Jedro

Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 219,35 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožbo umaknil takoj, ko je s strani tožene stranke dobil pojasnilo o izpolnitvi zahtevka. Ni relevanten delež uspeha oziroma drugi odstavek 154. člena ZPP, ampak prvi odstavek 158. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, kako je izračunalo delež uspeha. Tožena stranka mu je plačala več (2.419,16 EUR) kot je bila vrednost spornega predmeta (2.000,00 EUR), torej je uspel v celoti. Sodišče bi mu moralo posebej priznati strošek za sestanek s stranko, ne pa navesti, da ta strošek ni bil potreben za pravdo. Sestanek s stranko pred vložitvijo tožbe je nujen za sestavo tožbe. Sodišče je toženi stranki napačno priznalo stroške za sestavo kar štirih pripravljalnih vlog. Predlaga, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožnik se zavzema za priznanje višjih oziroma vseh stroškov postopka, medtem ko je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo 64 % delež uspeha tožene stranke in tožnikov 36 % delež uspeha - v posledici njegovega umika tožbe zaradi delne izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP (ki za odločanje o stroških postopka izpostavlja delež uspeha strank v pravdi) ter na prvi odstavek 158. člena ZPP.

6. Pritožba napačno navaja, da je potrebno uporabiti le prvi odstavek 158. člen ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, ali je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, saj je sodišče prve stopnje štelo, da je ta pogoj za priznanje tožnikovih stroškov izpolnjen in se tudi tožena stranka zoper navedeno ne pritožuje. Iz tožnikove pritožbe izhaja zavzemanje za ugotovitev, da mu je bilo izpolnjeno celo več, kot je bilo vtoževano, kar pa ne drži. Nenazadnje je tožnik glede tega v svoji drugi pripravljalni vlogi sam navedel, da mu je tožena stranka v skupnem sicer plačala 2.419,126 EUR, kar pa se ne nanaša v celoti le na vtoževano terjatev. Vrednost spornega predmeta je bila 2.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek se je nanašal na čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2015. Ni res, da sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo delež tožnikovega uspeha v pravdi. Jasno je naštelo višino poplačil za posamezna referenčna obdobja, in sicer je tožena stranka tožniku za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 plačala znesek 96,74 EUR, za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 znesek 419,85 EUR, za čas od 1. 1. 2013 do 30. 6. 2013 znesek 46,48 EUR, za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 znesek 12,51 EUR, za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 znesek 130,50 EUR, za čas od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2015 pa znesek 14,30 EUR. Navedeni zneski skupno znašajo 720,38 EUR bruto, kar je 36 % od 2.000,00 EUR.

8. Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.

9. Pritožba odločitev o stroških postopka neutemeljeno izpodbija tudi po višini. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in tudi 155. člen ZPP, ki določa priznavanje le potrebnih stroškov postopka. Ne drži pritožbena trditev, da bi moralo sodišče priznati še strošek za sestanek s stranko. Tožnik šele v pritožbi poudarja, da je šlo za sestanek s stranko pred vložitvijo tožbe, medtem ko je v stroškovniku navedel le sestanek s stranko, kar je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nepotreben pravdni strošek. Prav tako ne drži očitek, da je sodišče toženi stranki napačno priznalo stroške za sestavo vseh pripravljalnih vlog (enako je ravnalo tudi v tožnikovem primeru), češ da bi vse navedbe lahko podala že v prvi pripravljalni vlogi.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).