Jedro

V našem pravnem redu posebna oblika za sklenitev cesijske pogodbe ni določena, zato tudi za pooblastilo za sklenitev take pogodbe ni potrebna pisnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,452.332,80 SIT s pripadki in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati 43.700,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka pritožbeno uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložila. Sodišče druge stopnje te kršitve v izpodbijani sodbi ni našlo. Pravno zmotne pa so pritožbene trditve, da je po Zakonu o obligacijskih razmerjih za sklenitev cesijske pogodbe predpisana pisnost. V našem pravnem redu posebna oblika za sklenitev cesijske pogodbe ni določena, zato tudi za pooblastilo za sklenitev take pogodbe ni potrebna pisnost. Po prvem odstavku 90. člena ZOR bi posebna oblika pooblastila bila potrebna le, če bi zakon predpisoval posebno obliko za samo sklenitev pogodbe. Tožeča stranka zato neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik zato tudi neutemeljeno trdi, da se obstoj pooblastilnega razmerja za sklenitev cesijske pogodbe ne bi smel dokazovati s pričo. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo vodji poslovne enote tožeče stranke v Ljubljani O. dano posebno pooblastilo za sklenitev prav v tej pravdi sporne cesijske pogodbe. Zato pritožnica neutemeljeno trdi, da dokazi kažejo na to, da vodja poslovne enote O. ni imel pooblastila in da bi zato naj bila cesijska pogodba brez učinka. Tožeča stranka se v pritožbi tudi povsem brez podlage sklicuje na določilo 29. člena ZOR, saj ta določba ob dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uporabljiva. Sicer pa je tudi za dovoljenje oziroma soglasje iz 29. člena ZOR predpisana posebna oblika samo, če je za samo pogodbo predpisana posebna oblika. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju veljavnosti sporne cesijske pogodbe utemeljeno oprlo tudi na listino tožeče stranke - izpisek odprtih postavk z dne 30.11.1993 (priloga B2) in pravilno zaključilo, da tudi ta listinski dokaz kaže, da je bila sporna cesijska pogodba veljavno sklenjena. Pritožničine trditve, da iz njenih listin, ki jih je predložila dne 17.1.1996 (priloga A7 do A17), izhaja nasprotno, so pavšalne in se jih zato ne da preizkusiti, saj pritožnica ne pove, iz katere listine naj bi izhajalo drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa sodišče druge stopnje pri pregledu teh listin ugotavlja, da iz njih ne izhaja nič takega, kar trdi pritožnica. Tako se pokaže, da so pritožbene trditve neutemeljene. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo še glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ker teh ni našlo in ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo na ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).