Jedro

Ker je tožnica pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku dopolnila 20 let delovne dobe, je njen tožbeni zahtevek na plačilo jubilejne nagrade, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljen.

Stroški predsodnega postopka, ki so jih tožniki uveljavljali v zvezi z zahtevo, ki so jo za izplačilo svojih terjatev pred vložitvijo tožbe naslovili na toženo stranko, niso bili potrebni za pravdo (člen 155/1 ZPP). Poziv tožnikov na plačilo določenih zneskov, še preden so v zvezi z njimi vložili tožbo pri prvostopenjskem sodišču, namreč ni bil potreben (z vložitvijo tega poziva se njihov položaj ni v ničemer izboljšal; za vtoževanje denarnih terjatev delavcev do delodajalca ni predpisan obvezni predhodni postopek pri delodajalcu, temveč je dopustno direktno sodno varstvo (člen 204/4 ZDR); od vložitve teh pozivov ni bil odvisen pričetek teka zakonskih zamudnih obresti; ...).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni: a) v odločitvi o vtoževanih stroških predsodnega postopka v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2011 dalje do plačila za tožnike: A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., T.T., U.U., V.V., Z.Z., A.B., A.C., A.D., A.E., A.F., A.G., A.H., A.I., A.J., A.K. in A.L. (točka I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII, IX, X, XI, XII, XIII, XIV, XV/A, XVI, XVII, XVIII, XIX, XX, XXI, XXII/A, XXIII/A, XXIV/A, XXV/A, XXVI/A, XXVII, XXVIII/A, XXIX/A, XXXI/A, XXXII/A, XXXIII/A, XXXIV/A izreka) tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov v tem delu zavrne.

b) v odločitvi o stroških postopka (točka XXXVII izreka) tako, da se ti znižajo na znesek 4.031,87 EUR (od zneska 4.365,26 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za 36 tožnikov, delavcev oziroma bivših delavcev tožene stranke, ki so temeljili na različnih pravnih podlagah (odpravnina ob upokojitvi, odpravnina zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, regres za letni dopust, jubilejna nagrada in stroški predsodnega postopka). Nekaterim od njih (A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., P.P., R.R., S.S., F.F., U.U., V.V., A.F., in A.M.) je ugodilo v celoti, drugim le delno (O.O., Z.Z., A.B., A.C., A.D., A.E., A.G., A.H., A.I., A.J., A.K. in A.L., medtem ko je tožbena zahtevka tožnikov A.N. (za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in A.O. (za izplačilo jubilejne nagrade za 40 let delovne dobe z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v celoti zavrnilo, kar vse izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti njihove pravdne stroške v znesku 4.365,26 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (XXXVII. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnikov oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku B.B. za izplačilo odpravnine ob upokojitvi. Tožena stranka mu je namreč plačala akontacijo te odpravnine v višini 2.000,00 EUR dne 2. 2. 2011, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem zmotno ugotovilo, da je bil ta znesek plačan tožniku iz naslova opravljenih storitev prevozništva. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka tožnika S.S., saj je bilo v izvensodni poravnavi, ki je bila sklenjena z njim (opr. št. Pd 433/2011), dogovorjeno, da so izpolnjene vse obveznosti strank. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe noben tožnik ni upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, prav tako pa so neutemeljeni tudi preostali njihovi tožbeni zahtevki. Tožnikom ne pripada niti po 180,00 EUR za zahtevke, naslovljene na toženo stranko pred vložitvijo tožbe, kar je tožena stranka prerekala tako po temelju kot po višini že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tem delu se sodba sodišča prve stopnje niti ne da preizkusiti, saj v njej ni navedena konkretna pravna podlaga, na katero je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožniki so podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu so tožniki od tožene stranke vtoževali po višini opredeljene zneske iz naslova različnih denarnih terjatev, izvirajočih iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, da je bila tekom postopka med tožniki A.P., A.R., A.S., A.T., A.U., A.V. ter A.Z. in toženo stranko sklenjena delna sodna poravnava in da je tožnik C.C. delno umaknil tožbo (v zvezi s tem je bil izdan sklep o ustavitvi postopka opr. št. Pd 371/2011 z dne 3. 1. 2012, zoper katerega ni bilo pritožbe), je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo še o tožbenih zahtevkih preostalih tožnikov (vključno s tožbenim zahtevkom tožnika A.Z., ki se je nanašal na plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe in zahtevkom tožnika C.C., v zvezi s katerim ni prišlo do umika tožbe).

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov, ki so vtoževali odpravnino ob upokojitvi, odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (z izjemo tožnice Z.Z., pri kateri je bil del vtoževane odpravnine v znesku 1.898,15 EUR zavrnjen), regres za letni dopust za leto 2009, 2010 oziroma 2011, jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe in povrnitev stroškov predhodnega postopka v višini 180,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so jih tožniki vtoževali. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, ki so vtoževali jubilejne nagrade za 20, 30 oziroma 40 let delovne dobe (razen za tožnico A.F., kateri je prisodilo jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v višini 687,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2011 dalje do plačila).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov, ki so se nanašali na obračun oziroma izplačilo odpravnin ob upokojitvi, odpravnin zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jubilejnih nagrad za 10 let delovne dobe (za tožnico A.F. tudi za 20 let delovnega dobe), vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je ravnalo nepravilno, ko je tožnikom prisodilo tudi vtoževane zneske iz naslova predhodnega postopka (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z tožbenim zahtevkom tožnika B.B. glede plačila odpravnine ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da znesek, ki ga je navedeni tožnik prejel od tožene stranke dne 22. 2. 2011 v višini 2.000,00 EUR, ne predstavlja delnega plačila odpravnine ob upokojitvi, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Iz trditev navedenega tožnika v zvezi z vtoževano odpravnino ob upokojitvi in iz priloge A248 izhaja, da je tožnik za toženo stranko opravljal tudi določene obveznosti iz naslova prevozništva. V zvezi s tem je tožnik vložil v spis izpis odprtih postavk poslovnega partnerja (obveznosti po potnih nalogih, B.B.), ki potrjuje njegove trditve, da je za toženo stranko opravljal tudi storitve prevozništva in da mu je tožena stranka iz tega naslova 2. 2. 2011 izplačala tudi omenjeni znesek v višini 2.000,00 EUR. Ker tožena stranka v zvezi s tem ni vložila v spis nobenega drugega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je plačilo zneska 2.000,00 EUR predstavljalo delno poplačilo tožnikove odpravnine ob upokojitvi, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da je tožnik ta znesek prejel iz drugega pravnega naslova, ne pa kot delno poplačilo odpravnine ob upokojitvi. Iz tega razloga mu je pravilno prisodilo celotni vtoževani znesek in svojo odločitev tudi podrobno obrazložilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika S.S. upoštevati izvensodno poravnavo v zvezi s sodbo opr. št. Pd 433/2011 (B7). Glede tega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz teksta navedene izvensodne poravnave izhaja, da se ta nanaša na tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal v postopku, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodil pod opr. št. Pd 433/2011. Z ozirom na to in ob upoštevanju trditev tožnika (ki jih tožena stranka niti ni prerekala), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da terjatve, ki jih je tožnik vtoževal v tem individualnem delovnem sporu, niso bile predmet sodbe Pd 433/2011, v zvezi s katero je bila sklenjena omenjena izvensodna poravnava in da se citirana izvensodna poravnava ni nanašala na terjatve, ki jih je tožnik vtoževal v tem individualnem delovnem sporu. V tem individualnem delovnem sporu je namreč tožnik vtoževal jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe, regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 in povrnitev stroškov predsodnega postopka, predmet zadeve Pd 433/2011 pa je bilo izplačilo odpravnine, regresa za letni dopust za leto 2011 in plačilo dela po pogodbi. Z ozirom na vsebino omenjenega sporazuma (B7) pritožbeno sodišče zaključuje, da sta se stranki tega sporazuma očitno dogovorili le o načinu poplačila obveznosti tožene stranke, ki so izhajale iz sodbe opr. št. Pd 433/2011. Kot je bilo že ugotovljeno, pa predmet tega postopka niso bile terjatve, ki jih tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da tožnikom jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe ne pripada, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke tožnikov za izplačilo jubilejne nagrade za 20, 30, oziroma 40 let delovne dobe zavrnilo (razen jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe za tožnico A.F.). To pomeni, da pritožbene navedbe v zvezi s tem za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zaradi začetka stečajnega postopka nad prejšnjim delodajalcem tožnikov ni prišlo do delovnopravne kontinuitete med tem delodajalcem in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je sicer jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe prisodilo le tožnici A.F., pri čemer je to svojo odločitev oprlo tudi na navedbo tožene stranke iz odgovora na tožbo (iz katere izhaja, da tožena stranka od 21. 1. 1991 dalje priznava pravno nasledstvo nad podjetjem B.C. p.o. B.D.) in na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A242), podano tožnici (iz katere izhaja, da pripada tožnici za 20 let delovne dobe (od 21. 1. 1991) odpravnina). Ker je torej tožnica A.F. 20 let delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku dopolnila 21. 1. 2011, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo vtoževano jubilejno nagrado, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na to, da pritožba tožene stranke (razen glede zgoraj navedenega) v zvezi z prisojenimi odpravninami ob upokojitvi, odpravninami zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, regresi za letni dopust za leto 2009, 2010 oziroma 2011 ter jubilejnimi nagradami za 10 let delovne dobe ni obrazložena, je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnikom, ki so vtoževali odpravnino ob upokojitvi, je ugodilo na podlagi določbe 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in v višini, kot je opredeljena v citirani določbi. Na podlagi 109. člena ZDR so bili tožniki upravičeni do izplačila odpravnine, upoštevaje višino, kot jo opredeljuje člen 109/2 ZDR. Vse navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo in tožnikom vtoževano odpravnino tudi utemeljeno prisodilo. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so tožniki, ki jim regres za letni dopust v letu 2009, 2010 oziroma 2011 ni bil izplačan, do izplačila tega regresa upravičeni na podlagi 131. člena ZDR ter upoštevaje določbe ustrezne panožne kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so bile jubilejne nagrade opredeljene v Kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/07 in nadalj.) in da je tožnikom, ki so dopolnili 10 let delovne dobe pri toženi stranki, ta nagrada pripadala, zato jim jo je tudi prisodilo. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na obrazložitev prvostopenjskega sodišča le sklicuje.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikom zmotno prisodilo stroške predsodnega postopka, ki so jih tožniki uveljavljali v zvezi z zahtevo, ki so jo za izplačilo svojih terjatev pred vložitvijo tožbe naslovili na toženo stranko. Po stališču pritožbenega sodišča ti stroški niso bili potrebni za pravdo (člen 155/1 ZPP). Poziv tožnikov na plačilo določenih zneskov, še preden so v zvezi z njimi vložili tožbo pri prvostopenjskem sodišču, namreč ni bil potreben (z vložitvijo tega poziva se njihov položaj ni v ničemer izboljšal; za vtoževanje denarnih terjatev delavcev do delodajalca ni predpisan obvezni predhodni postopek pri delodajalcu, temveč je dopustno direktno sodno varstvo (člen 204/4 ZDR); od vložitve teh pozivov ni bil odvisen pričetek teka zakonskih zamudnih obresti; ...). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na vračilo stroškov predsodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenilo tako, da je tožbene zahtevke tožnikov v tem delu zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je prišlo zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe tudi do spremembe uspeha strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških strank, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po delni spremembi izpodbijane sodbe uspeh tožnikov znašal 88 %, uspeh tožene stranke pa 12 %. Glede na priznane in odmerjene pravdne stroške po sodišču prve stopnje so tožniki upravičeni do povrnitve dela njihovih pravdnih stroškov v znesku 4.428,23 EUR, tožena stranka pa do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v znesku 396,36 EUR. Po pobotanju navedenih stroškov je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti še del njihovih pravdnih stroškov v višini 4.031,87 EUR, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (o čemer je sicer odločilo že sodišče prve stopnje).

Ker v zvezi z nespremenjenim izpodbijanim delom sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP in glede na 3. odstavek 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z oziroma na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe tožena stranka uspela le z neznatnim delom (4 %), zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožnikov ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.