Jedro

Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati. Te dohodke je davčni organ pravilno obdavčil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je kot prvostopenjski organ izdala tožnici v ponovnem postopku odločbo o odmeri dohodnine za leto 2011, v kateri ji je odmerila dohodnino v znesku 2.489,37 EUR (1. točka), odločila, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 1.990,00 EUR znaša 499,37 EUR (2. točka), nadalje, da se za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi od 31. 7. 2012 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 19. 5. 2015 obračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri v višini 0,94600, povečani za 4 odstotne točke v višini 69,16 EUR, ter da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 499,37 EUR in obračunane obresti v višini 69,16 EUR, v skupni višini 568,53 EUR, plačana v roku 30 dni od dneva vročitve (3. točka). Odločila je še, da se po preteku roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. in 5. točka).

2. Odločba temelji na ugotovitvi, da je davčni organ pri zavezancu za davek A., d.o.o. opravil davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2014 in davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2014. V postopku davčnega nadzora so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so razlog za odmero dohodnine za tožnico za leto 2011. V inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je bilo s TRR davčnega zavezanca A., d.o.o. na osebni račun tožnice, ki je bila od ustanovitve družbe 4. 11. 2011 do 29. 1. 2014 njena edina družbenica, v obdobju od 28. 11. 2011 do 5. 8. 2014 nakazanih skupaj 215.680,00 EUR, in sicer: leta 2011 7.960,00 EUR, leta 2012 110,620,00 EUR, leta 2013 62.400,00 EUR in leta 2014 37.700,00 EUR. Davčni organ je v inšpekcijskem nadzoru od Banke T., pri kateri ima tožnica od leta 2003 odprt TRR, pridobil podatke o prometu za obdobje od 1. 11. 2011 do 20. 10. 2014. Skupaj je bilo 322.128,05 EUR prometa v dobro in 325.616,00 prometa v breme. Poleg nakazil od A., d.o.o. so večji zneski nakazil od kredita Banke T. in pokojnine. Prejeta sredstva so bila še isti dan ali pa v nekaj dneh dvignjena iz TRR kot gotovina. Za upravičenost opravljenih nakazil v postopku tožnica ni predložila verodostojnih dokumentov, zato je davčni organ navedene prejemke obravnaval kot druge dohodke. Podatki, ki se nanašajo na odmero dohodnine za leto 2011, so naslednji: drugi dohodki v višini 7.960,00 EUR ter obračunana akontacija dohodnine po stopnji 25 % v višini 1.990,00 EUR.

3. Tožnica je v postopku podala tudi izjavo na zapisnik 19. 5. 2015, kjer je izjavila, da to ni bil njen dohodek. Da je z njenim računom razpolagal sin, da je denar posojala privatno in firmi A., d.o.o. Dodala je še, da je varčevala celo življenje, da je živela skromno, da je živela skupaj z mamo, ki je imela lepo pokojnino, ter da je ves denar postopoma dala svojemu edinemu sinu. Zavezanka je 19. 5. 2015 kot samoprijavo vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2011 in pod vir 6300 - Preostali drugi dohodki napovedala dohodek v višini 7.960,00 EUR. Davčni organ je v postopku odmere dohodnine za leto 2011 preverjal dokazila, in sicer posojilno pogodbo št. 1/11 z dne 21. 11. 2011, v kateri je navedeno, da je zavezanka družbi A., d.o.o. posodila denar v višini 25.000,00 EUR za obdobje 6 mesecev z možnostjo predčasnega vračila, obračun obresti je izračunan po 0 % letni obrestni meri, z zavezo vrnitve posojila do 21. 5. 2012 oz. po dogovoru prej. Davčni organ je ugotovil, da posojilna pogodba izkazuje drugačno stanje kot promet na TRR. Po podatkih prometa na TRR je zavezanka od družbe A., d.o.o. v letu 2011 na svoj transakcijski račun prejela naslednja nakazila: 28. 11. 2011 v znesku 1.000,00 EUR (brez namena nakazila), 2. 12. 2011 v znesku 1.000,00 EUR (namen - nakup materiala), 22. 12. 2011 v znesku 2.980,00 EUR (brez namena nakazila) in dne 22. 12. 2011 v znesku 2.980,00 EUR (brez namena nakazila), skupaj v znesku 7.960,00 EUR.

4. Glede dokazljivosti realizacije predložene posojilne pogodbe davčni organ ugotavlja, da zavezanka ni dokazala realizacije navedene posojilne pogodbe, ker sama posojilna pogodba ne izkazuje resničnih poslovnih dogodkov, to je danih posojil tožnice družbi A., d.o.o. za poslovanje družbe. Tožnica namreč ni nakazala nič družbi A., d.o.o., kar dokazujejo podatki o prometu v dobro TRR družbe A., d.o.o. in prometu v breme TRR tožnice, za kar je davčni organ pridobil podatke od bank.

5. Pooblaščenec zavezanke je tekom postopka 27. 10. 2016 dostavil izjavo o dejstvih in okoliščinah za odmero dohodnine za leto 2011. V izjavi navaja, da je zavezanka pri podajanju izjave na FURS pojasnila, da je vse svoje prihranke, ki jih je imela, vložila v podjetje, katerega direktor je bil njen sin. Denar je izročila sinu osebno na roke, kot direktorju družbe z namenom, da ga slednji porabi za potrebe poslovanja družbe. Edino sin C. C. je bil namreč tisti, ki se je ukvarjal s poslovanjem, ter da je zavezanka sama stara 75 let in v pokoju in se s poslovanjem družbe ni ukvarjala. Iz predloženih kreditnih pogodb tako izhaja, da je družbi A., d.o.o. 21. 11. 2011 na podlagi posojilne pogodbe št. 1/11 z dne 21. 11. 2011 prvič posodila znesek 25.000,00 EUR. To posojilo ji je bilo vrnjeno v več delih in da celotni znesek prejetega denarja predstavljal vračilo večih danih posojil podjetju A., d.o.o. Res ne more tožnica izkazati danega posojila podjetju s transakcijo na račun podjetja, vendar pa je iz predloženih listin jasno, da so posojila bila dana. S tem, kako in kdaj je sin denar polagal na račun podjetja, se tožnica ni ukvarjala, prav tako tudi ne s poslovanjem podjetja. Nadalje pooblaščenec v izjavi navaja, da je tožnica vse svoje prihranke, ki jih je tekom svoje delovne dobe uspela ustvariti in so znašali nekje 50.000,00 EUR in jih je hranila doma, posodila podjetju A., d.o.o. Ko je denar prejela nazaj na svoj račun, ga je dvignila in ga ponovno izročala sinu C. C. kot posojilo podjetju A., d.o.o. Ni se ukvarjala s tem, kaj je bilo navedeno kot namen nakazila vračila posojila na njen račun. Prejeti denar ni predstavljal njenega dohodka, temveč le sukcesivno vrnjeno posojilo.

6. Davčni organ je po izvedbi ugotovitvenega postopka sklenil, da tožnica ni uspela dokazati svojih navedb o realizaciji posojilne pogodbe, niti s prometom na TRR ali drugo verodostojno listino. Zgolj navajanje dejstev in sklicevanje na način poslovanja družbe A., d.o.o., katerega direktor je bil njen sin, ni primerno dokazno sredstvo po določbi 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato je omenjene dohodke obdavčil po določilih 4. in 5. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je na podlagi navedenih ugotovitev v ponovnem postopku odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 2.489,37 EUR.

7. Drugostopni organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil. Pojasnil je, da tožnica sporna nakazila opredeljuje kot vračilo kredita, posojilo samo pa dokazuje s pogodbo z dne 21. 11. 2011. Po pogodbi naj bi pravni osebi A., d.o.o. posodila znesek 25.000,00 EUR, ki pa se v poslovnih knjigah in na računu pravne osebe ni izkazal. Ker še tožnica vztraja, da je denar izročila v roke direktorja podjetja, sinu C. C., pritožbeni organ pojasnjuje, da bi tožnica kot družbenica in edina lastnica podjetja morala vedeti, da se posojilo namenjeno podjetju ne da v roke direktorju, temveč se izvede brezgotovinsko preko banke, priliv pa se nato izkaže v poslovnih knjigah posojilojemalca, v katerih se mora izkazati tudi gotovinski priliv, če je do njega res prišlo. Kot dokaz, da je bilo posojilo dano, ni sama posojilna pogodba, potrebno je dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je tožnica tak znesek dejansko posedovala (doma ali na računu oziroma ga je dvignila iz svojega računa) in da ga je dejansko predala s tem namenom. Na tej točki pritožbeni organ ugotavlja, da predaja gotovine ni bila izkazana, sploh pa je iz zapisnika inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi razvidno, da je bilo iz TRR podjetja na TRR tožnice v letih od 2011 do 2014, ko je bila družba prodana, nakazanih kar 215.680,00 EUR, od tega kot vračilo kredita 56.700,00 EUR, kot izplačilo kredita 41.760,00 EUR in kot materialni stroški 117.220,00 EUR, kar pomeni, da je najmanj nenavadno, da bi podjetje potrebovalo kredit od tožnice, če je v istem obdobju denar samo nakazovalo na njen račun. Po podatkih pravne osebe naj bi pritožnica podjetju najprej dala posojilo, takoj nato pa bi ga od podjetja sama prejela, kar pa kaže na to, da je med računi krožil zgolj denar podjetja, tožnica pa je tudi sama povedala, da se je s posli ukvarjal samo njen sin, sama je namreč že 20 let upokojenka. Glede na to, da je znesek njene letne pokojnine v letu 2011 znašal 14.715,00 EUR, ni pa dokazala, da bi imela kakršnekoli prihranke, pritožbeni organ zaključuje, da posojilo ni bilo dano. Iz izpodbijane odločbe pa tudi dovolj obrazloženo izhaja, da pravna oseba A., d.o.o. v inšpekcijskem postopku ni predložila nikakršne poslovne dokumentacije, ki bi kazala na poslovno rabo sredstev, ki so bila nakazana na osebni račun tožnice. Tožnica je od družbe v decembru 2011 na svoj račun prejela nakazila: 1.000,00 EUR (brez namena nakazila), 1.000,00 EUR z namenom nakupa materiala, ter dva zneska po 2.980,00 EUR, brez namena nakazila, kar pomeni, da z listinami tudi ni dokazano, da bi prejela vračilo posojila. Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati. Tožnici so bili torej v letu 2011 s strani pravne osebe A., d.o.o. nakazana določena sredstva, za katera v postopku ni uspela dokazati, da jih je mogoče šteti kot vračilo posojila niti da so bila porabljena za namene poslovanja pravne osebe, zato je odločitev prvostopnega organa, da je šlo za druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, pravilna.

8. Tožnica v tožbi izpostavlja, da je upravni organ zagrešil hujše kršitve pravil postopka in kršitev ustavnih in zakonskih pravic, ni popolno oziroma pravilno ugotovil dejansko stanje, posledično pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Meni, da ni nobene podlage za dodatno odmero dohodnine za leto 2011. Opozarja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi domneve, da so bili denarni zneski, prejeti na osebni račun v višini 7.960,00 EUR, njen dohodek. Neobrazložen je zaključek, da posojilna pogodba ne izkazuje resničnih poslovnih dogodkov, saj se narava dohodka dokazuje z verodostojnimi listinami, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Tožnica je v postopku predložila Posojilno pogodbo, iz katere izhaja, da je družbi A., d.o.o. dne 21. 11. 2011 posodila znesek 25.000,00 EUR. Del tega posojila ji je bil vrnjen že v mesecu novembru v znesku 1.000,00 EUR ter nakazili 2. 12. in 22. 12. 2011 v skupni višini 7.960,00 EUR. Ves čas postopka je pojasnjevala in zatrjevala, da je šlo za poslovanje z gotovino na roke njenega sina C. C., direktorja družbe, kateri je denar posodila z namenom, da ga slednji porabi za potrebe poslovanja družbe. Neutemeljen je zaključek organa, da sama posojilna pogodba nima pravne veljave, potrebno je dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je pritožnica tak znesek dejansko posedovala. Poudarja, da ima posojilna pogodba pravno veljavo, saj je bila sklenjena, podpisana, njena vsebina je jasna, za nasprotno trditev ni nobene utemeljene podlage. Organ dela zaključke, ne da bi nasprotni stranki omogočil preverbo teh zaključkov. Tožnica je pojasnila, da je vse svoje prihranke, ki jih je tekom svoje delovne dobe uspela ustvariti in so znašali v približni oceni nekje 50.000,00 EUR, v več delih posodila podjetju A., d.o.o. S tem, kako in kdaj je sin denar polagal na račun podjetja, se tožnica ni ukvarjala, saj za to niti ni bila pooblaščena, prav tako se ni ukvarjala s poslovanjem podjetja. Ker v postopku ni bila zaslišana, uveljavlja tudi kršitev postopka ter opozarja na spoštovanje temeljnih načel upravnega postopka (z materialne resnice, načelo zaslišanja stranke ter načelo varstva pravic strank in javnih koristi, načelo zakonitosti). Predlaga, da se izpodbijana odločba o odpravi oz. razveljavi odločbo in postopek ustavi, podredno pa zadevo vrne v nov postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

_Glede datuma odločitve sodišča_

10. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 20. 4. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika (v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščenki tožnice vročen 3. 5. 2022, pooblaščenki tožene stranke pa 25. 4. 2022. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa iztekel za tožnico 9. 5. 2022 (zadnji dan roka je bila namreč nedelja in se tako šteje prvi delovni dan) in za toženo stranko 30. 5. 2022. Sodišče je sodno odločbo izdalo 9. 5. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

_**Dokazni sklep**_

11. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnice v prilogah od A1 do A4 ter predložene listine tožene stranke v prilogi B1, sodišče je prav tako vpogledalo v posojilno pogodbo št. 1/11 (A5) in pogodbo o kreditu za osebno potrošnjo z dne 5. 3. 2013 (A6), prav tako je tožnico na naroku tudi zaslišalo.

12. Tožnica v tožbi navaja, da je predlagala tudi zaslišanje C. C., vendar to iz upravnega spisa ne izhaja. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker je tožnica zaslišanje C. C. povsem neobrazloženo prvič predlagala v upravnem sporu, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne upošteva.

_**O tožbi**_

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po določbah ZDoh-2 so v obdavčitev zajeti vsi dohodki in dobički fizičnih oseb, prejeti v davčnem letu, razen tistih, ki so izrecno izvzeti. Pri tem je dohodek mišljen kot kategorija v najširšem pomenu besede in se odraža v vsakem povečanju ekonomske blaginje posameznika. Z dohodnino obdavčeni t.i. drugi dohodki so v 105. členu ZDoh-2 opredeljeni tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od ostalih obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih določbah zakona dohodnine oproščeni oziroma opredeljeni kot taki, da se ne vštevajo v davčno osnovo. Definicija drugih dohodkov je odprta, po navedbah predlagatelja zakona zato, ker v zakonu ni mogoče našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi in ker se pojavljajo tudi nove vrste izplačil dohodkov, ki jih sicer ne bi bilo mogoče zajeti v obdavčitev. Določene vrste drugih dohodkov (nagrade, darila) so navedene primeroma in ne pomenijo zaključenega nabora te kategorije dohodkov (tako sodba upravnega sodišča I U 1564/2011). Po določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se tako med druge dohodke vključuje tudi vsak dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

15. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

16. V zadevi ni spora o tem, da so bila tožnici v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedala. Spora tudi ni o izplačevalcih kot tudi ne o višini nakazanih sredstev. Sporna tudi v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov oziroma sklep davčnega organa, da tožnica s predloženimi dokazi zatrjevanega posojila ni dokazala.

17. Poudariti je, da je tožnica tekom samega postopka podala rahlo nasprotujoče izjave, kar vpliva na verodostojnost danih izjav, ki jim sodišče ni sledilo, saj so povsem pavšalne. Tožnica je najprej pred davčnim organom podala pisno izjavo, da je ona prejemala posojila od družbe kot povezana oseba na podlagi 16. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (dopis, prejet na FURS 29. 10. 2014). Iz zapisnika o opravljenem razgovoru z dne 19. 5. 2015 izhaja, da je dejala, da to ni njen dohodek in da je z njenim računom razpolagal sin, denar mu je posojala privatno ter firmi. Varčevala je celo življenje in denar postopoma dajala sinu. Kasneje je podala izjavo o dejstvih in okoliščinah z dne 27. 10. 2016, kjer pa je zapisano, da je vse svoje prihranke vložila v podjetje, katerega direktor je bil njen sin, in sicer osebno na roke sinu z namenom, da ga porabi za potrebe družbe. S tem, kako in kdaj je sin položil denar na račun podjetja, se ni ukvarjala. Ko je prejela posojilo vrnjeno, ga je znova dvignila in posodila sinu kot posojilo podjetju A., d.o.o. Pred sodiščem pa je izpovedala, da je želela sinu le pomagati, dejala pa je, da ne ve za nobene datume in dokumente.

18. Sodišče tožnici ni sledilo, upoštevaje dejstvo, da je bila tožnica nesporno v letu 2011, ko naj bi posodila denar družbi A., d.o.o. po posojilni pogodbi 21. 11. 2011, družbenica te družbe. Takrat je že veljal Pravilnik o izvrševanju Zakona o davčnem postopku,1 ki je med drugim omejeval družbe pri poslovanju z gotovino, in sicer je določal, da lahko pravna oseba sprejema plačila v gotovini le v višini 420,00 EUR.2 Glede na navedeno je upravičen zaključek, da bi tožnica kot družbenica in edina lastnica podjetja morala vedeti, da se posojilo namenjeno podjetju ne da v roke direktorju, temveč se izvede brezgotovinsko preko banke, priliv pa se nato izkaže v poslovnih knjigah posojilojemalca, v katerih se mora izkazati tudi gotovinski priliv, če je do njega res prišlo. Navedeno zahteva tudi splošno načelo nastopanja v obligacijskih razmerjih, ki izhaja iz 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),3 medtem ko za družbenike velja večja profesionalna skrbnost.4

19. Dodati je še, da sam obstoj pisne posojilne pogodbe še ne pomeni, da je bilo posojilo dano, saj v sami posojilni pogodbi ni nikjer konkretizirano navedeno, kdaj, kje in kako se bo posojilo dalo, potrebno je dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je tožnica tak znesek dejansko posedovala (doma ali na računu oziroma da ga je dvignila iz svojega računa) in da ga je dejansko predala s tem namenom. Tu sodišče pritrjuje pritožbenemu organu, da predaja gotovine ni bila izkazana, sploh pa je iz zapisnika inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi razvidno, da je bilo iz TRR podjetja na TRR tožnice v letih od 2011 do 2014, ko je bila družba prodana, nakazanih kar 215.680,00 EUR, od tega kot vračilo kredita 56.700,00 EUR, kot izplačilo kredita 41.760,00 EUR in kot materialni stroški 117.220,00 EUR, kar pomeni, da je najmanj nenavadno, da bi podjetje potrebovalo kredit od tožnice, če je v istem obdobju denar samo nakazovalo na njen račun. Prav tako je skrajno nenavadno, da je ob posojilni pogodbi sklenjeni 21. 11. 2011, bil del posojila vrnjen že v mesecu novembru v znesku 1.000,00 EUR ter nakazili 2. 12. in 22. 12. 2011 v skupni višini 7.960,00 EUR. Tožnici so bili sicer v letu 2011 s strani pravne osebe A., d.o.o. nakazana določena sredstva, za katera pa v postopku ni uspela dokazati, da jih je mogoče šteti kot vračilo posojila. Tožnica je od družbe A., d.o.o. v decembru 2011 na svoj račun prejela nakazila: 1.000,00 EUR (brez namena nakazila), 1.000,00 EUR z namenom nakupa materiala, ter dva zneska po 2.980,00 EUR, brez namena nakazila, kar pomeni, da z listinami tudi ni dokazano, da bi prejela vračilo posojila. Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati.

20. Ne drži, da tožnici ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, saj je iz zapisnika o opravljenem razgovoru z dne 19. 5. 2015 razvidno, da se je s tožnico opravil razgovor, kasneje pa je podala tudi izjavo o dejstvih in okoliščinah z dne 27. 10. 2016. Sodišče očitanih kršitev načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 in načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne ugotavlja.

21. Po določbi 76. člena ZDavp-2 mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi sredstvi.

22. Očitek, da davčni organ ni postopal skladno z drugim odstavkom 77. člena ZDavP-2, je po presoji sodišča neutemeljen. Dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, so bila v postopku v celoti in nesporno ugotovljena. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnica je bila zato utemeljeno pozvana, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. To je, kot navaja v tožbi, tudi storila, vendar pa tudi po presoji sodišča trditve, da nakazila predstavljajo vrnjeno posojilo, ni uspela dokazati. Sodišče se namreč strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnica tudi s tožbenimi navedbami in ugovori ne prepriča. V zvezi z njimi sodišče dodaja le, da davčni organ ne ugotavlja, da bi pogodba, ki jo je predložila tožnica, po svojem poimenovanju ne bila posojilna, temveč ugotavlja, da predložena posojilna pogodba ni skladna z resnično vsebino poslovnega dogodka in prikriva obdavčljive druge dohodke.

23. Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V času sklenitve zatrjevane posojilne pogodbe z dne 21. 11. 2011 je veljal Pravilnik o izvrševanju Zakona o davčnem postopku v besedili, kot je bil objavljen v Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07 in 28/09. 2 Drugi odstavek 23. a členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. 3 Po 6. členu OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). 4 993. člen OZ določa med drugim, da mora vsak družbenik posle družbe opravljati s tako skrbnostjo in se z njimi ukvarjati tako kot s svojimi lastnimi posli.