Jedro

Da je sodišče prve stopnje s tem, ko je potrebe mladoletnega tožnika ocenilo na več kot 60.000 mesečno, ocenilo pretirano, je ob reševanju pritožbe tožene stranke navedlo že sodišče druge stopnje. Obenem pa je, ob upoštevanju možnosti vsakega od otrokovih staršev in pa seveda otrokovih potreb, ugotovilo, da je prispevek toženca v višini 18.000 SIT mesečno primeren tudi v primeru, če bi bile otrokove mesečne potrebe bistveno nižje in bi npr. znašale le okoli 40.000 SIT. Izpodbijana pravnomočna sodba tako ne temelji na oceni, da znašajo otrokove potrebe več kot 60.000 SIT mesečno, kot skuša v nasprotju z jasnimi razlogi sodbe sodišča druge stopnje dokazati z revizijo tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora od 1.8. do 1.9.1992 plačevati na 11.000 SIT zvišano mesečno preživnino od 1.10.1992 do 1.3.1993 na 12.396 SIT zvišano preživnino, od 1.3.1993 dalje pa po 18.000 SIT mesečne preživnine. Obenem je toženi stranki naložilo v povrnitev tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ocena potreb mladoletnega tožnika je pretirana. Znesek 60.996 SIT mesečno je sodišče upoštevalo le zato, da je tožbenemu zahtevku sploh lahko ugodilo, saj bi v primeru, če tožnikovih potreb ne bi ovrednotilo tako visoko, lahko le ugotovilo, da tožnik razen štipendije in družbene pomoči bistveno višjih denarnih sredstev sploh ne potrebuje. Premoženjske razmere tožene stranke pa so ocenjene predobro. Resnično stanje je ravno obratno, saj ima toženec precej dolgov, zaradi katerih so pri sodišču v teku izvršilni postopki. Preživnina je zato previsoko odmerjena. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala biti nižja. Obe sodbi naj se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Stroški preživljanja so visoki, dohodki pa nizki. Družbena pomoč se je znižala, dohodek otrokove matere pa zaradi upokojitve občutno zmanjšal. Izvršilni postopki so bili v teku zato, ker toženec ni plačeval obresti. So pa ti postopki že zaključeni. Revizija naj se zavrne kot neutemeljena, postopek, ki je v teku že od leta 1992, pa zaključi. Revizija ni utemeljena.

Da je sodišče prve stopnje s tem, ko je potrebe mladoletnega tožnika ocenilo na več kot 60.000 mesečno, ocenilo pretirano, je ob reševanju pritožbe tožene stranke navedlo že sodišče druge stopnje. Obenem pa je, ob upoštevanju možnosti vsakega od otrokovih staršev in pa seveda otrokovih potreb, ugotovilo, da je prispevek toženca v višini 18.000 SIT mesečno primeren tudi v primeru, če bi bile otrokove mesečne potrebe bistveno nižje in bi npr. znašale le okoli 40.000 SIT. Izpodbijana pravnomočna sodba tako ne temelji na oceni, da znašajo otrokove potrebe več kot 60.000 SIT mesečno, kot skuša v nasprotju z jasnimi razlogi sodbe sodišča druge stopnje dokazati z revizijo tožena stranka.

Z revizijskimi trditvami, da premoženjske razmere tožene stranke zaradi obstoja dolgov in tekočih izvršb le niso tako ugodne, kot sta ugotovili nižji sodišče, pa izpodbija tožena stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijsem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka v reviziji ni navedla. Vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP (razen kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP - in ki v obravnavanem primeru ni podana) obravnava revizijsko sodišče le v primeru, če jih stranka v reviziji izrecno uveljavlja. Tožena stranka pa v svoji reviziji tega ni storila.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker povrnitve teh stroškov ni zahtevala nobena od pravnih strank.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).