Jedro

V negatorni konfesorni tožbi mora tožnik dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Aktivno legitimiran za tožbo je le lastnik gospodujoče stvari, pasivno pa vsak, ki krši služnostno pravico in ne le lastnik služnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obsegu, ki izhaja iz prvih treh odstavkov izreka izpodbijane sodbe, ugodilo tožnikovi negatorni konfesorni tožbi.

Proti obsodilnemu delu se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Stvarna služnost v korist gospodujoče parc. št. 761 k.o. L. poteka preko toženčeve parc. št. 840 iste k.o.. Služnost hoje in vožnje v korist parc. št. 760 iste k.o. pa ne obstaja. Preko parc. št. 807/2, 807/1 in 806 poteka kolovozna pot, na kateri je obstajala služnostna pravica lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 760, ki pa je od sredine leta 2000 fizično ni več in se tudi ne more uresničevati, saj v začetnem delu na zemljišču parc. št. 807/2, v lasti A. Š. in B., stoji bivalni kontejner, v nadaljevanju preko parc. št. 807/1 in 806 iste k.o. pa je pot zatravljena. Tožnik je koncem poletja ali v začetku jeseni 2003 ležeče drevje preko kolovoza na zemljišču parc.

št. 804 sam odstranil. Glede vznemirjanja služnosti na parc. št. 807/2 in drugih tožena stranka ni pasivno legitimirana. Od 27.2.2002 sta solastnika te parcele Š. in B. A.. Toženec tudi ni tretji v smislu 212. čl. Stvarnopravnega zakonika. Nesporno je sicer, da je na del prejšnje poti - na parc. št. 807/1 k.o. L. v letu 2000 podrl hrast, ki pa ga je nato odstranil, na parceli 807/2 pa je v letu 2001 postavil bivalni kontejner. Vendar je to storil po naročilu in navodilih solastnikov na njunem zemljišču, zato za konfesorno tožbo ni pasivno legitimiran. Iz istega razloga je sodba tudi neizvršljiva, saj toženec nima ne pravne ne moralne pravice posegati v lastninsko pravico solastnikov zemljišča in kontejnerja. Sodba je neizvršljiva, ker poti po parc. št. 807/2, 807/1 in 806 ni več, ker del poti, ki poteka po parc. št. 807/1 v lasti toženca, tudi če bi bila prosta stvari, je neuporaben, saj bi bilo dobesedno nesmiselno na to zemljišče pripeljati pot iz parc. št. 805/3, ki je poleg tega nova pot, ker sta zemljišči parc. št. 807/2 in 806 v solasti tretjih: prva zakoncev A. in druga zakoncev Z. F. (pravilno K.). Nenazadnje je toženec izvrševanje služnosti opustil. Ni vozil in tudi voziti ni mogel. Nove poti po parc. št. 805/3 ni uporabljal, ker je ne potrebuje. Z zemljiščem parc. št. 860 k.o. L. gospodari iz lastnega zemljišča parc. št. 761 iste k.o.. Glede vznemirjenja služnostne poti po parc. št. 804 pa je tožnik sam povedal, da se je poslužil samopomoči, najkasneje v jeseni leta 2003, to je pred vložitvijo tožbe. Zato nima pravice do sodnega varstva, po lastni izpovedbi pa pot od takrat nemoteno uporablja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je glede na trditveno podlago tožbe in postavljeni tožbeni zahtevek vložil proti tožencu negatorno konfesorno tožbo (57. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, vsebinsko enaka določba 212. čl. Stvarnopravnega zakona). 57. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih določa, da če kdo lastniku gospodujoče stvari neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju stvarne služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Tožnik mora dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Aktivno legitimiran za tožbo je le lastnik gospodujoče stvari, pasivno pa vsak, ki krši služnostno pravico in ne le lastnik služnega zemljišča. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim tudi tožena stranka ne oporeka, izhaja: - da je tožnik lastnik parc. št. 760 in 761 k.o. L. (gospodujoči zemljišči),

- da je tožnik s pravnimi predniki kot lastniki parc. št. 760 in 761 k.o. L. priposestvoval služnostno pravico vožnje po kolovozni poti: a) po parc. št. 807/2, 807/1, 805/3 in 805/1 k.o. L. v korist gospodujoče parc. št. 760 k.o. L.,

b) po parc. št. 804 k.o. L. pa v korist parc. št. 761 iste k.o., - da je toženec v letu 2001 na pot, ki poteka po parceli, na vedeni v gornji alineji pod a), podrl hrast in ga nato odstranil, s čemer je začasno onemogočil vožnjo po parc. št. 760 k.o. L., na poti pa je postavljen bivalni kontejner novih lastnikov, - da je toženec v letu 2003 zasekal in podrl drevje na kolovozni poti po parc. št. 804 in s tem začasno onemogočil tožniku izvrševanje služnostne pravice vožnje po parc. št. 761 k.o. L..

O vznemirjanju služnostne pravice preko parc. št. 804 k.o. L. v korist parc. št. 761 iste k.o..

V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do varstva služnostne pravice, ker se je sam poslužil samopomoči pred vložitvijo tožbe, po lastni izpovedbi pa od takrat pot nemoteno uporablja. Pritožbeno naziranje, da zato tožnik do varstva služnostne pravice z negatorno konfesorno tožbo ni upravičen, je materialnopravno zmotno. Tožnik namreč s tožbo ni zahteval le ugotovitve, da ga je toženec vznemirjal v izvrševanju opisane služnostne pravice, marveč je tudi zahteval prepoved nadaljnjega vznemirjanja, za kar obstaja pravna podlaga v 1. in 2. odst. 212. čl. Stvarnopravnega zakonika v zvezi s čl. 99 istega zakona in je temu zahtevku tožnika sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo (v 2. odst. izreka izpodbijane sodbe).

O vznemirjanju služnostne pravice preko parc. št. 807/2, 807/1, 805/3, 805/1, v korist parc. št. 760 vse k.o. L..

Toženec v pritožbi ne oporeka ugotovitvi prvega sodišča o obstoju služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem, torej na originarni način. Meni pa, da je služnostna pravica prenehala, ker poti od sredine leta 2001 fizično ni več in se tudi ne more uresničevati.

Prvi odstavek 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki ga je glede na čas vznemirjanja potrebno uporabiti v tej pravdi, določa, da stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Za takšen način prenehanja služnostne pravice pa ne more iti v obravnavanem primeru že iz razloga, ker je bilo motilno dejanje storjeno v letu 2001, ta negatorna konfesorna tožba pa je bila vložena 21.11.2003. Lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razloga, zaradi katerega je bila ustanovljena. Kot je pravilno v razlogih izpodbijane sodbe navedlo že prvo sodišče, toženec takšne tožbe s takšnim zahtevkom niti ni vložil. Ker je v negatorni konfesorni tožbi pasivno legitimiran, kot je v tej sodbi že navedeno, vsak, ki preprečuje ali moti izvrševanje služnosti, torej ne le lastnik služnega zemljišča, je toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen.

Toženec sam v pritožbi pove, da je nesporno, da je na parc. št. 807/1 k.o. L. podrl hrast, na parc. št. 807/2 iste k.o. pa postavil bivalni kontejner v začetku leta 2001. Lastnika slednje parcele sta res po aktualnih podatkih zemljiške knjige zakonca A. vsak do 1/2, toda lastninsko pravico sta pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo

17.4.2002 na podlagi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe z dne

27.2.2002. Že povedano o obstoju pasivne legitimacije tožene stranke velja tudi za pritožbeno trditev, da sta lastnika parc. št. 806 zakonca Z. K. (po aktualnih podatkih zemljiške knjige N. K. od

26.10.2001). S sodbo je ugodeno tožnikovemu dajatvenemu zahtevku le v obsegu odstranitve vseh ovir iz kolovozne služne poti na parc. št. 807/1, last toženca, ne pa tudi na ostalih služnih zemljiščih in je zato iz tega razloga ugovor pritožnika o neizvršljivosti sodbe, neutemeljen. Povedano o odstranitvi drevja na parc. št. 804 k.o. L. v zvezi s prepovedanim zahtevkom velja tudi za odstranjeni hrast na drugi služnostni trasi, ki ga je odstranil toženec sam.

Zaradi povedanega je odločitev sodišča prve stopnje v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti sam, tožnik pa prav tako, ker njegov odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 154, 1. odst. 155, 1. odst. 165. čl. ZPP).