Jedro

Določitev preživnine je zlasti vrednotno in ne matematično opravilo. Sodišče mora predvsem oceniti - ne pa natančno izračunati - višino potreb otrok, pri tem pa ga vodi srednja, povprečna mera, uveljavljena sodna praksa in okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji točke IV. spremeni tako, da se glasi: „A. je za preživljanje: - mladoletne B. dolžan plačati za marec 2013 104,00 EUR, za maj 2013 104,00 EUR, za julij 2013 104,00 EUR, za avgust 2013 126,75 EUR; za čas od septembra 2013 do 16. 4. 2014 po 104,00 EUR, od 17. 4. 2014 dalje pa je dolžan plačevati preživnino v višini 520,00 EUR mesečno; - mladoletnega C. dolžan za mesec avgust 2013 plačati 4,75 EUR; od 17. 4. 2014 dalje pa je dolžan plačevati preživnino v višini 380,00 EUR mesečno,“ sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 8. 5. 1993 v Ljubljani sklenili pravdni stranki. Odločilo je, da se mladoletna otroka B. in C. zaupata v varstvo in vzgojo toženki ter določilo stike med otrokoma in tožnikom. Tožniku je naložilo, da za preživljanje mladoletnih otrok od 16. 11. 2012 dalje plačuje mesečno preživnino, pri čemer pa je za čas do 17. 4. 2014 upoštevalo že plačane zneske, od prej navedenega datuma dalje pa je za mladoletno B. določilo preživnino v višini 520,00 EUR mesečno, za C. pa 380,00 EUR mesečno. Kar je tožnik zahteval drugače, je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo zoper točki IV. in V. ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče zniža določeno preživnino za B. na znesek 470,00 EUR in za C. na znesek 370,00 EUR ter da se upošteva plačilo zneska v višini 1.200,00 EUR za november 2012, pri nadaljnjem izračunu pa se že plačani zneski preživnine upoštevajo izključno kot preživnina za oba mladoletna otroka. Ne drži toženkina trditev, da se je preživljanje mladoletnih otrok pokrivalo tudi iz prihrankov polnoletne hčerke. V celoti je pokrival potrebe mladoletnih otrok, zato ni razloga za odločanje o preživnini do izdaje sodbe. S toženkino odločitvijo, da doma ostane zaradi študija, se ni strinjal. Opozarja, da je določena preživnina previsoka in pri tem izpostavlja postavke za hrano in zdravila, osebno higieno, frizerja, obleko, posebne potrebe, šolske potrebščine, oddih, razvedrilo, preživljanje dopustov in ure slikanja. Preživnina za A. bi glede na njene potrebe lahko znašala največ 470,00 EUR, za B. pa 370,00 EUR. Izračun za preteklo obdobje je napačen, saj sodišče ni upoštevalo plačila za november 2012 v višini 1.200,00 EUR; napačno pa je tudi upoštevanje plačanih zneskov za oba mladoletna otroka v deležu ¼, od 1. 9. 2013 dalje pa v deležu 1/3 za vsakega. Nobene podlage ni, da je sodišče plačane znesek štelo tudi kot preživnino za toženko in polnoletno hčerko. Zakonska obveznost preživljanja obstaja le v odnosu do mladoletnih otrok; s tem ko je sodišče priznalo obveznost preživljanja toženke in polnoletne hčerke je ravnalo v nasprotju z določili materialnega prava ter zagrešilo absolutno kršitev pravil postopka. Prejudiciralo je preživninsko obveznost do toženke in polnoletne hčerke. Ne glede na toženkino trenutno nizko plačo, pa je prenizko določen tudi delež preživnine, ki ga je dolžna za mladoletne otroke nositi toženka. Ta bi moral znašati vsaj 10 % njene plače in ne le 7 %, kot je odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

3. Toženka v pritožbi izpodbija točki IV. in V. izreka; uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in naloži tožniku povračilo pravdnih stroškov, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je določena preživnina prenizka, ker sodišče ni upoštevalo vseh stroškov. Opozarja na stroške šolske prehrane ter prehrane doma, stroške pevskih vaj za B. v višini 80,00 EUR in B. preživljanje počitnic v ... taboru. Odločitev sodišča, ki za C. ni priznalo stroškov plačljivih izvenšolskih oz. interesnih dejavnosti, je napačna. Otrok tovrstnih dejavnosti sicer ne obiskuje, razlog pa je v tem, da mu jih tožnik ni finančno omogočil. Tožnik ni prerekal njene navedbe, da otroci vedno lahko izbirajo prostočasne dejavnosti po svojih željah. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo stroška za počitnice, kot je bil predlagan; nesprejemljivo nizko pa so ocenjeni tudi zneski za športne pripomočke. Pri določitvi preživnine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi občasne stroške (vzdrževanje stanovanja, zamenjavo iztrošenih gospodinjskih aparatov, nakup novih jogijev za otroka, posteljnina, računalnik, tiskalnik), kar znaša mesečno 41,00 EUR na osebo. Upoštevati bi bilo treba tudi stroške v zvezi z avtomobilom; pri odmeri preživnine pa tudi dejstvo, da tožnik razen svojega deleža stanovanjskih stroškov nima nobenega izdatka. Ugovarja odločitvi glede stroškov postopka. Upoštevati bi bilo treba okoliščine konkretnega primera in finančne zmožnosti pravdnih strank.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, odgovor pa je podal tožnik. V odgovoru izpostavlja pretiranost zahtev in pričakovanj toženke.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Starši so dolžni preživljati otroke tudi po polnoletnosti do dopolnjenega 26. leta starosti, če se redno šolajo (drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih)(2). Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločbe in je določbe 123., 129. in 129.a člena ZZZDR pravilno uporabilo. Po izvedenem dokaznem postopku je na eni strani ocenilo povprečne mesečne stroške za preživljanje mladoletnih otrok, na drugi pa premoženjsko stanje in dohodke ter druge pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da je tožnik dolžan k preživljanju mladoletne hčerke B. prispevati od 17. 4. 2014 dalje preživnino v višini 520,00 EUR mesečno, za preživljanje mladoletnega sina C. pa od 17. 4. 2014 dalje preživnino v višini 380,00 EUR mesečno.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otrok, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, izobraževanja, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Oceno o teh potrebah je sodišče prve stopnje podalo na podlagi konkretno predstavljenih stroškov. Potrebe mladoletnih otrok je ocenilo realno: sodišče je podlago našlo v podanih trditvah, izpovedbah ter predloženih listinah. Stroške iz naslova hrane in zdravil, higienskih potrebščin, frizerja, šolskih potrebščin, razvedrila in dopusta ter interesnih dejavnosti je za oba otroka ocenilo povsem realno – glede na starost ter njune potrebe. Ocena teh stroškov tudi bistveno ne odstopa od povprečja in povsem ustreza dejstvu, da sta oba otroka šoloobvezna. Pri tem je treba upoštevati, da ima tožnik nadpovprečne dohodke in da bo določeno preživnino zmogel nositi brez težav. Očitkov o neizkazanosti toženkinih navedb o preživljanju otrok iz prihrankov polnoletne hčerke ter razlogih za to, da je ostala doma, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj pritožnik ni konkretizirano pojasnil, kako naj bi navedeno vplivalo na višino določene preživnine.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o razporeditvi preživninskega bremena med pravdni stranki. Pravilnost odločitve, da preživninsko breme toženke znaša dobrih 7 % njenega rednega mesečnega dohodka, izhaja že iz velike razlike med prihodki pravdnih strank (tožnik 4.950,55 EUR, toženka 600,00 EUR); pa tudi iz dejstva, da je glavnina skrbi za oba otroka na toženki, saj sta bila njej dodeljena v varstvo in vzgojo.

10. Pritožba pravilno opozarja na nepravilno upoštevanje že plačanih zneskov preživnine pri določitvi višine preživnine od vložitve tožbe pa do izdaje sodbe. S tem, ko je sodišče tožnikova plačila razdelilo na štiri enake dele, je prejudiciralo preživninsko obveznost tudi do toženke in polnoletne hčerke, kot pravilno opozarja pritožba. Plačane zneske bi tako moralo upoštevati izključno kot preživnino za mladoletna otroka, kot je zatrjeval tudi tožnik. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine do izdaje sodbe, ugodilo in napravilo ponoven preračun na način, da je tožnikova plačila razdelilo na dva enaka dela in jih upoštevalo izključno kot plačilo preživnine za mladoletna otroka. Sicer pa je v celoti sledilo metodologiji izračuna, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje v točki 22 izpodbijane sodbe; obenem pa je tudi izdatke, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevalo v enaki višini. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik za preživljanje mladoletnih otrok v novembru in decembru 2012 nakazal po 1.200,00 EUR, januarja in februarja 2013 po 900,00 EUR, marca 2013 650,00 EUR, aprila 2013 850,00 EUR, maja 2013 650,00 EUR, junija 2013 968,00 EUR, julija 2013 650,00 EUR, avgusta 2013 622,50 EUR; od septembra 2013 dalje pa po 600,00 EUR, je za preživljanje mladoletne A. za mesece marec, maj in julij 2013 dolžan plačati še po 104,00 EUR preživnine, za avgust 2013 126,75 EUR, za čas od septembra 2013 do izdaje sodbe pa 104,00 EUR. Za mladoletnega C. pa je za mesec avgust 2013 dolžan plačati še 4,75 EUR.

11. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo plačila za mesec november v višini 1.200,00 EUR. To plačilo je bilo upoštevano - tožba je bila namreč vložena že v mesecu novembru 2012, vendar tožniku za ta mesec ni bila določena obveznost plačila preživnine, marveč je bil zavezan k plačevanju preživnine šele od decembra 2012 dalje.

O pritožbi tožene stranke:

12. Toženkina pritožba gre predvsem v smeri grajanja odločitve sodišča prve stopnje glede višine preživnine, ki je po njeni oceni prenizka. Glede same višine preživnine za oba mladoletna otroka je pritožbeno sodišče svoje stališče razgrnilo že pri obravnavanju pritožbe tožnika. Na tem mestu pa zgolj napotuje na opozorilo, ki ga je v točki 17 izpodbijane sodbe podalo že prvostopenjsko sodišče. Le-to je poudarilo, „da je določitev preživnine zlasti vrednotno in ne matematično opravilo. Sodišče mora predvsem oceniti - ne pa natančno izračunati - višino potreb otrok, pri tem pa ga vodi srednja, povprečna mera, uveljavljena sodna praksa in okoliščine konkretnega primera“. Vse to je sodišče prve stopnje pri odmeri preživnine za B. in C. ustrezno upoštevalo. Pri določitvi višine stroškov šolske prehrane se je oprlo na listinska dokazila, enako tudi glede izvenšolskih dejavnosti otrok. Če otrok izvenšolskih dejavnosti ne obiskuje, pa niti ni izkazano, da bi jih želel obiskovati, ni razloga, da bi se ta postavka posebej upoštevala pri določitvi višine preživnine. Sicer pa ugotovljena zneska mesečnih potreb, ki za hčerko znaša 550,00 EUR, za sedemletnega sina pa 400,00 EUR mesečno, kar sta relativno visoka zneska, omogočata tudi pokrivanje izvenšolskih dejavnosti, pri čemer pa toženka ni izkazala, da imata otroka željo po ukvarjanju z izvenšolskimi dejavnostmi, pri katerih nastajajo nadpovprečni stroški. V okviru otrokovih potreb je bila ustrezno ovrednotena postavka iz naslova počitnic in športnih pripomočkov – ni namreč mogoče slediti pritožbi, da bi otroka vsako leto potrebovala novo opremo za razne športne dejavnosti. Ugotovljene potrebe otroka in določena preživnina pa omogočajo tudi pokrivanje občasnih stroškov, kot tudi prevoznih stroškov.

13. Pri odločitvi o stroških pravdnega postopka je sodišče v celoti sledilo ustaljeni sodni praksi; glede na dejstvo, da je tudi toženka zaposlena, pa ni razloga, da bi jo v konkretni zadevi kakorkoli spreminjalo.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih toženka uveljavlja v pritožbi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ob upoštevanju dejstva, da je bil tudi tožnik le deloma uspešen s pritožbo in da njegov odgovor na pritožbo toženke ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.