Jedro

V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.

Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve, druge in četrte alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je med drugim razvidno, da je Arabec in da je Maroko zapustil novembra 2019 ter se legalno odpravil v Turčijo. Tožena stranka je tožnika seznanila z uvrstitvijo Maroka na seznam varnih izvornih držav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel, da je Maroko zapustil zaradi revščine, nezmožnosti pridobitve dela, ker je njegov oče srčni bolnik in ker je njegova družina v slabi situaciji. Občasno je delal v podjetju za plastiko, zaslužek je dal za preživetje družine. Zaposlitev je poskusil iskati tudi v drugem mestu, vendar je ni našel. Povedal je še, da je bil leta 2017 udeležen v prepiru s tremi fanti, ki so ga pretepli. Njegov brat je enega izmed njih pretepel, zaradi česar so ga iskali. Dogodka ni prijavil na policiji.

3. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik v zvezi s svojo ogroženostjo ni predložil dokazov. Nato je povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države v bistvenem razvidno, da je njegov oče srčni bolnik in so revni. Tožnik zaradi revščine ni mogel dokončati šolanja, zaposlitev je iskal v domačem kraju, vendar je ni našel. Tri leta je brez pogodbe delal v A. v podjetju, ki se ukvarja s predelavo plastike. Leta 2018 so ga v bližini podjetja pretepli fantje z ulice, saj so mislili, da se jim smeji. Dobil je udarec v oko. Njegov brat je enega izmed fantov pretepel. Pretepi so se nekajkrat ponovili, vendar jih ni prijavil policiji, so pa fantje prijavili njegovega brata. Od pregona so odstopili, saj jim je brat ponudil denar. V tovarni so ga odslovili, ker se je pred podjetjem stepel s fanti. Vrnil se je v domač kraj, kjer je ostal še eno leto. Iskal je zaposlitev, vendar je bilo plačilo nizko. Maroko je zapustil predvsem zaradi revščine in dela.

4. Tožena stranka tožnikove istovetnost ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Maroko.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih pogojev, kar po njenem mnenju ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno velja tudi glede tožnikovih trditev o pretepih s fanti, ki po presoji tožene stranke ne nakazujejo preganjanja ali resne škode, poleg tega pa jih tožnik ni prijavil policiji. Tožena stranka je še izpostavila, da se je tožnik po dogodku preselil v domač kraj, kjer je prebival še eno leto in se mu ni zgodilo nič, kar bi nakazovalo na izpostavljenost resni škodi ali preganjanju. Glede na tožnikove izjave je presodila, da ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin.

6. Tožena stranka je še ugotovila, da je tožnik pot iz Turčije namenoma nadaljeval brez osebnih dokumentov. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je namreč izjavil, da jih je zakopal na poti med Grčijo in Turčijo, na osebnem razgovoru pa, da jih je namenoma pustil pri bratrancu v Turčiji, s katerim nima več stikov. S tem je po presoji tožene stranke pristojnemu organu namenoma onemogočil preveritev njegove identitete.

7. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V bistvenem se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in meni, da bi tožena stranka morala podrobneje proučiti njegovo izjavo v zvezi z dogodkom, v katerem je utrpel poškodbo glave. Trdi, da s tem v zvezi ne zadošča le dejstvo, da dogodka ni prijavil policiji. Tožena stranka naj ne bi upoštevala, da se je tožnik po dogodku preselil v domači kraj, kjer ni prišlo do pretepa. Navaja še, da se tožena stranka ni prepričala glede delovanja policije in varnostnih organov. Nasprotuje tudi razlogom v zvezi s preverjanjem svoje identitete in pojasnjuje, da je iz Turčije odšel brez osebnih dokumentov, ker se je bal vrnitve v izvorno državo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe.

9. Dne 15. 9. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri stranki nista navajali novih dejstev. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.1

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

13. Tožena stranka stranka je v zvezi s presojo razlogov iz navedene zakonske določbe pravilno ocenila tožnikove navedbe, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje2 utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.3

14. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

15. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).9

16. Sodišče zgolj pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.10 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

17. Tožnik v bistvenem še trdi, da ni pravno pomembna presoja glede prijave pretepov policiji, pri čemer ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da tega ni storil. Ker tožnik v tožbi ne ugovarja tej ugotovitvi, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).12 Že zato je neutemeljeno njegovo mnenje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 9 Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve). 10 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 11 Ibidem, 13. 12 S tem v zvezi je Ustavno sodišče že presodilo, da je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).