Jedro

Tožena stranka je, kljub citiranju določb o pristojnosti upravnih organov, samo ugotovila, da gre v konkretnem primeru za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine in da takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje. S takim stališčem je samo kršila določbe o pristojnosti po ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne 12.1.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi prizadete stranke A. d.o.o. zoper delno odločbo Sekretariata za kmetijstvo občine Ljubljana št. ... z dne 16.12.1994, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno in zadevo odstopila v reševanje nepravdnemu oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani. Upravni organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo vzpostavil lastninsko pravico v korist upravičenke F.H., na parc. št. 1244/2, njiva r.2, vl. št. 391 k.o. V. in vzpostavil solastninsko pravico v korist upravičenke na delu parc. št. 1425, travnik r.8, vl. št. 718 k.o. V.. Tožena stranka je po pritožbi prizadete stranke odpravila odločbo prve stopnje, ker upravni organ prve stopnje ni upošteval določbe 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ni napotil vlagatelja zahteve za denacionalizacijo k pristojnemu organu, to je nepravdnemu sodišču. Tožena stranka meni, da ni bilo pravne podlage za uvedbo upravnega postopka v skladu z 2. odstavkom 125. člena ZUP, vendar pa je upravni organ prve stopnje izvedel posebni ugotovitveni postopek in meritorno odločil o zadevi. Kršitev pravil ZUP in Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je bistveno vplivala na odločitev upravnega organa in zato je bilo potrebno delno odločbo odpraviti. Tožena stranka je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za postopek denacionalizacije na podlagi določb 3. in 4. člena ZDen. Upravni organ prve stopnje bi moral zadevo odstopiti pristojnemu sodišču, saj so navedene parcele prešle v družbeno lastnino na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28.12.1962. Kupoprodajna pogodba je bila pravno formalno veljavna in sklenjena pred izdajo arondacijske odločbe. Z navedeno pogodbo je bila dogovorjena cena nepremičnine, način ter rok plačila, prodajalka je dovolila odpis predmetne nepremičnine in vpis v zemljiško knjigo, iz česar tožena stranka sklepa, da je v tej pogodbi izražena volja prodajalke, da proda svoje nepremičnine za dogovorjeno kupnino ter volja kupca, da nepremičnino kupi in jo prevzame v posest. Ker gre za pravni posel, ki ima vse elemente pogodbe po pravilih obligacijskega prava, je odločba o arondaciji pomenila zgolj izvršitev kupoprodajne pogodbe.

Arondacijska odločba je zgolj fiktivna, ker je sledila sklenjenemu pravnemu poslu. Ker je šlo v konkretnem primeru za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine, takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje. Upravni organ prve stopnje je pristojen za reševanje zahtev po 1. točki 1. odstavka 54. člena ZDen, ne pa za reševanje zahtevkov po 5. členu ZDen. O teh zahtevkih odloča nepravdno sodišče na podlagi 1. odstavka 56. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nerazumljiva in izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Obrazložitev odločbe prejudicira odločitev v morebitnem nepravdnem postopku. Obrazložitev namreč navaja, da je denacionalizacijski zahtevek temeljil na vračilu parcel, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe z dne 28.12.1962, ki je temeljila na volji strank in je bila pravno formalno veljavno sklenjena. Netočna je navedba tožene stranke, da je odločba o arondaciji zgolj fiktivna, saj vlagatelj ne razpolaga s kupoprodajno pogodbo in mu tudi ni znano, da bi njegova pokojna mati tako pogodbo podpisala. Nejasno je sklicevanje tožene stranke, da je iz arondacijske odločbe razvidno, da gre za sporazum strank. Tožeča stranka ne zanika, da je njena mati sprejela odškodnino v znesku 322.436 din zaradi arondacije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja argumente za svojo odločitev, kot jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZDen v 56. členu določa, da o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona odloča sodišče v nepravdnem postopku. Predpostavka takemu odločanju pa je ugotovitev, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla. V obravnavanem primeru je upravni organ prve stopnje po izvedenem ugotovitvenem postopku sprejel stališče, da je bilo premoženje F.H. podržavljeno z arondacijsko odločbo Skupščine občina z dne 20.9.1963 in da obstoji pravna podlaga za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen. Upravni organ prve stopnje ni upošteval pripomb uporabnika nepremičnin A. d.o.o., da je bil sklenjen odplačni pravni posel, po takrat veljavnih tržnih cenah, s kupoprodajno pogodbo z dne 28.12.1962, saj te pogodbe ni potrdil niti pristojni občinski ljudski odbor niti sodišče. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe opira svojo odločitev na 1. odstavek 242. člena ZUP. Ta določba ZUP nalaga dopolnilni postopek, ki ga izvede organ druge stopnje sam ali po organu prve stopnje oziroma zaprošenem organu. Tožena stranka takega dopolnilnega postopka ni izvedla in je le drugače kot organ prve stopnje ocenila kupno pogodbo z dne 28.12.1962 glede na njeno besedilo. Pri tem tožena stranka ni niti obravnavala niti argumentirano zavrnila stališča upravnega organa prve stopnje o nepopolnosti pogodbe, ki ni bila potrjena niti pri občinskem ljudskem odboru niti pri sodišču. Poleg tega pa je tožena stranka, kljub citiranju določb o pristojnosti upravnih organov, sama ugotovila, da gre v konkretnem primeru za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine in da takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje. S takim stališčem pa je sama kršila določbe o pristojnosti po ZDen. Iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kakšen dopolnilni postopek je izvedla tožena stranka in kako je presodila dejstva v skladu z 9. členom ZUP. Dejanske okoliščine so bile tako nepopolno ugotovljene in bi ta pomanjkljivost lahko vplivala na odločitev o stvari.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustave listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).