Jedro

Spor, v katerem je tožnik državljan Republike Slovenije, drugotožena stranka pa tuja pravna oseba s sedežem v tujini, je treba šteti za spor z mednarodnim elementom. Mednarodna pristojnost Republike Slovenije temelji na dogovoru mednarodne pristojnosti Republike Slovenije, če se tožnik in drugotožena stranka v pogodbah o zaposlitvi dogovorita, da bo v primeru, ko ne bo prišlo do sporazumne rešitve, spor reševalo pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi je v sporu za sojenje pristojno sodišče Republike Slovenije.

Čeprav kolizijske norme ZUKZ odkazujejo na tuje pravo, pa posebne okoliščine napotujejo na pravo Republike Slovenije. Posebne okoliščine primera so izkazane, če so kolektivne pogodbe, ki jih je drugotožena stranka sklepala s sindikatom delavcev v letih 1991 do 1999, zapisane v slovenskem jeziku, v njih so določeni instituti slovenskega pravnega reda (jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči), sicer pa je drugotožena stranka družba, ki je v izključni lastni prvotožene stranke, ki je slovenska družba. Delavci prvotožene stranke opravljajo za drugotoženo stranko vse administrativne (tudi kadrovske) posle. Poleg tega iz kolektivne pogodbe drugotožene stranke iz leta 1990 izhaja, da so pred letom 1990 za drugotoženo stranko veljali splošni akti prvotožene stranke, ki so temeljili na slovenskem (oziroma jugoslovanskem) pravnem redu, instituti, ki so bili v njih urejeni, so bili instituti slovenskega pravnega reda, vsi akti so bili zapisani v slovenskem jeziku. Prav te posebne okoliščine primera napotujejo na uporabo prava Republike Slovenije.

Čeprav kolizijske norme ZMZPP (ki jih je potrebno uporabiti za tiste zahtevke, ki datirajo obdobje veljavnosti ZMZPP), napotujejo na uporabo tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije, ker sporno razmerje nima pomembnejše zveze s tujim pravom, obstoji pa bistveno tesnejša zveza s pravom Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba tožnika v zvezi s primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom iz naslova neizplačane razlike v plači za polovični delovni čas se šteje kot predlog za dopolnitev sodbe.

Pritožbi toženih strank se ugodi, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se: - odločitev sodišča prve stopnje o podrednem denarnem zahtevku iz naslova solidarnostne pomoči za leto 1999 in 2001 v višini 1.430.915,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe) in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (zadnji odstavek sklepa) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - odločitev sodišča prve stopnje o podrednem denarnem zahtevku iz naslova regresov za letni dopust od leta 1992 do 2002 z zakonitimi zamudnimi obrestmi (8. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe) se spremeni tako, da se glasi: "Drugotožena stranka je dolžna tožniku obračunati iz naslova regresa za leto 1996 in 1997 za vsako leto po 102.000,00 SIT bruto, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in tako dobljene neto zneske plačati tožniku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov in sicer od 1.8. tekočega leta do plačila, v 8. dneh. Višji tožbeni zahtevek (na plačilo regresov za letni dopust za obdobje 1992-2002 in sicer za vsako leto po 150.000,00 SIT bruto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7. tekočega leta do plačila) se zavrne." V preostalem se pritožba tožnika zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta S. in G. nerazdelno dolžna plačati tožniku denarne zneske iz naslova jubilejne nagrade, iz naslova solidarnostne pomoči, iz naslova neizplačane plače v času, ko ni bil vkrcan na ladji, iz naslova neizplačanega nadomestila za bolniški stalež, iz naslova premalo izplačanega nadomestila za bolniški stalež, iz naslova manjše plače zaradi sanacije družbe, iz naslova delov neizplačanih plač po prenehanju izplačil ZZZS, iz naslova regresov za letni dopust ter iz naslova pogodbene kazni, zavrnilo je podrejeni tožbeni zahtevek, da je G. dolžan tožniku izplačati denarne zneske iz prej navedenih naslovov, zavrglo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 12.9.1992 dalje pri S. ter da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo do pravnomočne odločbe o invalidski upokojitvi in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter zavrglo podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri družbi G. od 12.9.1992 dalje in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo do pravnomočne odločbe o invalidski upokojitvi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi in drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 765.000,00 SIT.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta toženi stranki (preko skupne pooblaščenke) ter tožnik.

Prvo in drugotožena stranka v pritožbi izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagata, da spremeni izrek o stroških postopka tako, da v skladu z odvetniško tarifo na novo odmeri upravičeno višino stroškov. Navajata, da obrazložitev sklepa ne vsebuje natančne specifikacije odmere stroškov, ter da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, zakaj niso bili priznani preostali prijavljeni stroški. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero vrednost spornega predmeta je upoštevalo pri odmeri stroškov. Tožnik je s svojo vlogo z dne 15.10.2002 zvišal prvotni tožbeni zahtevek z 10,5 milijona SIT na skupno več kot 40 milijonov SIT. Na naroku dne 9.12.2002 je sodišče sklenilo, da bo obravnavalo tožbene zahtevke, kot so bili postavljeni v zadnji pripravljalni vlogi tožnika, s čimer je dovolilo navedeno spremembo tožbe, in tako se je spremenila tudi vrednost zadevnega spora. Toženi stranki sta se pri sestavi stroškovnika oprli na vrednost spornega predmeta, opredeljeno z višjim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje toženima strankama neupravičeno ni priznalo potnih stroškov - kilometrine za pristop na oba naroka za glavno obravnavo, predvsem pa ni upoštevalo, da je drugotožena stranka tuja pravna oseba in so zato njeni stroški zastopanja višji za 100%. Poleg tega je sodišče prve stopnje priznalo toženima strankama zgolj stroške 4 pripravljalnih vlog, čeprav sta vložili skupno 5 vlog. Vseh 5 vlog je bilo glede na stalno spreminjanje dejanske in pravne podlage tožeče stranke več kot potrebnih.

Tožnik v pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je utemeljen ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke ter da ne obstajajo procesne predpostavke za vodenje spora s toženima strankama. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, 60/89 - 42/90), ko je zavrglo tožbeni zahtevek za reintegracijo k prvi in drugi toženi stranki, kajti navedena določba je uporabljiva zgolj v primerih, kjer gre za odločanje delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, torej za enostranski akt. Pogodba o zaposlitvi pa je dvostranski akt, ki sta ga sklenili obe stranki, to je tožnik in tožena stranka. Ugotavljanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tudi v delovnem razmerju ni tako dejanje, ki bi ga bilo mogoče izpeljati v postopku za varstvo pravic. Vztraja, da mu delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo, saj bi morala prvotožena stranka v primeru, da bi mu lahko zakonito prenehalo delovno rzamerje, izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja v pisni obliki, s poukom o pravici do ugovora. Pogodba o zaposlitvi z dne 13.9.1992, ki ne vsebuje pravnega pouka, ne more nadomestiti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, opustitev pravnega pouka pa tudi ne more iti v njegovo škodo. Iz istih razlogov bi moralo sodišče prve stopnje ne glede na določbo 83. člena ZTPDR obravnavati tudi podrejeni tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. V nadaljevanju pritožbe vztraja, da je od 12.9.1992 v delovnem razmerju za nedoločen čas pri prvotoženi stranki ter navaja, da bi vse tovrstne navedbe lahko potrdile tudi predlagane priče, če bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, niti jih ni razčistilo ne analiziralo. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je podana tudi bistvena kršitev postopka. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, saj ni bil zaslišan kot stranka, razlogov za to pa ne pozna. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, da se pri DURS preveri, s katerega računa se plačujejo prispevki za pomorščake oz. iz katerega računa so se plačevali v spornem obdobju. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za izplačilo denarnih zahtevkov ni nobenega pravnega temelja ter opozarja, da gre med prvo in drugotoženo stranko zgolj za kapitalsko povezavo, dejansko pa je njuna ločenost zgolj formalna. Sodišče prve stopnje je tudi napačno tolmačilo naravo solidarne obveznosti, ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odločalo o tožbenem zahtevku tožnika. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da solidarna obveznost toženih strank ne obstaja, pa tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo obeh toženih strank daje podlago za naložitev obveznosti plačila le eni od toženih strank. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da naj bi že prejel jubilejno nagrado in sicer leta 1997. Dejansko je izpolnil pogoj neprekinjene delovne dobe pri delodajalcu 22.3.2001 in sicer 20 let (delovno razmerje tožnika je trajalo neprekinjeno od 23.3.1981 do 22.3.2001) ter še traja, zato mu pripada jubilejna nagrada. Obstaja tudi pravni temelj za zahtevek iz naslova neizplačane plače za čas, ko ni bil na ladji, saj je bilo delovno razmerje tožnika dejansko sklenjeno za nedoločen čas. Neutemeljene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj je dejstvo, da je tožena stranka še v dopisu, datiranem z junijem 1999, priznavala, da mu dolguje neizplačane plače do 31.12.1994. Z dopisom z dne 4.8.2000 pa je sporočila svojo odločitev, da mu neizplačane plače pretvori v lastniški delež. Torej je tudi obstoj dolga iz naslova neizplačanih plač za obdobje od 1.1.1995 do 11.2.1999 tožena stranka priznala in dejansko delno plačala, s tem pa je prišlo do pretrganja zastaranja. Navedbe tožene stranke, da "izplačuje" tožniku terjatev iz naslova manj izplačanih plač v obdobju od 1995 do 1999, izkazujejo dolg toženih strank tožniku, ki pa je znatno večji kot to navaja tožena stranka, pomenijo pa hkrati prenovitev obveznosti". Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti tudi o višini zahtevka tožnika ter plačilo naložiti toženi stranki. Tudi zahtevek za izplačilo plač po prenehanju nadomestila ZZZS je utemeljen. Z dnem dokončnosti odločbe ZPIZ dne 30.4.2001 je bil tožniku bolniški stalež zaključen, tedaj pa bi ga morala tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu ponuditi njegovemu zdravstvenemu stanju primerno delo ter sprejeti sklep o razporeditvi na ustrezno delovno mesto, česar pa ni storila. Utemeljen je tudi zahtevek za plačila neizplačane razlike plače za čas od 21.7.1999 do 5.9.1999, ko je bil na bolniški 4 ure. Tožnik bi moral biti razporejen na ustrezno in njegovemu zdravstvenemu stanju primerno delovno mesto na kopnem, če mu tožena stranka ni mogla priskrbeti 4-urnega dela na ladji. Tožena stranka bi mu morala za čas čakanja na ustrezno razporeditev plačati nadomestilo plače v višini 80% njegove osnovne plače. Zakon to jasno določa. Razlaga prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti analogijo pri določanju višine nadomestila plače, je pravno zmotna, saj v primerih, ki jih jasno ureja zakon, razlaga pravne norme oz. zapolnjevanje pravnih praznin ni ne potrebno ne pravno dopustno. Glede neutemeljenosti tožnikovega zahtevka na plačilo solidarnostne pomoči sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov, zato se je ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o zahtevku tožnika na izplačilo regresa uporabiti določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Kljub dejstvu, da KP za pomorščake neposredno ne ureja regresa, to ne pomeni, da zanj ni podlage; podlaga zanj je KP za gospodarske dejavnosti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Prvo in drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prerekata pritožbene navedbe tožnika ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajata, da 1. odstavek 80. člena ZTPDR varstva pravic delavca ne opredeljuje samo v smislu ugovora zoper sklepa delodajalca, temveč tudi kot vložitev zahteve za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja. V kolikor je tožnik menil, da so mu bile s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 13.9.1992 z drugotoženo stranko kršene pravice iz delovnega razmerja, je imel vse možnosti zahtevati varstvo pri toženih strankah. Ker reintegracijskega zahtevka ni uveljavljal primarno pri delodajalcu, ga je prvostopenjsko sodišče upravičeno zavrglo zoper obe toženi stranki. Prizadevanje tožnika po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas pri prvotoženi oz. podrejeno pri drugotoženi je popolnoma brezpredmetno, zaradi zgoraj omenjenega izostanka procesne predpostavke za vodenje tega postopka, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, ko se ni opredelilo do navedb tožnika o domnevnem ostanku na delu po izteku pogodb o zaposlitvi za določen čas oz. v zvezi s tem ni zaslišalo predlaganih prič. V skladu z 257. členom ZPP zaslišanje strank ni obvezno. V konkretnem primeru je sodišče po zaslišanju prič, predvsem pa na podlagi predložene listinske dokumentacije, upravičeno štelo stvar kot zrelo za presojo. Tudi pomotni zapis o zaslišanju tožnika v izpodbijani sodbi ne pomeni nasprotja v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče tožnika, češ da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob zaključku, da za solidarno obveznost toženih strank ni nobenega pravnega temelja, kljub temu odločiti vsaj o denarnem zahtevku zoper prvotoženo stranko, oz. obrazložiti pomanjkanje njene pasivne legitimacije za ta zahtevek. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tudi neobstoj pasivne legitimacije prvostopne stranke za denarne zahtevke in sicer z dejstvom, da je bil tožnik pri njej zaposlen le do 12.9.1992, vsi denarni zahtevki pa se nanašajo na obdobje po tem datumu. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega zahtevka zoper drugotoženo stranko iz naslova različnih denarnih zneskov, se toženi stranki v celoti pridružujeta razlogom sodišča prve stopnje, ki temeljijo na nesporni ugotovitvi, da tožnik pri drugotoženi stranki ni bil nikoli zaposlen za nedoločen čas.

Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženih strank je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem sporu podana mednarodna pristojnost sodišč RS ter da je potrebno v tem sporu uporabiti pravo RS. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre v tem sporu za razmerje z mednarodnim elementom, ker je drugotožena stranka tuja pravna oseba. Spor z mednarodnim elementom je podan takrat, ko ima pravno razmerje v sebi elemente več pravnih redov oz. okoliščine primera posegajo v več pravnih območij. Spor z mednarodnim elementom je podan takrat, ko je ena stranka v postopku tuja fizična oz. pravna oseba. Spor, v katerem je ena izmed toženih strank družba G. iz Liberije, je spor z mednarodnim elementom, ker ima družba G. sedež v Monroviji, državi Liberiji, v RS pa nima svoje podružnice. V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na to, ali je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP, v zvezi s 3. točko 2. odstavka 339. člena ZPP). Preizkus 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP po uradni dolžnosti je prinesla novela ZPP iz leta 2002, ki velja od 29.11.2002 dalje. Tudi sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo po tem datumu, t.j. 9.12.2002. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je mednarodno pristojnost sodišč RS možno utemeljiti na izrecnem dogovoru za pristojnost slovenskega sodišča, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugotoženo stranko. ZPP v 29. členu določa pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom in sicer je sodišče RS pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. 29. člen ZPP napotuje na morebitne določbe o mednarodni pristojnosti v sporih iz delovnih razmerij, ki bi jih vsebovale mednarodne pogodbe. Mednarodnih pogodb, ki bi zavezovale RS, pritožbeno sodišče ni našlo, zato je mednarodno pristojnost presojalo na podlagi določb zakona, ki ureja mednarodno pristojnost v sporih z mednarodnim elementom. V obdobju vložitve tožbe je veljal Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99), ki mednarodno pristojnost ureja v členih 48-93. 89. člen ZMZPP določa, da so za oceno pristojnosti sodišča RS odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko začne postopek teči (ob vložitvi tožbe). V tem sporu je tožnik državljan RS, drugotožena stranka pa je tuja pravna oseba, zato je možno mednarodno pristojnost RS utemeljiti na dogovoru mednarodne pristojnosti RS (3. odstavek 52. člena ZMZPP). Pritožbeno sodišče zaključuje, da sta se tožnik in drugotožena stranka v pogodbah o zaposlitvi in sicer v končnih določbah dogovorila, da bosta morebitne spore iz te pogodbe reševala sporazumno. V primeru, da ne bo prišlo do sporazumne rešitve, pa bo te spore reševalo pristojno sodišče v Kopru (RS) na predlog katerekoli od strank. Na podlagi takšnega določila pogodb o zaposlitvi (od 1992 do 1998) pritožbeno sodišče zaključuje, da gre za sporazum strank o mednarodni pristojnosti sodišč RS, zato je v tem sporu za sojenje pristojno sodišče v RS.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno za rešitev tega spora z mednarodnim elementom uporabiti pravo RS, vendar ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri zaključku, da je potrebno uporabiti slovensko pravo, napačno oprlo na 20. člen ter na 2. odstavek 19. člena ZMZPP. Del zahtevkov, ki jih tožnik vtožuje v tem sporu, datira v obdobje, ko je veljal Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav (ZUKZ, Ur. l. SFRJ, št. 43/82 - 72/82), del zahtevkov pa v obdobje, ko je veljal ZMZPP. Za zahtevke tožnika, ki datirajo v obdobje veljavnosti ZUKZ (do 27.7.1999) je potrebno uporabiti kolizijske določbe ZUKZ, za zahtevke ki datirajo po 27.7.1997, pa je potrebno uporabiti kolizijska pravila ZMZPP. Določbi ZUKZ-a, ki določata uporabo prava v individualnih delovnih sporih, sta 19. in 20. člen ZUKZ. 19. člen ZUKZ določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. ZUKZ torej priznava na obligacijskem področju strankam avtonomijo pri izbiri prava. Izbira prava je lahko izrecna ali pa je mogoče nanjo sklepati tudi iz drugih okoliščin (molče izražena volja strank). Odločilna je volja strank, če se le da ugotoviti. Tožnik in drugotožena stranka nista izrecno izbrali prava, o molče izraženi volji tožnika in drugotožene stranke pa bi težko govorili, ker drugotožena stranka navaja, da ne želi uporabe prava RS, temveč naj se kot materialno pravo uporabijo le njeni interni akti ter mednarodne konvencije. 20. člen ZUKZ določa, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se za premoženjske terjatve iz delovne pogodbe (pogodbe o delovnih razmerjih) kot odločilno uporabi pravo države, v kateri se opravlja oz. v kateri se je opravljalo delo (19. točka 20. člena ZUKZ). Kadar stranki ne izkoristita pravice avtonomije, je torej potrebno uporabiti načelo najožje koneksnosti. ZUKZ je v 20. členu vsebinsko uzakonil načelo najožje konekstnosti s tem, da je najtesnejšo zvezo določil s pomočjo domnev za posamezne pogodbe. Čeprav 19. točka 20. člena ZUKZ odkazuje na tuje pravo (delo se je opravljalo na ladji tuje pripadnosti, v tujini), pa posebne okoliščine konkretnega primera napotujejo na pravo RS. Posebne okoliščine primera so v tem, da so kolektivne pogodbe, ki jih je G. sklepal s Sindikatom pomorščakov (v letih 1991 -1999) zapisane v slovenskem jeziku, v njih pa so določeni instituti slovenskega pravnega reda (jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči), sicer pa tudi drugotožena stranka predstavlja družbo v izključni lasti prvotožene stranke, ki je slovenska družba. Delavci prvotožene stranke opravljajo za drugotoženo stranko vse administrativne (tudi kadrovske) posle, saj drugotožena stranka razen pomorščakov in treh članov uprave (ki jih zahteva liberijsko pravo) nima zaposlenih. Poleg tega je pritožbenemu sodišču iz nedavno obravnavane zadeve pod opr. št. Pdp 889/2003 znano, da iz Kolektivne pogodbe G. z dne 20.7.1990 izhaja, da so pred 20.7.1990 za drugotoženo stranko veljali splošni akti prvotožene stranke, ki so temeljili na slovenskem (oziroma jugoslovanskem) pravnem redu, instituti, ki so bili v njih urejeni, so bili instituti slovenskega pravnega reda, vsi akti so bili zapisani v slovenskem jeziku. Prav te posebne okoliščine primera napotujejo na uporabo prava RS. Drugotožena stranka v postopku ni ne zatrjevala ne dokazala, da bi ureditev delovnih razmerij pomorščakov napotovala na pravo kakšne tuje države, delovna razmerja pomorščakov (tudi tožnika) naj bi se presojala le na podlagi določb Kolektivne pogodbe za pomorščake ter določb mednarodnih konvencij.

Tudi glede zahtevkov, ki datirajo v obdobje veljavnosti ZMZPP je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno uporabiti pravo RS. Določba ZMZPP, ki določa uporabo prava v individualnih delovnih sporih in ki je lex specialis glede na določbi 19. in 20. člena ZMZPP, je 21. člen ZMZPP. 19. in 20. člen ZMZPP sta kolizijski normi za pogodbena razmerja na splošno, medtem ko 21. člen predstavlja specialno kolizijsko pravilo za individualne delovne spore. 21. člen ZMZPP določa, da se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo (1. odstavek 21. člena). Ne šteje se, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno (2. odstavek 21. člena). Če delavec po pogodbi običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, se uporabi pravo države, v kateri ima delodajalec svoj sedež, oz. stalno prebivališče (3. odstavek 21. člena). Z dogovorom o izbiri prava, ki naj se uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava (4. odstavek 21. člena). V sporu tožnika z drugotoženo stranko pride tako v poštev najprej dogovor o izbiri prava, ki je lahko izrecno izražen, ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin (4. odstavek 21. člena v zvezi z 19. členom ZMZPP), vendar pritožbeno sodišče takšnega dogovora ni ugotovilo. Dogovora o uporabi prava ni (tožnik ga v postopku ni dokazal), zato je potrebno uporabiti 3. odstavek 21. člena ZMZPP, ker pomorščaki svojega dela ne opravljajo le v eni državi. Ta člen napotuje na uporabo tujega prava. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je potrebno uporabo tujega prava presojati še s stališča temeljnih določb ZMZPP, predvsem s stališča 2. člena, ki določa, da se pravo, na katerega napotujejo določbe tega zakona, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (1. odstavek 2. člena). S tem v zvezi pa je mogoče ugotoviti, da ima sporno razmerje najožjo zvezo s pravom RS (v izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je utemeljevalo tudi "posebne okoliščine primera" po 20. členu ZUKZ).

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo pritožbene navedbe tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne obstajajo procesne predpostavke za odločanje o zahtevku tožnika na ugotovitev, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas od 12.9.1992 dalje pri prvotoženi stranki oz. za odločanje o podrednem zahtevku za ugotovitev, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas pri drugotoženi stranki od 1992. leta dalje. Zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri prvotoženi stranki bi tožnik moral najprej postaviti v okviru internega postopka pri prvotoženi stranki (v skladu z 80. členom ZTPDR) in sicer bi moral tak zahtevek postaviti v letu 1992, ko mu je prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas pri prvotoženi stranki. Tožnik navaja, da takrat ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja s poukom o pravici do ugovora, vendar to ni odločilno, saj ZTPDR v 1. odst. 80. člena varstva pravic delavca ne opredeljuje samo v smislu ugovora zoper sklep delodajalca, temveč tudi v smislu vložitve zahteve za uveljavitev pravic iz delovnega razmerja. Tožnik je najkasneje od podpisu pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko z dne 13.9.1992 zvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki, nenazadnje pa mu je bila takrat zaključena delovna knjižica. Tudi zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri drugotoženki bi tožnik moral najprej vložiti pri drugotoženi stranki in sicer takrat, ko je zvedel, da ni več v delovnem razmerju pri njej, tega pa se je zavedal najkasneje takrat, ko mu je potekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas oziroma ko je bil zadnjič izkrcan z ladje (11.2.1999). Tožnik varstva svojih pravic glede primarnega in podrednega zahtevka na ugotovitev delovnega razmerja ni nikoli zahteval pri svojem delodajalcu - pri prvo oziroma drugotoženi stranki, temveč je varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja zahteval direktno na sodišču, kar pa glede na 2. odst. 83. člena ZTPDR ni dopustno. Sodišče prve stopnje ob zavrženju prej navedenih zahtevkov ni bilo dolžno vsebinsko presojati obeh zahtevkov (na ugotovitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi ali drugotoženi stranki za nedoločen čas ter s tem povezanih reintegracijskih zahtevkov), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika v tej smeri oz. da ni izvajalo dokaznih predlogov v tej smeri (zaslišanje predlaganih prič, poizvedba na DURS).

Utemeljena je pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v postopku zaslišalo tožnika, vendar je takšen zapis v sodbi očitna pomota, ki na odločitev sodišča prve stopnje v ničemer ni vplivala, je pa opravičljiva glede na obsežen dokazni postopek, ki ga je izvajalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pasivne legitimacije prvotožene stranke za vtoževane denarne zneske, ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki do 12.9.1992, vsi denarni zahtevki pa se nanašajo na čas po tem datumu. Sodišče prve stopnje je očitno pomotoma zapisalo, da je utemeljen ugovor pasivne legitimacije drugotožene stranke (zadnji odstavek 6. strani izpodbijane sodbe), saj je pasivno legitimacijo zoper denarne zahtevke v postopku ugovarjala le prvotožena stranka. Takšna očitna pomota ni bistvena, saj iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje denarne zahtevke zoper prvotoženo stranko zavrnilo, ker prvotožena stranka zanje ni pasivno legitimirana in s takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da solidarna obveznost prve in drugotožene stranke ne obstaja, lahko presojalo utemeljenost denarnih zahtevkov do prvo oz. drugotožene stranke že na podlagi primarnega tožbenega zahtevka na izplačilo denarnih zneskov. Prvostopenjsko sodišče bi lahko o utemeljenosti denarnih zahtevkov zoper drugotoženo stranko odločalo že v okviru primarnega zahtevka na izplačilo denarnih zneskov (ki je bil naperjen na nerazdelno plačilo prvo in drugotožene stranke), vendar je glede na (napačno) postavljeni tožbeni zahtevek s strani tožnika odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje ni prišlo do napačnega vsebinskega odločanja o tožbenem zahtevku, saj je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da solidarne zaveze prvo in drugotožene stranke v zvezi z denarnimi zahtevki ni (str. 8 sodbe) ter da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana za denarne zahtevke (str. 6 in 7 sodbe), pravilno po vsebini odločalo, ali je drugotožena stranka zavezana na izplačilo denarnih zneskov.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je neutemeljen zahtevek na izplačilo jubilejne nagrade (1. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe), vendar je napačno razlogovalo svojo odločitev. Podlaga za zavrnitev zahtevka na izplačilo jubilejne nagrade v letu 2001 je neobstoj delovnega razmerja tožnika pri drugotoženi stranki v tem obdobju, saj je zadnja pogodba za določen čas tožniku iztekla 11.2.1999. Utemeljena je pritožbena navedba tožnika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov za neutemeljenost zahtevka na plačilo solidarnostne pomoči, zato je bilo v tem delu (2. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe) potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik tudi ni upravičen do plač v času, ko ni bil vkrcan na ladjo. Zahtevki na plače, ki so zapadli do 13.8.1996, so zastarali (upoštevajoč 5-letni zastaralni rok), zahtevki na izplačilo plač po 13.8.1996 pa so neutemeljeni, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas dajejo podlago za plačo tožnika le v času, ko je bil na morju. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki le v času, ko je bil na morju, drugotožena stranka pa je plačevala prispevke za tožnika v času, ko je bil na suhem in ni bil v delovnem razmerju, na podlagi bonitet, ki so bile določene (za pomorščake s posebnimi pravicami) v KP za pomorščake. Ker tožnik za obdobje, ko je bil na suhem, ni dokazal obstoja delovnega razmerja pri drugotoženi stranki, ni podlage za izplačilo plač in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu (3. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe) zavrniti.

Tožnik tudi ni izkazal pravne podlage - delovnega razmerja za obdobja, v katerih vtožuje neizplačano nadomestilo za bolniški stalež (4. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe) ter premalo izplačano nadomestilo za bolniški stalež (5. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe), saj oba zahtevka datirata na obdobje po izteku delovnega razmerja (na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas se je tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki izteklo 11.2.1999). Ker tožnik v obdobju po 11.2.1999 ni bil več v delovnem razmerju, ni podlage za izplačilo nadomestil plač, zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je potrebno oba denarna zahtevka iz naslova nadomestila za bolniški stalež zavrniti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnik upravičen do premalo izplačanih plač zaradi sanacije družbe (6. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je sporazum z dne 6.10.1995, ki sta ga podpisala Sindikat pomorščakov in S. (z aneksom št. 3 pa je k temu sporazumu pristopila tudi drugotožena stranka), določal, da se terjatve iz naslova znižanih plač za obdobje 1992 - 1994 pretvorijo v lastniški delež pri S., za obdobje 1995 - 1999 pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je tožnik strinjal, da se njegove terjatve iz naslova razlik v plači pretvorijo v lastniški delež pri prvotoženi stranki. Tožnik v postopku ni dokazal napak volje v zvezi s podpisom izjav o konverziji v lastniški delež, zato ni upravičen do denarnih zneskov iz naslova razlik v plači, temveč le do lastniškega deleža v prvotoženi stranki. V kolikor se tožnik z višino lastniškega deleža v prvotoženi stranki po zaključku postopka lastninjenja ne bo strinjal, bo lahko ustrezni zahtevek postavil na pristojnem sodišču, ki bo presojalo, do kakšnega deleža v prvotoženi stranki je tožnik upravičen na podlagi premalo izplačanih plač. Pravilna je tako odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno zavrniti zahtevek tožnika na izplačilo razlik v plači zaradi sanacije družbe.

Pritožbeno sodišče je ob presoji izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku na izplačilo razlik v plači za polovični delovni čas, zato je štelo pritožbo tožnika glede zahtevka na izplačilo razlike v plači za polovični delovni čas kot predlog za dopolnitev sodbe, skladno z določbami 325. - 327. člena ZPP.

Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev zahtevka iz naslova neizplačane plače po prenehanju izplačil ZZZS v obdobju 2001-2002 (7. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe). Kot že navedeno mu je delovno razmerje pri G. prenehalo 11.2.1999. Tožnik v obdobju od 2001 do 2002 ni bil v delovnem razmerju, zato mu ne gre plača za to obdobje. Ker ni bil v delovnem razmerju, ga tožena stranka ni bila dolžna pozvati nazaj na delo ter mu ponuditi primernega dela (niti izdati ustrezni sklep o razporeditvi). Tožnik je bil v navedenem obdobju v bolniškem staležu, zato tudi ni moč uporabiti določbe KP za pomorščake, na podlagi katere je bil ladjar (družba G.) dolžan pomorščaku s posebnimi pravicami izplačevati mesečno plačo, v kolikor pomorščaku s posebnimi pravicami ni zagotovil dela.

Utemeljeno pa tožnik vtožuje regrese za letni dopust za obdobje 1992 - 2002 na podlagi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93 - 22/95) ter Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, 40/97, ki velja od 1.6.1997). Ker se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je v tem sporu potrebno uporabiti pravo RS, je potrebno poleg KP za pomorščake upoštevati tudi SKPG oz. SKPgd. Regres je neposredno iztožljiv na podlagi SKPG oz. SKPgd, KP za pomorščake pa ne sme ožati obsega pravic, ki jih delavcem daje SKPG oz. SKPgd. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju presojalo, za katera leta je potrebno tožniku priznati regres na podlagi sklenjenih pogodb za določen čas. Pravico do izplačila regresa za letni dopust je pridobil takrat, ko je bil v določenem koledarskem letu neprekinjeno v delovnem razmerju vsaj 6 mesecev. Tožnik je imel delovno razmerje neprekinjeno 6 mesecev le v letu 1996 in 1997, medtem ko v letih 1992, 1993, 1994, 1995, 1998 in 1999 ni pridobil pravice do izrabe letnega dopusta ter zato tudi ni pridobil pravice do izplačila regresa. Po letu 1999 tožnik ni bil upravičen do regresa, ker ni bil več v delovnem razmerju. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper 8. alinejo 2. tč izpodbijane sodbe delno ugodilo ter mu prisodilo regres za leto 1996 v višini 102.000,00 SIT bruto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje (44. člen SKPG) ter regres za leto 1997 v višini 102.000,00 SIT bruto, od česar bo morala drugotožena stranka obračunati davke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje (51. člen SKPgd). Višji tožbeni zahtevek iz naslova regresa (na plačilo regresov za letni dopust za obdobje 1992-2002 in sicer za vsako leto po 150.000,00 SIT bruto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7. tekočega leta do plačila) je sodišče zavrnilo, saj zanj ni podlage v SKPG oziroma SKPgd.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik neutemeljeno vtožuje pogodbeno kazen na polagi 28. člena SKPG (9. alineja 2. tč. izpodbijane sodbe), ker nezakonito prenehanje delovnega razmerja pri prvo oz. drugotoženi stranki nikoli ni bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede denarnega zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči (2. alineja 2 točke izpodbijane sodbe) ter delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka iz naslova regresov (8. alineja 2. tč izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je na podlagi takšne odločitve razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ter odločilo, da so pritožbeni stroški tožnika nadaljnji stroški postopka (skladno z določbo 3. odst. 165. člena ZPP), zato je pritožba tožnika tudi v tem delu utemeljena. Hkrati pa je utemeljena pritožba toženih strank, ki v pritožbi izpodbijata le stroškovni del izreka izpodbijane sodbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženih strank pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje: Tožnik je prvotni tožbeni zahtevek, ki je glasil na 10,5 mio SIT zvišal s pripravljalno vlogo z dne 12.9.2002 (list. št. 105) na skupno več kot 40 mio SIT. Toženi stranki bosta tako upravičeni do stroškov postopka odmerjenih od nove - zvišane vrednosti spornega predmeta od 16.9.2002 dalje, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi spremembo tožbe dopustilo. Toženi stranki tudi utemeljeno navajata, da sta v tem postopku (poleg obeh odgovorov na tožbo) vložili 5 pripravljalnih vlog (dve za prvotoženo in tri za drugotoženo stranko) ter da so bile vse pripravljalne vloge potrebne. Neupravičeno pa toženi stranki terjata povračilo dvakratne kilometrine na relaciji Ljubljana - Koper - Ljubljana (in povračilo stroškov zaradi odsotnosti iz pisarne) za pooblaščenko, saj bi lahko v tem postopku angažirali pooblaščenca, ki ima odvetniško pisarno v Kopru ali Portorožu, glede na to, da je direktor prvotožene in predsednik odbora direktorjev drugotožene stranke ista fizična oseba, ki poslovno deluje na sedežu prvotožene stranke v Portorožu. Pritožbeno sodišče še dodaja, da 100% zvišanje stroškov po 9. členu Odvetniške tarife velja le za obračun stroškov med odvetnikom in stranko in jih nasprotna stranka ni dolžna povrniti (3. odst. 9. člena OT), prav tako pa ni osnove za 10% zvišanje OT po 11. členu OT, saj prvo in drugotožena stranka nista materialna sospornika, njuna pooblaščenka pa je vlagala ločene vloge za vsako od strank in v stroškovniku predlagala, da se ji povrnejo stroški po OT za vsako od zastopanih strank.