Jedro

Namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju je preživljanje preživljanca. Neizpolnjevanje preživljalčeve obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju predstavlja podlago za njeno razvezo zgolj v primeru, da ne izpolnjuje glavne obveznosti preživljanja.

Tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more uspeti s tožbenim zahtevkom za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zgolj s sklicevanjem na toženkine odbitke pri plačilu žepnine v višini 337,00 EUR in neplačilo stroškov v zvezi s stanovanjem v višini 357,00, kot tudi ne s sklicevanjem na toženkino stališče, da stroškov v zvezi s stanovanjem ni dolžna poravnati. Za plačilo teh zneskov ima na razpolago izpolnitveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z opr. št. SV 984/2011 in aneksa z opr. št. SV 1036/13 (v nadaljevanju: pogodba o dosmrtnem preživljanju).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju in 561. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da je upravičen zahtevati razvezo pogodbe zaradi delne neizpolnitve, ker mu toženca nista plačala 337,00 EUR žepnine in 357,00 EUR stroškov v zvezi s stanovanjem (v nadaljevanju stroški S). Sodna praksa je zavzela stališče, da od preživljanca ni mogoče zahtevati, da se zadovolji zgolj z delno izpolnitvijo pogodbe. Z odbitki pri žepnini se ni strinjal, do odbitkov pa ni prišlo zaradi nedoslednosti pri podpisu pogodbe. Prvo toženka s svojo izpovedbo ni potrdila rednega izpolnjevanja svoje obveznosti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je vztrajala, da ni dolžna poravnati stroškov S. Njeno stališče ni v skladu z namenom pogodbe. Zgolj na podlagi izjave tožencev o pripravljenosti, da poravnata stroške S, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da do kršitve pogodbe ni prišlo. Toženca stroškov S nista poravnala. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo. Menita, da tožnikova pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je podal repliko na odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženkina glavna obveznost na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je dosmrtno preživljanje tožnika (prvi odstavek 557. člena OZ). Namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju je namreč preživljanje preživljanca(1). Neizpolnjevanje preživljalčeve obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju predstavlja podlago za njeno razvezo zgolj v primeru, da ne izpolnjuje glavne obveznosti preživljanja(2). Pritožbeno sklicevanje na domnevno stališče sodne prakse, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da se zadovolji zgolj z delnim izpolnjevanjem pogodbe, je preveč splošno. Tožnik svojega sklicevanja na domnevno sodno prakso ne utemelji s predložitvijo sodnih odločb, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale pravilnost njegovega stališča. Tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more uspeti s tožbenim zahtevkom za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zgolj s sklicevanjem na toženkine odbitke pri plačilu žepnine v višini 337,00 EUR in neplačilo stroškov S v višini 357,00, kot tudi ne s sklicevanjem na toženkino stališče, da stroškov S ni dolžna poravnati. Za plačilo teh zneskov ima namreč na razpolago izpolnitveni zahtevek. Zaradi tega niso relevantne pritožbene navedbe, da se tožnik z odbitki ni strinjal, da do odbitkov naj ne bi prišlo zaradi nedoslednosti pri podpisu pogodbe in da je sodišče upoštevalo dejstvo, da sta toženca pripravljena poravnati stroške S. 7. Tožnik neutemeljeno meni, da toženka s svojo izpovedbo ni potrdila dejstva o izvrševanju obveznosti preživljanja. Njena izpovedba je podprta z dokaznimi listinami (priloge B5 do B23), ki jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazno izpodbil. Ker je toženki uspelo dokazati, da izvršuje glavno pogodbeno obveznost preživljanja tožnika, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Toženca nista priglasila pritožbenih stroškov, zato je odločitev o stroških odgovora na pritožbo odpadla.

Op. št. (1): Prim. B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 545, 546. Op. št. (2): Prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1, knjiga, str. 564.