Jedro

Dovoljenje predsednika stečajnega senata za vložitev izpodbojne tožbe ni sodna odločba. Po ZPPSL za dovoljenje ni predvidena izdaja posebnega sklepa, zato zadošča izdaja dovoljenja v obliki pisma (dopisa).

Izrek

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje se v drugem odstavku izreka v delu, ki se nanaša na zadnjo alinejo točke I/1 izreka prvostopenjskega sodišča in v delu, ki se nanaša na plačilo 5.903.631,30 SIT iz točke I/2 izreka prvostopenjskega sodišča, zavrne.

V ostalem (kolikor se drugostopenjska sodba nanaša na ostale alineje točke I/1 izreka prvostopenjske sodbe in na plačilo 76.956.457,00 SIT v točki I/2 izreka prvostopenjske sodbe) se revizija zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je po 125. členu ZPPSL izpodbijala skupaj 59 pogodb o odkupu terjatve in 1 verižni pobot. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je 56 pogodb o odkupu terjatev in verižni pobot brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (točka I/1 izreka) ter je toženo stranko obsodilo na plačilo 82,860.088,30 SIT v stečajno maso (točka I/2 izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev, da sta pogodbi o odkupu terjatev z dne 6.4.1999 za znesek 1.367.901,00 SIT in z dne 30.4-.1999 za znesek 754.813,30 SIT brez učinka proti stečajni masi ter na plačilo 2.895.304,40 SIT v stečajno maso (točki II/1 in 2 izreka). Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo stroškov postopka (točka III izreka).

Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe stranki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo le glede točke II/2 izreka prvostopenjske sodbe. V tej točki je s sodbo spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je znesek zavrnjenega zahtevka zmanjšalo na 2.122.714,30 SIT. V ostalem, to je glede točk II/1 in I izreka prvostopenjske sodbe, pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo v celoti in pot-rdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Stroške pritožbenega postopka sta morali kriti stranki sami.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe in zavrženje, podrejeno pa zavrnitev tožbe tožeče stranke.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta pa se tudi za ugotovitev revizije ugotavlja po 41. členu ZPP.

Tožena stranka z revizijo izpodbija le še odločitev glede preostalih 57 pogodb o odkupu terjatev (v skupnem znesku 76.956.457,00 SIT) in verižnega pobota (v znesku 5.903.631,30 SIT). Ti zahtevki imajo različno dejansko podlago (pogodbe o odkupu terjatev) ali različno dejansko in pravno podlago (verižna kompenzacija). Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izp-olnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Najvišji znesek, ki je bil predmet izpodbijanja posameznega pravnega dejanja pogodb o odkupu terjatev, je namreč 4.798.749,70 SIT. To pa je glede na 490. člen ZPP za dovoljenost revizije premalo.

Ker je vrednost spornega predmeta pri vseh zahtevkih iz kupoprodajnih pogodb nižja od tiste, določene v 490. členu ZPP, revizija po določbi 2. odstavka 374. člena ZPP ni dovoljena glede nobenega od teh zahtevkov. Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj kupoprodajnih pogodb, zavrglo (377. člen ZPP).

Vrednost izpodbijane verižne kompenzacije pa je 5.903.631,30 SIT in je v tem delu revizija z ozirom na 490. člen ZPP dovoljena.

Revident je v reviziji menil, da bi moralo biti dovoljenje stečajnega senata za vložitev izpodbojne tožbe izdano v obliki sklepa (prvi odstavek 12. člena ZPPSL). Njegovo pravno stališče glede tega je zmotno. Dovoljenje predsednika stečajnega senata ni sodna odločba. Po zakonu zanj izdaja posebnega sklepa ni predvidena, zato zadošča izdaja dovoljenja v obliki pisma (dopisa). Iz dejanskega stanja, iz katerega je izhajalo drugostopenjsko sodišče, je razvidno, da je takšno dovoljenjo tudi v resnici bilo izdan-o. Zadošča, da je iz dovoljenja mogoče razbrati, na katera pravna dejanja se nanaša. S poročilom številka 2 je stečajni upravitelj informiral predsednika stečajnega senata o izpodbojnih pravnih dejanjih, nakar je dobil dovoljenje za vložitev izpodbojne tožbe z pismom (dopisom) predsednika stečajnega senata z dne 28.10.1999. Predsednik stečajnega senata pa je dovolil izpodbijanje vseh v poročilu stečajnega upravitelja navedenih pravnih dejanj, med drugim tudi glede verižne kompenzacije.

Že drugostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je bilo dovoljenje predsednika stečajnega senata za izpodbijanje pravnih dejanj tožene stranke priloženo tožbi (priloga A2). Revident meni, da bi morala tožeča stranka v tožbi zatrjevati, da je bilo dovoljenje podeljeno. Glede tega pa tožena stranka nima prav. Dovoljenje ni del dejanskega stanju stečajne izpodbojne tožbe (prim. 125. člen ZPPSL). Obstoja dovoljenja zato v tožbi ni potrebno zatrjevati. Ker je dovoljenje procesna predpostavka zadošča, da je pril-oženo k tožbi.

Revident je tudi menil, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo zato, ker je lahko po 125. členu ZPPSL izpodbojno le tisto dejanje, s katerim je tožena stranka kot upnik prišla v ugodnejši položaj. V reviziji sama pove, da se njeno pravno stališče nanaša izključno na odkupljene terjatve. Glede odkupljenih terjatev pa revizija ni dovoljena in zato revizijsko sodišče morebitne pravilnosti v reviziji zastopanega pravnega stališča ni preizkušalo.

Kolikor je revident svoje graje glede zmotne uporabe materialnega prava konkretiziral, se ti očitki ne nanašajo na verižno kompenzacijo. Ne glede na to je revizijsko sodišče glede na 371. člen ZPP preizkusilo, ali ni bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. Pri verižni kompenzaciji dvomov glede tega, da je imel revident položaj upnika, ne more biti, saj verižna kompenzacija sicer sploh ne bi bila mogoča. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila verižna kompenzacija sklenjena dne 22.4.1999 in to-rej v enoletnem roku pred začetkom stečaja. Zaradi verižnega pobota je bila terjatev tožene stranke poplačana popolnoma, prav zaradi tega je bilo poplačilo ostalih upnikov zmanjšano. Verižna kompenzacija predstavlja neobičajen način poplačila, ker takšnega načina poplačila tožena stranka po pogodbi, iz katere je izvirala terjatev, ni mogla zahtevati. S tem pa so tudi izpolnjene predpostavke za utemeljenost izpodbojnega zahtevka iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL.

Revident tudi meni, da so bile kršene določbe pravdnega postopka, ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo na plačilo sodne takse takoj po vložitvi tožbe. Revident sklepa iz okoliščin primera, da bi tožeča stranka ne mogla plačati sodnih taks in bi bila tožba zavržena, minil pa bi tudi šestmesečni prekluzivni rok za vložitev izpodbojne tožbe. Vendar pa tudi glede tega tožena stranka nima prav. Tožeča stranka ob vložitvi tožbe nedvomno ni plačala sodne takse. V takšnem primeru ji mora poslati sodišče opomin. -Niti ZPP niti Zakon o sodnih taksah (s kratico: ZST; Ur.l. SRS št. 30/1978 in 32 sprememb in ustavnih odločb) pa ne določata, v kakšnem roku mora sodišče poslati opomin za plačilo sodne takse. Končno je tožeča stranka sama od sebe plačala sodno takso, tako da opomin niti ni bil več potreben. Določbe pravdnega postopka, torej niso bile kršene, odločitev drugostopenjskega in tudi prvostopenjskega sodišča pa pravilna.

Iz navedenega sledi, da v postopku pred sodišči druge in prve stopnje ni bila storjena nobena bistvena procesna kršitev in da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi uporabilo pravilno. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člena ZPP).