Jedro

Ravnanje zadnje stranice tovornjaka s tramom, oprtem na steber, predstavlja nepravilen in nevaren način popravila. Gre za krivdno odgovornost delodajalca, ki je dopuščal tak način dela in je opustil dolžnost zagotoviti delavcem varen način in pogoje dela. Odločitev o 30 % prispevku oškodovanca k nastanku škode pa je posledica ugotovitev, da je oškodovanec sam izbral tak način popravila, čeprav je vedel, da je do podobnih nasreč že prihajalo. Tako svojega dela ni opravljal s pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje zdravje, ni prijavil pomanjkljive varnosti pri delu in ni uporabljal opreme za varstvo pri delu.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrže. II.

Reviziji prve in druge tožene stranke proti odločitvi o stroških postopka se zavržeta.

III.

Revizijama prve in druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno zavrne pritožba tožeče stranke glede tožnikove 30 % sokrivde in se sodba sodišča druge stopnje odslej v spremenjenih delih (ob nespremenjenih ostalih delih) glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi: '1.

Toženi stranki Zavarovalnica in N. d.d., C. (prej P. d.d., C.) sta dolžni nerazdelno plačati tožniku R. K. 6.316.472 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.472 SIT od 1.12.1992 dalje do plačila, od zneska 6.300.000 SIT od 3.10.2001 dalje do plačila, v petnajstih dneh.

2.

Nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo še nadaljnjih 3.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2001 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 3.400.000 SIT od 22.10.1994 do 2.10.2001 ter od zneska 6.600.000 SIT od 12.4.2001 do 2.10.2001, se zavrne.' Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 6.486 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2003 dalje do plačila, v petnajstih dneh."

IV.

V ostalem se reviziji prve in druge tožene stranke zavrneta.

V.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

VI.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki 106.640 SIT in drugi toženi stranki 109.896 SIT revizijskih stroškov, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot delavec druge tožene stranke dne 13.8.1992 na delovnem mestu ravnal zadnjo skrivljeno stranico tovornjaka tako, da je oprl lesen tram na zadnjo stranico tovornjaka in armirano betonski steber hale. Z eno roko je držal tram, pri vzvratnem premiku tovornjaka pa je tram spodneslo tako, da je tožnika udaril po glavi in ga poškodoval. Zaradi objektivne odškodninske odgovornosti druge tožene stranke in njene zavarovalnice je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 6.020.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2001 dalje in za premoženjsko škodo v znesku 11.530 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992 dalje. Pri tem je upoštevalo tožnikov 30 % prispevek k nastanku škode. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za nadaljnjo odškodnino do uveljavljanega zneska 10.016.472 SIT in za nadaljnje zamudne obresti. Toženima strankama je naložilo tudi povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.565.596 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in popravnim sklepom zavrnilo pritožbi toženih strank, delno pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo. Presodilo je, da je podana krivda odgovornost druge tožene stranke in njene zavarovalnice, ni pa podana tožnikova soodgovornost za nastalo škodo. Utemeljeno je tudi zvišanje odškodnine za strah za 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti za 200.000 SIT. Po odločitvi pritožbenega sodišča je bilo toženima strankama naloženo nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2001 in odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 16.472 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992. Zavrnjen je bil nadaljnji tožbeni zahtevek za plačilo 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2001 ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000.000 SIT za obdobje pred izdajo prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške v znesku 1.828.929 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in njegove pritožbene stroške v znesku 59.298 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede pritožbenih stroškov toženih strank pa je odločilo, da svoje stroške nosita sami.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo glede zavrnjenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 900.000 SIT (pravilno: 1.000.000 SIT) in glede zakonskih zamudnih obresti od 3.400.000 SIT od 22.10.1994 do 2.10.2001 in od 5.600.000 SIT od 12.4.2001 do 2.10.2001 v znesku 15.046.849,70 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje v njunih zavrnilnih delih tako, da se prisodi tožniku še nadaljnja uveljavljana odškodnina in nadaljnje uveljavljane zamudne obresti.

Prva tožena stranka Zavarovalnica z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo glede zneska 6.400.000 SIT, v obrazložitvi pa, kolikor njena obveznost plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo presega znesek 2.200.000 SIT oziroma znesek 2.375.000 SIT. Nasprotuje tudi odločitvi o višini pravdnih stroškov ter o povezanih zamudnih obrestih. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da tožniku ni moč pripisati sokrivde za nezgodo. Res mora delodajalec zagotoviti pogoje za varno delo, vendar predpisi tudi delavcem nalagajo obveznosti v zvezi z varstvom pri delu. Način dela, ki ga je izbral tožnik, ni dopusten. Sam se je odločil za način popravila stranice tovornjaka. Tak način je nevaren, sicer pa mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje. Zmotna je ugotovitev, da tožnik ni ravnal malomarno.

Izbral je nevaren način dela, uporabil je neravno odžagan moral in ni uporabljal čelade. Sodišče je zbrane dokaze napačno ocenilo in napačno uporabilo določbe materialnega prava (177. člen ZOR). Zato je nepravilno ovrednoten tožnikov prispevek k nastanku nezgode, ki znaša najmanj 50 %. Prva tožena stranka vztraja pri ugovoru, da je njena obveznost po polici zavarovane civilne odgovornosti omejena na 2.200.000 SIT. Odločitev sodišča je v nasprotju s 394. členom ZOR. Zavarovanje civilne odgovornosti je prostovoljno zavarovanje, pri katerem se zavarovanec in zavarovalnica dogovorita glede višine zavarovalnega jamstva. Valorizacija zneska z zavarovalno pogodbo ni bila dogovorjena. Sodišče zato nima pooblastila, da prvo toženo stranko zaveže k plačilu višjega zneska. Pri odločanju o višini odškodnine sta sodišči ravnali v nasprotju z 200. členom ZOR, saj ta ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in z družbenim namenom. Previsoko odmerjeno odškodnino je drugostopenjsko sodišče še zvišalo. Odškodnina je izven normalnih okvirjev. Sodišči nista upoštevali, da tožnikovo fizično in psihično stanje ni izključna posledica obravnavane nezgode, temveč tudi njegovih bolezenskih težav. Zaradi osebnostnih lastnosti in rentnih tendenc je tožnik vse življenje usmeril le v svoje zdravstvene težave, ki niso zgolj posledica obravnavanega škodnega dogodka. Tožena stranka vztraja pri stališču, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 2.000.000 SIT, za strah 150.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 SIT, torej skupaj 4.750.000 SIT in ob upoštevanju tožnikovega 50 % prispevka 2.375.000 SIT.

Druga tožena stranka N. d.d., C. (prej P. d.d., C.) z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo v uvodu revizije za znesek 6.400.000 SIT, v njeni obrazložitvi pa za znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.625.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ni tožnikove sokrivde za nastalo škodo. Poleg delodajalca morajo tudi delavci poskrbeti, da opravljajo delo na varen način. Tožnik je ravnal nedopustno, saj je njegov način ravnanja stranice tovornjaka nedopusten. Nepravilno je stališče sodišča, da tožnik ni ravnal malomarno. Čeprav se je zavedal nevarnega načina dela, ga je opravljal in pri tem ni poskrbel za varnost in ni uporabljal zaščitnega sredstva. Sodišči sta napačno ocenili dokaze in napačno uporabili materialno pravo (177. člen ZOR). Tako nista pravilno določili prispevka tožnika k nastanku škode. Ta je znašal najmanj 50 %. Sodišči sta napačno uporabili 200. člen ZOR in sta odmerili previsoko odškodnino. Tožnikovo fizično in psihično stanje ni samo posledica škodnega dogodka, temveč tudi njegovih bolezenskih težav, saj je poškodba predstavljala samo 30 % vzroka za njegovo invalidsko upokojitev. Druga tožena stranka meni, da bi bila pravična odškodnina za telesne bolečine 2.100.000 SIT, za strah 50.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 SIT in bi znašala pravična odškodnina ob upoštevanju 50 % soprispevka tožnika 2.375.000 SIT. Druga tožena stranka izpodbija sodbi sodišč tudi v delu, ki se nanaša na neupoštevanje tožnikovega uspeha v pravdi pri odločitvi o pravdnih stroških. Napačno so bile prisojene tudi zamudne obresti od pravdnih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002), so bile revizije vročene nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke ni dovoljena, reviziji prve in druge tožene stranke pa sta delno utemeljeni, delno neutemeljeni in delno nedovoljeni.

Tožnik s podrobno obrazložitvijo izpodbija zavrnjeni del drugostopenjske sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki znaša 1.000.000 SIT in zgolj pomotno navaja sporno glavnico 900.000 SIT. Revizijo vlaga tudi glede zavrnjenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od zneska 10.000.000 SIT za obdobje pred izdajo prvostopenjske sodbe. Te obresti naj bi znašale 15.046.849,70 SIT. Vendar pa tožnikova revizija ni dovoljena. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. S tožnikove strani revizijsko izpodbijani del pravnomočne sodbe znaša 1.000.000 SIT in navedenega zneska ne presega, kar pomeni, da kriterij za dovoljenost revizije v tem premoženjskem sporu ni izpolnjen. Za dovoljenost revizije so zamudne obresti nerelevantne, ne glede na njihovo višino. Po drugem odstavku 39. člena ZPP se pri ugotavljanju pravice do revizije obresti, pravdni stroški in druge postranske terjatve ne upoštevajo. Obresti bi se upoštevale le tedaj, če bi se uveljavljale kot glavni zahtevek, torej če bi bil zahtevek za plačilo obresti osnovni razlog pravde. V obravnavani pravdi se zakonske zamudne obresti ves čas obravnavajo kot postranska terjatev, zaradi česar je za ugotovitev dovoljenosti revizije odločilna edino glavnica oziroma vrednost njenega izpodbijanega dela. Nedovoljeno revizijo tožeče stranke je zato revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Prva in druga tožena stranka sta vložili reviziji proti odločitvi o glavni stvari in proti odločitvi o pravdnih stroških. Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato reviziji prve in druge tožene stranke v delih, ko izpodbijata odločitev o stroških postopka, kot nedovoljeni zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

Revizijska trditev prve tožene stranke o omejitvi zavarovalne vsote na 2.200.000 SIT, ker gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje civilne odgovornosti, v katerem valorizacija zavarovalne vsote ni predvidena, ni utemeljena. Razlogi sodb sodišč druge stopnje (5. in 6. stran) in prve stopnje (20. stran) so pravilni. Ugotovljeno je, da je tožena stranka v preteklosti (26.6.1989) sprejela sklep o valorizaciji kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb, kar je postalo splošna poslovna praksa prve tožene stranke tudi za primere prostovoljnega zavarovanja civilne odgovornosti, čeprav tega ni vnesla v posamezne police. Taka valorizacija ni v nasprotju z določbo 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) o monetarnem nominalizmu, saj je ta določba le omejeno kogentna, kolikor jo omejuje drug zakon, sicer pa je dispozitivne narave, kot za področje valorizacije zavarovalne vsote izhaja iz ustaljene sodne prakse (primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 586/99, opr. št. II Ips 143/2001, opr. št. II Ips 343/2003). Tako uvedena splošna poslovna praksa prve tožene stranke o valorizaciji zavarovalne vsote brez izrečnih dogovorov o valorizaciji narekuje toženi stranki enako obravnavanje vseh oškodovancev, torej tudi tožnika, ki je upravičen zahtevati enako obravnavanje, kot oškodovanci v preteklosti. Tožnik ne more biti na slabšem od oškodovancev, ki jim je druga tožena stranka že izplačala odškodnino z upoštevanjem valorizacije zavarovalne vsote, pri čemer je pomembno tudi, da je prva tožena stranka tožniku v predpravdnem pogajanju že ponudila kot plačilo odškodnine znesek 3.489.921 SIT, kar je več, kot znaša dogovorjena zavarovalna vsota in da je eden od predlogov prve tožene stranke v reviziji, da se tožniku prisodi znesek 2.375.000 SIT, ki tudi presega zavarovalno vsoto. Zaključiti je torej, da izostanek izrecnega dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote v tožnikovem primeru ni ovira za to valorizacijo in zato prisoja višje odškodnine ni v nasprotju s 394. členom ZOR.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je tožnik kot delavec druge tožene stranke dne 13.8.1992 na delovnem mestu ravnal z zadnjo stranico tovornjaka tako, da je oprl lesen tram med zadnjo stranico tovornjaka in armirano betonski steber. Pri vzvratnem premiku tovornjaka je tram, ki ga je tožnik držal z eno roko, spodneslo, in je tožnika udaril po glavi ter mu povzročil poškodbe. Sodišče druge stopnje je presodilo, da gre za krivdno odgovornost druge tožene stranke, ker je ta dopuščala nepravilen in nevaren način ravnanja zadnjih stranic tovornjakov ter ga ni prepovedala oziroma odredila drugačen varen način opravljanja tega dela. Revizijsko sodišče navedenemu pritrjuje in tudi toženi stranki v njunih revizijah priznava odgovornost delodajalca, vendar le do 50 %, s trditvijo, da je tožnik s svojim ravnanjem do 50 % sokriv za svojo škodo. V izpodbijani sodbi je ugotovljena izključna krivda druge tožene stranke z obrazložitvijo, da ni tožnikove odgovornosti, ker se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela in škodnega dogodka ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Takemu pravnemu stališču pa ni mogoče pritrditi. V tem primeru gre za nezgodo pri delu, torej za vprašanje odgovornosti delodajalca za škodo, ki je pri delu nastala njenemu delavcu. To je v času škodnega dogodka urejal 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da odgovarja delodajalec oškodovancu po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. To pomeni tudi veljavo pravila o deljeni odgovornosti (192. člen ZOR), po katerem je pomembna tudi vsaka oblika krivde oškodovanca. Medtem, ko se je pritožbeno sodišče omejilo na presojo, da tožnik škodnega dogodka ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, je prvostopenjsko sodišče izčrpno obravnavalo tožnikovo ravnanje in ocenilo njegovo ravnanje kot nasprotno določbam Zakona o varstvu pri delu, zaradi česar je ocenilo njegov prispevek k nastanku škode na 30 %. Revizijsko sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in delno revizijama toženih strank, ki se obe sklicujeta na tožnikovo sokrivdo. Tožnik se je sam lotil popravila stranice tovornjaka in kot je ugotovljeno, je brez naročila, a v skladu z običajno prakso, ravnal stranico tovornjaka tako, da je tram vtaknil med steber in stranico tovornjaka. Vedel je, da je do podobnih nezgod že prihajalo pred dogodkom, kot kvalificiran delavec pa se je moral zavedati, da mora sam poskrbeti za varnost pri svojem delu. Zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je tožnik kršil 44., 46. in 49. člen takrat veljavnega Zakona o varstvu pri delu (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 47/86). Svojega dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, ni prijavil pomanjkljive varnosti pri delu in ni uporabljal opreme za varstvo pri delu (čelade). Ob ugotovljeni krivdi delodajalca, ki je dopuščal ugotovljen nepravilen in nevaren način ravnanja zadnjih stranic tovornjakov in ni odredil drugačnega varnega načina opravljanja tega dela in je torej opustil doložnost zagotoviti delavcem varen način in pogoje dela, je tudi tožnik z opisanim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Glede na ugotovljeno se revizijsko sodišče v celoti strinja s presojo prvostopenjskega sodišča o 30 % tožnikovem prispevku k nastanku škode in ugotavlja, da je pritožbeno sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni v skladu s 192. členom ZOR ugotovilo tožnikove delne odgovornosti za škodo, ki mu je nastala. To je narekovalo revizijskemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da se pri odmeri odškodnine za tožnikovo škodo upošteva njegova sokrivda v višini 30 %, kar narekuje tolikšno zmanjšanje odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko nasprotovanje obeh toženih strank višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in zatrjevanje kršitve 200. člena ZOR ni utemeljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin ter strahu in izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsakdo specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se enaki primeri morajo obravnavati enako, različni pa različno.

V skladu z navedenim sta nižji sodišči odločili o višini odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, pri čemer sta se oprli na ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera. Dejanske ugotovitve, ki vežejo revizijsko sodišče, so podrobno navedene v sodbi in sklepu prvostopenjskega sodišča (11. do 20. stran) in v sodbi drugostopenjskega sodišča (5. do 7. stran). Te ugotovitve in nadaljnji zaključki izhajajo iz podrobnega dokaznega postopka, predvsem pa iz izvedenskih mnenj nevrologa dr. Z. L., ortopeda dr. V. V., ortopeda dr. V. A., nevrologa dr. M. J., psihiatra dr. S. Z. in nevropsihologinje dr. A. S. Rezultat teh izvedenskih mnenj so ugotovitve, da je tožnik v nezgodi dobil zlom leve senčnice, zvin vratne hrbtenice, obtolčenine glave, pretres možganov s postravmatskim sindromom ter psihoorgansko postravmatsko nadgradnjo. Toženi stranki v reviziji vztrajata pri trditvi, da psihično in fizično stanje tožnika ni izključna posledica obravnavane nezgode, temveč tudi njegovih bolezenskih težav, kar da je izkazano pri invalidski upokojitvi, kjer je obravnavana nezgoda predstavljala 30 % vzrok za invalidsko upokojitev. Revizijsko sodišče ocenjuje navedeni ugovor kot neutemeljen in pritrjuje razlogom sodb obeh nižjih sodišč, da so vse tožnikove duševne in telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi s poškodbami iz nesreče dne 13.8.1992, saj to izhaja iz enotnih mnenj naštetih izvedencev.

Drugih argumentov za znižanje odškodnine toženi stranki ne navajata, dodajata le, da bi bila primerna skupna odškodnina 4.750.000 SIT (brez upoštevanja sokrivde). Revizijsko sodišče sodi, upoštevaje prej navedeni načeli oziroma 200. in 203. člen ZOR, da so za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojeni primerni zneski in da tudi skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.000.000 SIT pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, kot izhajajo iz ustaljene sodne prakse, ter specifičnosti tega primera, pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 40 let, od vložitve tožbe pa je minilo več kot 10 let. Materialno pravne določbe 200. in 203. člena so bile torej, po presoji revizijskega sodišča, pravilno uporabljene, zaradi česar sta reviziji toženih strank v tem delu neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 400.000 SIT na 9.000.000 SIT, in da je ugotovilo odsotnost tožnikove sokrivde. Kot je bilo že navedeno, je slednja odločitev materialnopravno zmotna, zato je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano drugostopenjsko sodbo z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke glede tožnikove 30 % sokrivde. Posledica tega in neutemeljenosti revizije toženih strank glede višine odškodnine, je v delni spremembi prvostopenjske sodbe, ki se v svoji prvi in drugi točki poslej glasi, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku 6.316.472 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer predstavlja 6.300.000 SIT za 30 % tožnikovo sokrivdo zmanjšani znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.000.000 SIT, znesek 16.472 SIT pa z drugostopenjsko sodbo prisojeni in v reviziji neizpodbijani znesek odškodnine za premoženjsko škodo. V drugi točki je zavrnjen nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke za nepremoženjsko škodo v znesku 3.700.000 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi, ob nespremenjeni odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževane odškodnine 10.000.000 SIT za čas do izdaje prvostopenjske sodbe. V tem delu je bila revizija tožeče stranke zavržena kot nedovoljena.

Pojasnjeno je bilo že, v katerih delih sta reviziji toženih strank neutemeljeni. V teh delih ju je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Reviziji obeh toženih strank glede pravdnih stroškov nista dovoljeni in sta v teh delih zavrženi, vendar je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP glede na drugačen uspeh strank v postopku ponovno obravnavalo stroške vsega postopka. Pri tem je ugotovilo, da ni razlogov za spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji in o pritožbenih stroških, razen delno glede pritožbenih stroškov tožeče stranke. Upoštevaje odločitev revizijskega sodišča je bil končni uspeh tožeče stranke v tej pravdi 63 %, toženih strank pa 37 %. Približno takšno razmerje (64 % - 36 %) je pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo pritožbeno sodišče, tako da tu ni razloga za drugačno odločitev, kot je vsebovana pod 3. točko izreka drugostopenjske sodbe (povrnitev 1.828.929 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Toženi stranki s pritožbama proti prvostopenjski sodbi nista uspeli, zato je pravilna odločitev, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na končno odločitev je tožnik s pritožbo uspel za znesek 400.000 SIT, zmanjšano za 30 %, torej z zneskom 280.000 SIT. Njegov pritožbeni sporni znesek pa je znašal 3.974.942 SIT. Tožnikov uspeh je znašal torej 7%. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo na 92.653 SIT. Upoštevaje 7 % pritožbeni uspeh morata toženi stranki plačati tožniku 6.486 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe dalje. V tem smislu je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP spremenilo odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik s svojo nedovoljeno revizijo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške revizijskega postopka. Obe toženi stranki sta v reviziji uspeli znižati odškodnino za 2.700.000 SIT. Glede na vrednost dela pravnomočne sodbe, ki sta ga izpodbijali, je bil njun uspeh v reviziji 40 %. Revizijsko sodišče je revizijske stroške prve tožene stranke odmerilo na podlagi njenega stroškovnika v skladu z zakonom o sodnih taksah in z odvetniško tarifo ter glede na uspeh na 106.640 SIT. Revizijske stroške druge tožene stranke pa je odmerilo po stroškovniku na podlagi Zakona o sodnih taksah, Odvetniške tarife in glede na uspeh na 109.896 SIT. Navedena zneska je naložilo v plačilo tožeči stranki.