno določene pravdne stroške upnika, tega pravila ni mogoče zaobiti s široko razlago stroškov stečajnega postopka. Poleg tega opozarja, da med strankama ni sporno, da upnik svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku. Iz razloga, ker proti dolžniku ne bi smel biti izdan sklep o izvršbi, pa tudi ne bi smel biti izdan sklep o nadaljevanju izvršbe. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi njegovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi in posledično tudi ugovoru z dne 17. 9. 2015, oz. podredno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, upniku pa naloži v plačilo dolžnikove pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne, dolžniku pa naloži v plačilo nadaljnje stroške upnikovega odgovora na pritožbo v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevaje dolžnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep je višje sodišče štelo, da se dolžnik pritožuje zoper odločitve v 1., 2. in 3. točki izreka, ki zanj niso ugodne, medtem ko se zoper odločitev v 4. točki izreka, ki mu je v korist (izvršba se v delu, v katerem je bila ustavljena, ne bo nadaljevala), ne pritožuje, ter sklep nato preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo s sklicevanjem na vezanost izvršilnega sodišča na načelo stroge formalne legalitete. Ugotovilo je namreč, da izvršilni naslov (sodba) izhaja iz obdobja po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in da je dolžnik v njem tudi označen kot stečajni dolžnik, zaradi česar bi moral vsa svoja ugovorna zatrjevanja (uspešno) uveljaviti že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, česar pa očitno ni storil, kajti sodba je postala pravnomočna in izvršljiva. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje ni spustilo v presojo pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, poleg tega pa se tudi ni opredelilo glede ostalih ugovornih navedb oz. navedb iz odgovora na ugovor, temveč je te navedbe označilo za pravno nerelevantne za odločitev v tem ugovornem postopku. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje tudi še podalo zaključek, da je pravna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

7. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti njegovega ugovora zoper sklep o izvršbi ne bi smelo dati prednosti načelu formalne legalitete, temveč bi se moralo najprej opredeliti do njegovih ugovornih navedb o tem, da upoštevaje pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika (pravilo v prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP) in glede na odsotnost izjem od tega pravila (ki so naštete v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP) izvršba v konkretnem primeru ni dopustna. Ob odločanju o predlogu za izvršbo mora namreč sodišče najprej ugotoviti, ali je predlog za izvršbo dopusten, nato šele lahko presodi njegovo utemeljenost (pri čemer je zavezano načelu formalne legalitete), zato mora sodišče tudi ob odločanju o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi najprej presoditi utemeljenost tistih ugovornih razlogov, s katerimi dolžnik nasprotuje dopustnosti izvršbe, nato pa šele lahko presoja utemeljenost ostalih ugovornih razlogov. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni postopalo na opisani način, se v obrazložitvi sklepa ni opredelilo do vseh pravno pomembnih ugovornih navedb dolžnika glede nedopustnosti predmetne izvršbe, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Poleg tega je višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje kljub pravnemu zaključku, da gre v konkretnem primeru za izjemo od pravila o prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika, ki je določena v 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v obrazložitvi sklepa ni navedlo nobenih konkretnih razlogov za ta zaključek. Zato pravilnosti in zakonitosti navedene pravne opredelitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, izpodbijani sklep pa je posledično obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Zaradi opisanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka je višje sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in sklep glede izpodbijanih odločitev v 1., 2. in 3. točki izreka razveljavilo (odločitvi v 2. in 3. točki izreka sta namreč vsebinsko odvisni od odločitve v 1. točki izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ob ponovnem odločanju o ugovorih dolžnika naj se sodišče prve stopnje zlasti opredeli glede vseh dolžnikovih ugovornih navedb o nedopustnosti predmetne izvršbe (ali in na podlagi katerih dejanskih okoliščin ocenjuje, da je predmetna izvršba glede na relevantna določila ZFPPIPP (ne)dopustna), pri čemer naj novi sklep obrazloži tako, da bo mogoče preizkusiti njegovo pravilnost in zakonitost. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).