Jedro

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL je namenjen vzpostavitvi etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na stavbi še ni oblikovana, ne pa vknjižbi lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe ali morebitni naknadni legalizaciji nedovoljenega posega.

Z zatrjevanim priposestvovanjem ni mogoče nadomestiti celotne (manjkajoče) verige pravnih naslovov od zemljiškoknjižnega lastnika do vključno predlagatelja. Predlagatelj mora v vsakem primeru obvezno razpolagati s pravnim naslovom, ki izkazuje prehod upravičenja nanj od njegovega neposrednega pravnega prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za vzpostavitev etažne lastnine pri nepremičnini, parc. št. 564, k. o. X..

2. Predlagatelja in udeleženci v pravočasni pritožbi navedeni sklep izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da sodišče kljub izrecnemu določilu 22. člena ZVEtL, da sodišče ne sme zavrniti predloga, ne da bi pred tem pozvalo druge udeležence postopka, da izjavijo, ali predlagajo nadaljevanje postopka, ostalih udeležencev ni pozvalo k izjavi, ker je ugotovilo, da so tudi njihove kupoprodajne pogodbe nične, s čimer jim je odreklo pravico, da predlagajo nadaljevanje postopka, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 24. člena ZNP v zvezi s 13. in 22. členom ZVEtL udeleženci v pritožbi izrecno izjavljajo, da predlagajo nadaljevanje postopka in poleg dosedanje podlage uveljavljajo tudi priposestvovanje, saj imajo nepremičnine v lastniški posesti več kot 10 let, s čimer so izpolnjeni tudi pogoji iz 6. člena ZVEtL, tudi če bi bile prodajne pogodbe nične. Odločitev sodišča je toliko bolj nerazumljiva, ker je tudi nasprotni udeleženec, ki je na predlog odgovoril, soglašal z vzpostavitvijo etažne lastnine, drugi nasprotni udeleženec pa tudi ni nasprotoval. Poleg tega sodišče 76. c člena ZUN, na katerega se sklicuje, ni upoštevalo v celoti, saj slednji določa tudi, da prepovedi iz četrte, šeste in sedme alineje prvega odstavka tega člena ne veljajo, če gre za sklepanje pravnih poslov, katerih namen je legalizacija nedovoljenega posega, ki jo prostorski akt dopušča. Navedeno pomeni, da je ugotovitev sodišča o ničnosti pogodb napačna, saj sodišče omenjenega člena ni upoštevalo v celoti in zato sploh ni ugotavljalo okoliščin, ki izključujejo morebitno ničnost: ali je objekt možno legalizirati ali ne in ali ni ta postopek namenjen tudi legalizaciji objekta. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL se začne na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe, to je osebe, ki s pravnim naslovom izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo (14. člen v zvezi s 3. členom ZVEtL).

5. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da sta kupoprodajna pogodba z dne 13. 11. 2001 in aneks z dne 5. 11. 2008, ki sta ju predlagatelja priložila kot pravni naslov, ob ugotovitvi, da je bilo v času, ko sta bila sklenjena, v zemljiški knjigi vknjižena prepoved prometa, nična in utemeljeno zaključilo, da nimata veljavnega pravnega naslova, s katerim bi izkazala upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (3. člen ZVEtL). Med drugim je svojo odločitev oprlo tudi na določbo prvega in tretjega odstavka 76. c člena ZUN, ki izrecno določa, da je promet z objektom, ki se gradi ali izvaja brez lokacijskega dovoljenja, ali z zemljiščem, na katerem slednji stoji, prepovedan in da so pravni posli, ki so v nasprotju s to prepovedjo, nični. Pritožbene navedbe, da sodišče 76. c člena ZUN ni upoštevalo v celoti in da je ugotovitev o ničnosti pogodb posledično napačna, so neutemeljene. Četrti odstavek 76. c člena ZUN določa, da prepovedi iz četrte, šeste in sedme alineje prvega odstavka tega člena ne veljajo, če gre za sklepanje pravnih poslov, katerih namen je legalizacija nedovoljenega posega, ki jo prostorski izvedbeni akt dopušča. Opisana izjema od prepovedi v konkretnem primeru ne pride v poštev že zato, ker je prepoved prometa določena v peti alineji prvega odstavka in se torej izjema nanjo ne nanaša. Predvsem pa omenjenega določila/izjeme ni mogoče uporabiti zato, ker namen sklenjene kupoprodajne pogodbe in aneksa v nobenem primeru ni bil legalizacija nedovoljenega posega, pač pa pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Podobno velja tudi za sam postopek, zato so odveč pritožbene navedbe, da pritožniki zaradi neurejenega lastništva ne morejo začeti oziroma dokončati postopka legalizacije. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL je namreč namenjen vzpostavitvi etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na stavbi še ni oblikovana, ne pa vknjižbi lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe(1) ali morebitni naknadni legalizaciji nedovoljenega posega.

6. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da bi sodišče skladno z 22. členom ZVEtL, če je ugotovilo, da predlagatelja ne izkazujeta upravičenja do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, pred zavrnitvijo predloga moralo pozvati ostale udeležence postopka, ki so priglasili udeležbo, k opredelitvi, ali vztrajajo pri nadaljevanju postopka. Vendar pa gre v konkretnem primeru za relativno bistveno kršitev pravil postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu namreč obrazložilo, da ostalih udeležencev postopka ni pozivalo k opredelitvi o nadaljevanju postopka, ker je tudi za njihove pravne naslove, ki so jih predložili, ugotovilo, da so (prav tako kot pravni naslov predlagateljev) iz istih razlogov nični, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Kršitev dolžnosti iz 22. člena ZVEtL je tako relativnega značaja in ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa.

7. Pritožbena izvajanja pritožnikov, da poleg dosedanje podlage uveljavljajo tudi priposestvovanje, ker imajo nepremičnine v lastniški posesti več kot 10 let, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Slednja v skladu s 37. členom ZNP (ki se na podlagi 13. člena ZVEtL uporablja subsidiarno) v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP, v pritožbenem postopku ni dopustna. Pritožniki niso obrazložili, da tega dejstva (o lastniškem izvajanju posesti v desetletnem obdobju) brez svoje krivde niso mogli navesti oziroma predložiti ob priglasitvi udeležbe oziroma tekom nepravdnega postopka. Poleg tega pritožbeno sodišče pripominja, da je institut priposestvovanja po 6. členu ZVEtL namenjen izključno nadomestitvi izkazovanja pravnega nasledstva, kadar je veriga pravnih naslovov pretrgana, torej olajšanju položaja predlagatelja, čigar posamezni del stavbe je bil večkrat predmet prometa, pa ne razpolaga s popolno verigo pravnih naslovov. Nikakor pa s zatrjevanjem priposestvovanjem ni mogoče nadomestiti celotne (manjkajoče) verige pravnih naslovov od zemljiškoknjižnega lastnika do vključno predlagatelja. Predlagatelj mora v vsakem primeru obvezno razpolagati s pravnim naslovom, ki izkazuje prehod upravičenja nanj od njegovega neposrednega pravnega prednika. V konkretnem primeru predlagatelji ne razpolagajo z veljavnim pravnim naslovom, zato tudi na tej pravni podlagi po določbah ZVEtL ne bi mogli uspeti

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče predlogu predlagateljev moralo ugoditi, saj je drugi nasprotni udeleženec soglašal z vzpostavitvijo etažne lastnine, prvi nasprotni udeleženec pa mu ni nasprotoval. Sodišče v nepravdnem postopku na morebitni postavljeni zahtevek predlagatelja ni vezano in tako tudi ne na morebitno ''soglasje'' nasprotnega udeleženca. V nepravdnem postopku ni pripoznave zahtevka. Poleg tega drugi nasprotni udeleženec sploh ni soglašal z vzpostavitvijo etažne lastnine v korist predlagateljev, pač pa je želel vzpostavitev etažne lastnine v korist zemljiškoknjižnih lastnikov, torej v svojo korist. Zemljiškoknjižni lastnik pa ima možnost vzpostaviti etažno lastnino na podlagi SPZ, zato ni upravičen predlagatelj po ZVEtL(2).

9. Na podlagi obrazloženega in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Primerjaj sklep Višjega sodišča RS z dne 25. 4. 2012, opr. št. I Cp 1166/2012. (2) Sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 28. 1. 2013, opr. št. II Ips 265/2012.