Jedro

Kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

-Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.328,85 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.S sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe z dne 30. 9. 2019 dovoli (I. točka izreka); da sta nična pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 000, in sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, notarski zapis notarke A. A., SV 316/2008 z dne 21. 4. 2008, sklenjen med tožečima strankama, B. B. in toženo stranko (II. točka izreka); da je nična pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 000 z dne 15. 4. 2008, sklenjena med tožečima strankama in toženo stranko (III. točka izreka); da so neveljavne vknjižbe hipoteke ID pravice 001, 002 in 003, ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in hipoteke izbrišejo (IV., V. in VII. točka izreka); da je ničen sporazum o zavarovanju terjatve, notarski zapis notarja C. C., SV 201/2012 z dne 7. 5. 2012, sklenjen med tožečima strankama in toženima strankama (VI. točka izreka); in da se odločitev o stroških postopka pridrži do izdaje končne odločbe (VIII. točka izreka).

2.Prva toženka vlaga pritožbo zoper delno sodbo (II., III., IV., V., VI., VII. in VIII. točko izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 ter kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži v nerazdelno plačilo pravdne stroške prve toženke, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sta tožnika najela čisti devizni kredit, pri katerem so bile njune obveznosti določene v valuti CHF. V kolikor so se sredstva pred nakazilom preračunala v EUR, je bilo to na podlagi izrecnega navodila tožnikov. Zatrjevani nesporen zaključek sodišča, da je pritožnica svojo obveznost po kreditni pogodbi izpolnila v evrih, je zmoten. Ne drži niti, da sta tožnika svojo kreditno obveznost izpolnjevala v evrih. Z vidika poplačila kredita je meritorna zgolj višina odplačil v CHF, ker sta se tožnika svojo obveznost zavezala izpolnjevati v tej valuti.

Obširno podaja svoja stališča glede uporabljivega materialnega prava. Trdi, da je izpodbijana sodba glede presoje nepoštenega pogodbenega pogoja pomanjkljiva in materialnopravno napačna, ker se je najprej ukvarjala s presojo ustreznosti pojasnilne dolžnosti. Sodišče se ni opredelilo do argumenta, da klavzula, vstavljena v posojilno pogodbo, denominirano v tuji valuti, ki odraža določbo nacionalne zakonodaje dopolnilne narave, ne spada v področje uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS2 . Tak zakon je Zakon o potrošniških kreditih3 (ki je v primerjavi z Zakonom o varstvu potrošnikov4 specialnejši, zato je njegova uporaba izključena), ki v 21. členu določa, da se določbe tega zakona uporabljajo namesto nejasnih in nerazumljivih pogodbenih določb. Sankcijo ničnosti predvideva le za določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo ZPotK. Država tako ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, nepoštene do ene izmed pogodbenih strank.

Ugotovitev sodišča, da pritožnica ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in da dogovor o kreditu v CHF tožnikoma ni bil razumljiv, je v nasprotju z določbami ZPotK (5. in 9. tč. prvega odstavka 7. člena), ki je določal obvezno vsebino kreditnih pogodb v tuji valuti. Poleg tega je povprečnemu slovenskemu potrošniku dobro poznan princip delovanja menjalnih tečajev in posledice devalvacije domače valute napram tujim valutam. Sodišče vsebino pojasnilne dolžnosti nedopustno razširja glede na zahteve iz kasneje sprejetega Zakona o potrošniških kreditih5 .

Direktiva 93/13/EGS in odločbe Sodišča EU niso neposredno uporabljive. Stališče sodišča, da bi posredovane informacije morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer, predstavlja vsebino Priporočila ESRB, ki ne predstavlja dela razlage Direktive 93/13/EGS. Gre za nezavezujoč pravni vir. Do tega se sodišče ni opredelilo. Z retroaktivno uporabo Priporočil ESRB je pritožnici naložilo v predpisih neobstoječe dokazno breme, ki ga v času sklenitve pogodbe ni mogla predvideti.

Sodišče ne pojasni, kaj bi pritožnica v zvezi s pojmoma "zelo velika depreciacija" in "črn scenarij" morala tožnikoma pojasniti, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Če bi sodišča ta pojma retroaktivno napolnjevalo, bi bilo s tem kršeno načelo pravne varnosti. Niti ZVPot niti ZPotK pa ne urejata retroaktivnosti uporabe določb teh zakonov. Stališče, da pritožnica tožnikoma ni posredovala informacije o uresničitvi "črnega scenarija" in glede tega, da naj bi bilo valutno tveganje neomejeno, nima podlage v nacionalni zakonodaji. Kreditna pogodba je vsebovala vse sestavine po ZPotK. "Neomejeno valutno tveganje" je zavajajoč termin, ker sta imela tožnika kredit vedno možnost odplačati oz. ga konvertirati v EUR. Do tega se sodišče ni opredelilo.

Kršene so pravice pritožnice do dostopa do sodišča, enakega varstva pravic in do poštenega sojenja ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Z razlago predpisov se ne sme za nazaj zoževati pravic niti stopnjevati dolžnosti, ki so bile naložene pravnim subjektom. Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in da imajo predvidljive učinke. Terjatve pritožnice, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, so zaščitene po 33. členu Ustave RS6 in 1. členu Prvega Protokola k EKČP. Naknadna razveljavitev oziroma razglasitev ničnosti predstavlja poseg v mirno uživanje premoženja in kršitev 7. člena EKČP.

Pritožba nadalje graja dokazno oceno glede opravljene pojasnilne dolžnosti. Sodišče je nekritično sprejelo navedbe tožnikov, do ključnih argumentov pritožnice pa se ni opredelilo. Tožnikoma je pritožnica, skladno s takrat veljavno zakonodajo, predstavila vse lastnosti izbranega kredita, vključno s tveganji. Enako je v tej zadevi s prvotno izdano sodbo ugotovilo sodišče, pri čemer ni pojasnilo, zakaj je v izpodbijani delni sodbi izpovedi tožnikov in prič ocenilo povsem drugače kot prvič. Ni jasno, zakaj je sodišče svojo odločitev utemeljilo na izpovedih kreditojemalcev, ki so neposredno zainteresirani za uspeh tožnikov. Njihove izpovedi so neprepričljive in v ključnih delih praktično identične. Dokazna ocena je v tem delu v nasprotju z 8. členom ZPP, posledično je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Zgrešeno je stališče, da pritožnica pojasnilne dolžnosti do tožnice ni mogla opraviti preko tretje osebe. Sodišče je pri tem spregledalo 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih7 . Zanemarilo je, da je bila tožnica pred podpisom izrecno vprašana, če ima kakšna vprašanja, in, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina. Pavšalen zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja do tožnice je opravljen brez kakršnekoli presoje nepoštenosti.

Sodišče se ni opredelilo do tega, da je pritožnica tožnika v letu 2014 povabila na razgovor v zvezi z njunim kreditom, a se nista odzvala. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji dobre vere pritožnice, ko se ni opredelilo do tega, da sta imela tožnika možnost konvertirati kredit v evrskega.

Zahteve sodišča po informiranju so brez podlage v zakonu in v nasprotju z zakonom, ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe. Gre za poseg v pravico pritožnice do splošne svobode ravnanja iz 35. člena URS. Sodišče je za nazaj prevzelo vlogo zakonodajalca in določilo pravila, ki naj bi jih morala pritožnica upoštevati pred 15 leti. V izhodišču je zmotno stališče, da je Ustavno sodišče razlagalo pojem pojasnilne dolžnosti. Te pristojnosti Ustavno sodišče nima. Posledično so napačne ugotovitve , da pritožnica ni opravila pojasnilne dolžnosti.

Ne drži, da je zmotno stališče pritožnice, da je presoja nepoštenosti mogoča le, če pogodbeni pogoj ni jasen in razumljiv. Neobrazložena je odločitev sodišča o izpolnitvi zakonskega stanu po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot le zato, ker naj pojasnilna dolžnost ne bi bila izpolnjena. Sodišče ni opravilo presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti, dobre vere banke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja.

Pritožnica je izkazala, da je v celoti upoštevala vsa priporočila in usmeritve Banke Slovenije. Naknadna razveljavitev kreditne pogodbe predstavlja očiten poseg v pravico pritožnice iz 33. člena URS in 1. člena Prvega protokola EKČP, kršena pa ji je bila tudi pravica do poštenega sojenja.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi sta tožnika kot solidarna kreditojemalca s pritožnico sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF. Tožnika navajata, da je vrednost kredita ob sklenitvi pogodbe znašala 206.500 CHF (na dan črpanja 127.887,53 EUR oz. 127.532,12 EUR po tečaju banke (pritožnice)), pri čemer sta do 30. 8. 2019 odplačala že 86.315,24 EUR. Kljub temu pa je stanje neodplačanega kredita na dan 27. 9. 2019 še 129.908,17 EUR (oz. 141.078,41 CHF). Ob vložitvi tožbe sta bila tožnika pritožnici le iz naslova glavnice dolžna še praktično enak oz. celo višji znesek v EUR, kot sta ga prejela od pritožnice. Trdita, da ima sklenjeni kredit v tuji valuti nedopustno podlago (39. člen Obligacijskega zakonika8 ), nedopusten predmet pogodbe (35. člen OZ), da je sklenjena kreditna pogodba oderuška (119. člen OZ) in da banka ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Zahtevata ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe in vseh pripadajočih pravnih poslov, hkrati z ugotovitvijo neveljavnosti vknjižb hipotek, ki so bile na podlagi teh pravnih poslov izvedene v zemljiški knjigi, in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

6.Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani delni sodbi izhaja:

-da sta tožnika s pritožnico kot solidarna kreditojemalca 15. 4. 2008 (ter v obliki notarskega zapisa še 21. 4. 2008) sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, katere predmet je bil dolgoročni devizni namenski kredit v višini 206.500,00 CHF za namen poplačila kredita, nakup stanovanja in izplačila gotovine, z dogovorjenim vračilom v 360-ih zaporednih mesečnih anuitetah, od katerih je prva v plačilo zapadla 31. 5. 2008, zapadlost zadnje pa je bila določena 30. 4. 2038 (30 let);

-da iz 5. člena sklenjene pogodbe izhaja valutno tveganje na strani tožnikov;

-da je pritožnica ob sestavi kreditne pogodbe upoštevala kreditno sposobnost obeh tožnikov;

-da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe informacije o kreditih iskal le tožnik, kateremu je pritožnica predstavila svoj produkt, tožnik pa je informacije nato posredoval tožnici - v fazi informiranja o vsebini kreditne pogodbe pri pritožnici je sodeloval le tožnik, ne pa tudi tožnica;

-da je pritožnica tožnika z valutnim tveganjem v zvezi s kreditno pogodbo v CHF seznanila le na splošni ravni oz. s tem, da se bodo mesečne anuitete v manjši meri spreminjale zaradi sprememb tečaja, ni pa ga seznanila s tem, kako velika apreciacija tuje valute CHF napram domači valuti EUR vpliva na njegovo obveznost in da je valutno tveganje praktično neomejeno;

-da sta tožnika svoje dohodke prejemala v evrih in tudi svojo obveznost po pogodbi izpolnjevala v evrih;

-da je pritožnica svojo obveznost po kreditni pogodbi izpolnila tako, da je 30. 4. 2008 znesek 114.300 EUR nakazala na račun A. A., od katere sta tožnika kupila stanovanje, znesek 13.082,35 EUR pa na račun tožnika, pri čemer je preostali znesek kredita v višini 149,77 EUR predstavljal plačilo stroška za odobritev kredita;

-da je pritožnica oba tožnika redno obveščala o vsaki o spremembi mesečne anuitete zaradi spremembe obrestne mere, ter hkrati tudi o možnosti spremembe pogodbeno dogovorjene valute iz CHF v EUR;

-da je tožnik 19. 9. 2008 sklenil še eno kreditno pogodbo v valuti CHF, ki ni predmet tega postopka.

7.Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica svoje pojasnilne dolžnosti do tožnikov ni opravila na način in z vsebino, ki bi jima omogočila dejansko razumevanje in zavedanje o (praktično neomejenem) valutnem tveganju in o dejanskem obsegu s kreditno pogodbo prevzete obveznosti, s čimer je ravnala v slabi veri in ni bila poštena pri pojasnjevanju vsebine 5. člena kreditne pogodbe.

8.Na navedeno sodišče prve stopnje opira svoj materialnopravni zaključek, da je sklenjena kreditna pogodba nična (drugi odstavek 23. člena ZVPot), ker je izpolnjen zakonski stan po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot glede nepoštenega pogodbenega pogoja. Posledično so nični tudi vsi preostali pravni posli, ki so bili sklenjeni v povezavi z navedeno kreditno pogodbo (četrti odstavek 39. člena OZ), vknjižbe, izvedene na podlagi teh pravnih poslov pa so neveljavne, zaradi česar jih je potrebno izbrisati in vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Glede procesnih kršitev

9.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da so pogodbene stranke svoje pogodbene obveznosti izpolnjevale v valuti EUR. Nasprotno naj bi izhajalo iz sklenjene kreditne pogodbe, v kateri so bile vse pogodbene obveznosti dogovorjene v CHF, pa tudi pritožnica naj bi navedeno zatrjevala že med postopkom. Zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker način izpolnjevanja pogodbenih obveznosti v tej zadevi ne predstavlja odločilnega dejstva. Bistvena za ta postopek je bila ugotovitev, ali je pritožnica v predpogodbeni fazi ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Dogajanje v izpolnitveni fazi kreditne pogodbe za rešitev tega spora ni pravno pomembno.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožničino pravico do izjave, ker se ni opredelilo do njenih pravnih naziranj. Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, opredeliti se mora le do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Opredeliti se mora torej do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.⁹ Sodišče se je do odločilnih pravnih naziranj pritožnice opredelilo. Do tistih, ki so bila, ob upoštevanju jasne sodne prakse, očitno neutemeljena, pa se ni bilo dolžno opredeljevati.

Glede pravne podlage

11.Stališča glede materialnopravne podlage v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valuto v CHF so v sodni praksi jasna. Res je sicer, da je bila ta sodna praksa na relevantnem področju v obdobju od vložitve tožbe dalje spremenjena, vendar to na pravilnost izpodbijane delne sodbe ne vpliva. V času odločanja sodišča prve stopnje so bila novejša stališča Vrhovnega sodišča RS že znana in tudi pritožnica se je do njih opredelila tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v sami pritožbi.

12.Pravno podlago za presojo v tej zadevi predstavljajo določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ¹⁰, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva 93/13/EGS in sodna praksa SEU.¹¹

13.ZPotK, veljaven v času sklenitve kreditne pogodbe, je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). V primeru kreditne pogodbe s pogodbenim pogojem valutne klavzule (z obračunom, vezanim na uporabo tuje valute) pa mora ta vsebovati tudi navedbo tuje valute, vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK). Podrobneje ZPotK vsebine predpogodbene pojasnilne dolžnosti iz 7. člena ZPotK ne določa, določa pa njeno obvezno naravo.¹² Po prvem odstavku 21. člena ZPotK je tako nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V tretjem odstavku istega člena ZPotK določa, da se, ne glede na določbe tega zakona, uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Tak predpis, ki je ugodnejši za potrošnika, ker ureja širši obseg njegovih pravic, ki niso izrecno urejene v ZPotK, je ZVPot, v razmerju do katerega je ZPotK lex specialis.¹³

14.Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene pa se štejejo, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/13/EGS (1.a člen ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive 93/13/EGS ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi 93/13/EGS (citirani določbi Direktive 93/13/EGS nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni) in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).¹⁴ ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13/EGS, ker sledi cilju, ki ga Direktiva 93/13/EGS zasleduje; poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13/EGS - v primeru, da se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.¹⁵

15.Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).¹⁶

16.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.¹⁷ Če pa pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena oz. sploh ni opravljena (potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih pogodbenih pogojih, ki bi lahko vplivali na obseg in težo njegove obveznosti), banka ne zadosti zahtevam dobre vere,¹⁸ ker asimetrija med položajema banke in potrošnika ni bila uravnotežena. Posledično gre za ravnanje, ki zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja ustreza nepoštenosti pogoja po (najmanj¹⁹) četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot,²⁰ kar vodi v ničnost pogodbe.

17.Ob upoštevanju povzete pravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje za presojo spornega pogodbenega razmerja v obravnavani zadevi pravilno uporabilo, so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje na Direktivo 93/13/EGS in sodno prakso SEU nepravilno sklicuje kot na neposreden vir prava, da je uporaba ZVPot izključena, da bi se sodišče moralo opreti zgolj na v času sklepanja veljavni ZPotK, da je dogovor o kreditu v CHF jasen in razumljiv in da razglasitev kreditne pogodbe za nično predstavlja nezakonit poseg v pritožničino mirno uživanje premoženja. Za presojo tudi ni odločilno (oziroma ne zadošča), da je kreditna pogodba vsebovala vse elemente, ki jih je določal ZPotK - obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo namreč pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske obveznosti banke. Delno pa ta temelji na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).²¹ V zvezi s tem je zmotno pritožbeno pravno naziranje, da je upoštevanje načela vestnosti in poštenja v nasprotju z določbami ZPotK in da je sodišče kršilo načelo retroaktivnosti.

18.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je vsebina dogovora o kreditu v tuji valuti, skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13/EGS, izključena s področja njene veljavnosti in uporabe, posledično pa ni dopustna presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev. V skladu z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13/EGS določbe Direktive 93/13/EGS ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Ta določba ni bila predmet uskladitve ZVPot z Direktivo 93/13/EGS in posledično ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot torej presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo ne izključuje, kar pomeni, da je po ZVPot ta vselej mogoča.²² Slovenska ureditev je v tem delu za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi 93/13/EGS.²³ Poleg tega pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) v okvir določbe drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13/EGS ne spada.²⁴ Tudi SEU je že izrecno presodilo, da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive 93/13/EGS na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena.²⁵

19.Neutemeljeno pritožnica nasprotuje tudi uporabi Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB). Iz izpodbijane delne sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo neposredno na vsebino tega priporočila. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute pa ne izhaja zgolj iz Priporočila ESRB, temveč tudi neposredno iz Direktive 93/13/EGS.²⁶

Glede pojasnilne dolžnosti in nepoštenega pogodbenega pogoja

20.Pravilna je dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Sprejeta odločitev sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je v novejši sodni praksi²⁷, ob upoštevanju relevantnih odločb prakse SEU²⁸, določil ZVPot (22. do 24. člena) in Direktive 93/13/EGS, oblikovalo Vrhovno sodišče RS.

21.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivala na nihanja menjalnih tečajev.²⁹ Nasprotno naziranje pritožnice je zmotno. Na ta način banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Le tako mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.³⁰ Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožnica ni dokazala, da je tožnikoma glede prevzete pogodbene obveznosti podala pojasnila v navedenem obsegu.

22.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je pojasnilno dolžnost glede tožnice opravila preko tretje osebe - tožnika. Dolžnost banke je, da pojasnilno dolžnost glede vsakega posameznega potrošnika opravi neposredno sama. Le na tak način lahko zagotovi, da bo potrošnik zares seznanjen s težo in obsegom prevzete obveznosti. Ta dolžnost banke pa ni izključena oz. zmanjšana niti v primeru, ko kreditno obveznost skupaj prevzemata zakonca. Določba drugega odstavka 52. člena ZZZDR v predmetni zadevi ni uporabljiva. Tožnica je namreč za izpolnitev obveznosti po sporni kreditni pogodbi odgovorna s svojim celotnim premoženjem (torej tudi posebnim), ne le s skupnim, zgolj glede katerega je mogoč dogovor po drugem odstavku 52. člena ZZZDR. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na VSL sodbo I Cp 960/2018 z dne 30. 1. 2019, ki pa ni primerljiva. V citirani zadevi pritožbeno sodišče ni presojalo pravilnosti uporabe 52. člena ZZZDR, ker pritožba dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za uporabo te določbe, ni izpodbijala. Pritožnica pojasnilne dolžnosti glede tožnice torej ni opravila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilnosti tega zaključka ne omajejo niti ugovori, da je bila tožnica pred podpisom pogodbe vprašana, če ima kakšna vprašanja, da bi tožnica pogodbo pred podpisom morala prebrati in da je bila pogodba sklenjena v notarskem zapisu, ki kot javna listina potrjuje, da je bila tožnica seznanjena s prevzetimi tveganji. Predpogodbena dolžnost informiranja s strani banke je namreč podana ne glede na to, ali potrošnik izkaže interes za samostojno pridobivanje informacij glede prevzete obveznosti ali ne.³¹ Zavedanja o dejanskih posledicah prevzete obveznosti pa se ne more doseči zgolj z jasnim besedilom kreditne pogodbe in podpisano izjavo o (abstraktnem) prevzemu tečajnega tveganja³², niti zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo³³, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je pogodba sklenjena. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja.³⁴

23.Tega zaključka ne spremeni niti pritožbeni ugovor, da je bila kot možnost omejitve valutnega tveganja med strankami pogodbeno dogovorjena možnost konverzije kredita v evrskega. Ta ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva od ponudnika posojil v tuji valuti.³⁵ Enako velja za okoliščino, da je pritožnica tožnika v aprilu 2014 povabila na informativni razgovor v zvezi z njunim kreditom. Dogodki, nastali po sklenitvi pogodbe, za presojo ustreznosti izpolnitve predpogodbene pojasnilne dolžnosti niso pravno pomembni.³⁶

24.Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oz. je opravljena pomanjkljivo), kot je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.³⁷ Zaključek o izpolnjenosti predpostavke po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot je pravilen in ustrezno obrazložen. Zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pravilen je tudi (sicer pritožbeno neprerekan) zaključek o tem, da ima obstoj nepoštenega pogoja za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe. Ob tem, glede na podane pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče izrecno pojasnjuje še, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.³⁸

25.Glede na dejanske ugotovitve o neopravljeni pojasnilni dolžnosti in ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja so nerelevantni pritožbeni očitki glede tega, da tožnika nista izkazala enormnih sprememb glavnice in obresti zaradi spremembe menjalnega tečaja ter težav z odplačevanjem kredita. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZVPot velja pogodbeni pogoj za nepoštenega, če je podan dejanski stan iz katerekoli izmed štirih alinej prvega odstavka.³⁹ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nepoštenega pogoja že ob upoštevanju četrte alineje prvega odstavka tega člena, se do navedb, ki so se nanašale na preostale alineje te določbe, ni bilo dolžno opredeljevati.⁴⁰

26.Pritožbeno sodišče zgolj dodatno izpostavlja, da so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da naj bi bila pojasnilna dolžnost glede tožnika pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnica tožniku ni dala informacij take intenzitete, da bi na njihovi podlagi lahko ocenil dejanski pomen tveganja, ki ga je prevzel, zato je ocenilo, da je pritožnica pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožnica s svojimi ugovori ne izpodbije. Osredotoča se namreč na dokazno oceno prič, katerih zaslišanje sta predlagala tožnika, pri čemer ne izpodbija ugotovitev glede tega, da so bile priče, predlagane s strani pritožnice, neprepričljive in se konkretnih okoliščin v zvezi s sklepanjem pogodbe s tožnikoma sploh niso spominjale. Dokazno breme glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti je na pritožnici.⁴¹ Ta pa, ne glede na to, kako je sodišče dokazno ocenilo priče, predlagane s strani tožnikov, svojega dokaznega bremena ni zmogla.

27.V zvezi s pričami, katerih zaslišanje je predlagala sama, se pritožnica sklicuje zgolj na to, da je sodišče v sodbi, ki je bila prvotno izdana v tem postopku⁴², napravilo drugačno dokazno oceno. Prvotna sodba zaradi razveljavitve ne obstaja več, zato dokazni zaključki v njej niso relevantni.

Sklepno

28.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

29.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnikoma povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 975 EUR za sestavo odgovora na pritožbo (1.625 točk po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife⁴³), 97,50 EUR za povišanje vrednosti storitve zaradi zastopanja dodatne stranke (162,50 točk po prvem odstavku 7. člena OT), 16,72 EUR za materialne stroške (po tretjem odstavku 11. člena OT⁴⁴) in 239,63 EUR za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.328,85 EUR. Te stroške mora pritožnica tožnikoma povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

-------------------------------

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 7 Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - člen 1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33, 35 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 21, 21/1, 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 52, 52/2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 1, 1a, 22, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 35, 39, 39/4, 119