Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna.

Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.

Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IX. tč. spremeni tako, da se znesek „5.125,92 EUR“ nadomesti z zneskom 6.336,00 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tretje tožnik in četrto tožnik sta dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 153,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvo tožniku 2.950,00 EUR v treh obrokih, in sicer prvi obrok v višini 1.000,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 975,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v višini 975,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti prejšnjega obroka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 10. 2015 dalje do plačila (I), da se višji tožbeni zahtevek prvo tožnika za znesek 37.550,00 EUR s pripadki zavrne (II), da je toženka dolžna plačati drugo tožnici 2.950,00 EUR v treh obrokih in sicer prvi obrok v višini 1.000,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 975,00 EUR v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v višini 975,00 EUR v roku enega leta od zapadlosti prejšnjega obroka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 27. 10. 2015 dalje do plačila (III), da se višji tožbeni zahtevek drugo tožnice za znesek 39.050,00 EUR s pripadki zavrne (IV), da se zavrneta tožbena zahtevka tretje tožnika in četrto tožnika (V in VI), da prvo tožnik in toženka nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (VII), da drugo tožnica in toženka nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (VIII), da sta tretje tožnik in četrto tožnik dolžni v petnajstih dneh povrniti toženki 5.125,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (IX).

_**Povzetek pritožbenih navedb tožeče stranke**_

2. Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožniki niso uveljavljali odškodnine le zaradi duševnih bolečin, marveč tudi iz naslova strahu, kar izhaja iz njihovih navedb. Sodišče je presojalo le dejstva povezana s posegom v osebnostne pravice, glede duševnih bolečin, ki so jih utrpeli tožniki zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (RSP) in zaradi življenjskih dogodkov v času izbrisa, glede odškodnine za strah pa v sodbi ni razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnikov, da se postavi sodni izvedenec - psiholog, ker tožniki niso dali ustreznih trditev glede nepremoženjske škode, ki je posledica izbrisa, in ker niso predložili zdravniških potrdil in drugih dokazov, ki bi potrjevali, da je bilo njihovo trpljenje tako intenzivno, da bi potrebovali zdravniško pomoč oziroma ker niso zatrjevali, da so tako pomoč iskali. Te ugotovitve so zmotne, ker so tožniki v drugi in četrti pripravljalni vlogi dali trditve glede vrste nepremoženjske škode, glede intenzitete duševnih bolečin in strahu, ki so ga doživljali ob različnih življenjskih dogodkih v času izbrisa. V tem delu so ugotovitve sodišča protispisne, kar predstavlja kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki v času izbrisa niso obiskali psihologa, ker niso imeli finančnih sredstev, niso pa tudi vedeli, da bodo potrebovali ta dokaz, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu neživljenjske. Sodišče tudi nima strokovnih znanj, da bi ocenilo višino nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin, zato bi moralo postaviti izvedenca.

5. Sodišče je upoštevalo negotovost in trpljenje prvo tožnika zaradi izbrisa oziroma ko je brez statusa, da ni imel stalnega dovoljenja za bivanje, da je moral pridobiti delovna dovoljenja, da je izbris trajal dvesto enainšestdeset mesecev, vendar sodišče zmotno ocenjuje, da duševne bolečine pri prvo tožniku niso bile tako intenzivne kakor trdi. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogom, zaradi katerih ni sledilo navedbam prvo tožnika, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

6. Sodišče ugotavlja, da je bil prvo tožnik zaradi neurejenega statusa negotov in v stiski, da je bil izpostavljen deportaciji, da je bil v skrbeh, kako bo z njegovimi prošnjami, ali bodo upravni organi prošnjam ugodili, da je bil v skrbeh za preživetje njegove družine, vendar teh dejstev pri priznanju odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri.

7. Zmotna je ocena sodišča, da prvo tožnik ni odšel v Nemčijo zaradi posledic izbrisa, temveč po lastni volji. Tožnik je živel v Sloveniji od leta 1984, zato ni imel želje, da bi se z družino preselil v Nemčijo. Večino časa sta z drugo tožnico živela v Sloveniji, kjer sta bila zaposlena in imela prijatelje, tretje tožnik pa je obiskoval vrtec. Zaradi izbrisa, ker ni imel dovoljenja za bivanje v Sloveniji, je prvo tožnik odšel v Nemčijo. Sodišče je zmotno interpretiralo tožnikovo izpovedbo, da je prostovoljno odšel v Nemčijo. Odhod tožnika v Nemčijo je v vzročni zvezi z izbrisom, ker bi si v nasprotnem tožnik že prej poiskal službo v Nemčiji, ko še ni prišlo do izbrisa. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da se je prvo tožnik za odhod v Nemčijo odločil, ker je ta država gospodarsko močnejša in tujcem nudi boljše pogoje kot Slovenija.

8. Zmotne so ugotovitve sodišča, da je bilo gibanje prvo tožnika omejeno v času od 26. 2. 1992 do 18. 11. 1992, ko je še živel v Sloveniji, ne pa v času, ko je živel v Nemčiji. V Nemčiji je tožnik bival kot begunec, imel je vizo, ki pa mu ni dovoljevala prostega prehajanja mej, niti prostega gibanja po Nemčiji, ker je imel le dovoljenje za delo. Za potovanje v Slovenijo je prvo tožnik potreboval posebno dovoljenje, čemur sodišče pritrjuje, vendar pa tega dejstva ne šteje kot nevšečnost, ki bi bila posledica izbrisa, ker naj bi tožnik zahtevano dovoljenje vedno dobil, ko je zanj zaprosil, te ugotovitve pa prvo tožnik ne sprejema. Prvo tožnika je skrbelo, ne samo kaj bo, če dovoljenja ne bo dobil, skrbelo ga je tudi, ali bo, ko se bo vračal vse v redu z njegovo vrnitvijo.

9. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni sledilo trditvam in izpovedbi prvo tožnika glede dogodka, ko je bil na poti v Slovenijo na meji zavrnjen. Neutemeljene so ugotovitve sodišča, da prvo tožnik dogodka ni izkazal. Življenjsko nemogoče je, da bi tožnik razpolagal z dokazili o tem, da so obmejni organi zavrnili njegov prehod meje leta 1994. 10. Neutemeljene so ugotovitve sodišča, da je tožnik prostovoljno zaprosil za status begunca in da slednje ni posledica protipravnega dejanja toženke. Če tožnik ne bi prosil za status begunca v Nemčiji, ne bi mogel tam bivati, v Nemčijo pa je odšel zaradi izbrisa.

11. Zmotne so ugotovitve sodišča, da ločenost od družine ni v celoti posledica protipravnega ravnanja toženke, ker se je tožnik prostovoljno odločil za odhod v Nemčijo. Tožnik z drugo tožnico ter tretjim in četrtim tožnikom ni živel vse do januarja 1994, ko so preostali trije tožniki prišli v Nemčijo, pred tem so v Nemčijo prišli enkrat novembra 1993, ko so bili zavrnjeni, v letu 1994 pa so tri mesece bivali v azilnem centru, kar je bilo zelo neprijetno.

12. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik imel osebno delovno dovoljenje, zaradi česar ni bilo razloga za skrb glede zaslužka in preživljanja družine. Osebno delovno dovoljenje ni garancija za zaposlitev, čas veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja pa je omejena, zaradi česar je bila upravičena bojazen tožnika, kaj bo, ko bo veljavnost dovoljenja pretekla in kaj bo, če ostane brez zaposlitve, pri čemer je treba upoštevati brezposelnost drugo tožnice in da je imel prvo toženec dva majhna otroka.

13. Zmotna je ugotovitev sodišča, da prvo tožnik ni uspel dokazati, da je najemno razmerje prenehalo zaradi izbrisa. Tožnik je odšel v Nemčijo, ker v Sloveniji ni dobil dovoljenja za stalno prebivanje, zato se je odločil za delo v Nemčiji. Občina je stanovanje, katerega so imeli v najemu, brez pravne podlage izpraznila in oddala drugim.

14. Sodišče zmotno ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi mu bila odvzeta osebna izkaznica, da je imel potni list, zato ni upravičen do odškodnine zaradi izgube identitete. Potni list ni prinašal pravic glede bivanja v Sloveniji, zato je bival v Sloveniji ilegalno brez pravic, ki mu jih je dajalo dovoljenje za stalno prebivanje, zato to predstavlja izgubo identitete.

15. V zvezi z drugo tožnico je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podala trditev glede izvedbe dokaza z izvedencem.1

16. Prvo tožnik ostalih tožnikov ni obiskoval vsak konec tedna, ker je moral za vsak obisk v Sloveniji pridobiti posebno dovoljenje, v Nemčiji je imel status begunca, zato je nelogično, da bi begunec vsak teden prosil za dovoljenje za obisk Slovenije, poleg tega pa tudi ni imel denarja, da bi plačeval take stroške. Nasprotne ugotovitve sodišča so zmotne.

17. Tožnica je odšla v Nemčijo zaradi moža, ker je v Sloveniji živela ilegalno, ker si ni mogla urediti statusa in je bila brez zaposlitve, grozila ji je deportacija, do katere pa ni prišlo. Prvo tožnik je za drugo tožnico in otroka organiziral ilegalni odhod v Nemčijo, ker si drugo tožnica ni mogla urediti ustreznih dokumentov za prehod meje. V primeru potovanja samo s potnim listom bi se morala vrniti v Slovenijo, glede na to, da za bivanje v Nemčiji ni imela ustreznih dokumentov, kar se je tudi zgodilo v letu 1993. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe drugo tožnice, da je iz A. ilegalno odšla v Nemčijo, pri čemer je jokala, kar dokazuje njeno trpljenje ob dogodku, ki so posledica izbrisa.

18. Sodišče ni upoštevalo, da je bila drugo tožnica pri gibanju omejena. To potrjuje dogodek leta 1993, ko je bila na obisku pri prvo tožniku v Nemčiji skupaj z otrokoma, pa so se morali vrniti. Kasneje, ko pa je prišla v Nemčijo, se je prijavila kot begunka, zato je morala tri mesece bivati v domu za azilante. Zmotne so zato ugotovitve sodišča, da se je tožnica v letu 1994 vrnila v Nemčijo, ko si je uredila papirje in da njen odhod v Nemčijo ni v vzročni zvezi z izbrisom.

19. Sodišče pri določanju odškodnine za drugo tožnico ni upoštevalo njene stiske, ki jo je doživljala ob tem, ko je bila v Sloveniji sama z otrokoma, brez zaposlitve, ko ni vedela, ali se bo lahko pridružila prvo tožniku oziroma ali ga bo lahko obiskala.

20. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevka tretje in četrto tožnika za plačilo odškodnine zaradi izbrisa, ker je bilo njuno trpljenje manj intenzivno, ker je bil tretje tožnik v času izbrisa star štiri leta, četrto tožnik pa je bil komaj rojen, zato posledic izbrisa nista mogla občutiti. Odločitev v tem delu je sama s seboj v nasprotju, ker je nesporno, da je bil tretje tožnik izbrisan iz registra prebivalstva 26. 2. 1992, to ravnanje toženke je bilo protipravno, sodišče pa kljub temu ugotavlja, da tretje in četrto tožnik nista upravičena do odškodnine.

21. Tretje tožnik je trpel duševne bolečine zaradi izbrisa in sicer strah in negotovost, enako kot ob že opisanih dogodkih drugo tožnica, s katero je živel ves čas. Toženka je z izbrisom posegla v njegove pravice. Poleg tega se šteje, da se rojeni otrok, katerega vsaj eden od staršev je živel v Republiki Sloveniji, obravnava enako in se šteje, da je doživljal enake posledice in usode kot njegovi starši. Tretje tožnik je bil v posledici protipravnega dejanja toženke v času, ko je bival v Sloveniji, prikrajšan za obiskovanje vrtca, skupaj z materjo je odšel v Nemčijo, kjer so ga vpisali v vrtec, v katerem ni poznal nikogar, v vrtcu so govorili tuj jezik, v Sloveniji so ostali njegovi prijatelji, na novo si je moral zgraditi socialno mrežo, poleg tega pa je bil ločen od očeta – prvo tožnika. Tretji tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil ilegalni odhod v Nemčijo prostovoljna izbira njegovih staršev.

22. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da so se tožniki odločili za odhod v Nemčijo zaradi izbrisa in v razmerah, ko so imeli v A. urejene življenjske razmere, svoje stanovanje in službo.

23. Povsem nerazumljiva je obrazložitev sodišča o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za četrto tožnika. Sodišče v sodbi ugotavlja, da je bil četrto tožnik izbrisan in da je na to odločitev sodišča pravno vezano, njegov odškodninski zahtevek pa je zavrnilo.

_**Povzetek pritožbenih navedb tožene stranke**_

24. Toženka vlaga pritožbo zoper VII., VIII. in IX. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da v tem delu sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

25. Sodišče je zmotno odločilo, da v razmerju med prvo tožnikom in drugo tožnico ter toženko vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče o stroških postopka v tem delu odločilo glede na dosežen uspeh obeh tožnikov po temelju in višini. Sodišče ni navedlo dejstev za tako odločitev, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se jo ne da preizkusiti. Temeljno pravilo pri odločanju o stroških postopka je, da mora nositi stroške tista stranka, ki v pravdi ni uspela. Prvo tožnik in drugo tožnica sta v pravdi uspeli zgolj z majhnim delom zahtevka - dosegli sta 7 % uspeh. Uspeh prvo tožnika in drugo tožnice ni bil takšen, ki bi narekoval odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V konkretnem primeru ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini, ker ima vsak dajatveni zahtevek svoj temelj oziroma svojo podlago, sodna praksa pa tak način vrednotenja dopušča le v izjemnih primerih.

26. Skupni seštevek stroškov v IX. točki izreka je računsko napačen, ker stroški skupaj znašajo 5.154,42 EUR in ne 5.125,92 EUR. Sodišče pri odmeri stroškov tudi ni upoštevalo za vse stroške vrednost točke 0,60 EUR, kar pomeni, da je končni znesek stroškov, kot bi jih sodišče moralo priznati toženki, višji kot 5.125,92 EUR. Sodišče je o stroških postopka odločilo po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife z dne 6. 4. 2019 ter pri odmeri stroškov za vloge pred tem datumom zmotno upoštevalo vrednost točke 0,459, namesto 0,60 EUR.2 _**Glede utemeljenosti pritožb**_

27. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

_**Povzetek nekaterih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki opredeljujejo sporno razmerje3**_

28. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - so bili tožniki 26. 2. 1992 izbrisani iz RSP, - je bila z odločbo Upravne enote A. z dne 30. 12. 2014 prvo tožniku priznana odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz RSP za obdobje od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013 v znesku 13.050,00 EUR, - je drugo tožnica prejela odškodnino za škodo, ki ji je bila povzročena z izbrisom iz RSP, z odločbo Upravne enote A. z dne 7. 10. 2015 v znesku 13.050,00 EUR, - je bila tretje tožniku izplačana odškodnina v upravnem postopku na podlagi odločbe Upravne enote A. v znesku 13.050,00 EUR, - je bila četrto tožniku z odločbo Upravne enote A. št. 214-200/2015 z dne 7. 10. 2015 priznana odškodnina v višini 13.050,00 EUR za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 28. 2. 1992 do 18. 12. 2014, da je bila ta odločba na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 492-445/2015/10 z dne 29. 6. 2016 razveljavljena, da je Upravno sodišče s sklepom I U 1194/2016 z dne 24. 8. 2016 tožbo četrto tožnika zavrglo, odločba pa je postala pravnomočna 10. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na 1. in 3. točko ter 30. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na 2. točko, da je Upravna enota A. z odločbo št. 214-125/2016 z dne 21. 9. 2016 vlogo četrto tožnika za določitev denarne odškodnine zavrnila, - je bil prvo tožnik začasno brezposeln in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje od 18. 5. 1992 do 23. 11. 1993, da ni prejemal nadomestila ter da mu je delovno razmerje pri B. prenehalo 2. 5. 1992, ko je imel 7 let in 8 mesecev delovne dobe, - iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 13. 1. 2015 izhaja, da je bila drugo tožnica v evidenci brezposelnih prijavljena od 4. 12. 1987 do 17. 4. 1991, - izguba zaposlitve prvo tožnika in drugo tožnice ni v vzročni zvezi z izbrisom, - iz potrdila o prijavi in odjavi pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je zavarovanje tretje tožnika prenehalo 25. 8. 1993, - je prvo tožnik vložil prošnjo za stalno prebivanje 29. 9. 1992, v kateri je navedel, da je prejemal nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje do 2. 2. 1993 in da ima rešen stanovanjski problem, prošnja pa je bila zavrnjena, - se je drugo tožnica z otrokoma odselila v Nemčijo leta 1994, ko je odšla k prvo tožniku, delovno dovoljenje za delo v Republiki Sloveniji pa ji je poteklo in da je bila novembra 1993, ko je bila prvič, ko je prišla v Nemčijo za prvo tožnikom skupaj z otrokoma, zavrnjena, in se je morala vrniti v Slovenijo, - je bil prvo tožnik v tem obdobju v Nemčiji že zaposlen v družbi C. kot detaširani delavec, novembra 1993 pa se je zaposlil v nemški gospodarski družbi D., - so imeli drugo tožnica, tretje tožnik in četrto tožnik v Nemčiji status begunca in so tri mesece bivali v azilskem centru, - so se tožniki leta 1998 vrnili v BIH, kjer je bil prvo tožnik večina časa zaposlen, nato pa so prišli v Slovenijo.

_**Glede procesnih kršitev**_

29. Protispisne so trditve, da sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine ni upoštevalo strahu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe večkrat uporabilo ta izraz, ko je ocenjevalo negativna psihična doživljanja tožnikov, ki so bila povezan z izbrisom. V tej zvezi je uporabilo tudi primerljive izraze, kot so zaskrbljenost, bojazen, nelagodnost, negotovost, stiska, ipd.4

30. Enako so protispisne trditve v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni sledilo navedbam prvo tožnika glede intenzivnosti duševnih bolečin, kot jih je zatrjeval in da se zato sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje se je v sodbi obsežno, podrobno in argumentirano opredelilo do vseh relevantnih navedb prvo tožnika glede obsega in intenzitete duševnih bolečin, ki jih je dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

31. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Trditvena podlaga tožnikov glede duševnih bolečin je bila presplošna, tudi v vlogah, ki jih izpostavlja pritožba.5 Nobeno posebno strokovno (medicinsko) znanje ni bilo potrebno za oceno navedb tožnikov v zvezi z nepremoženjsko škodo. Za oceno trpljenja, prizadetosti, zaskrbljenosti, nelagodnosti, skrbi, stisk, ipd. in s tem povezanimi omejitvami in težavami ter duševnimi bolečinami v času izbrisa, kot so jih navajali tožniki, ni potrebno posebno strokovno znanje, zadostuje splošna razgledanost in življenjske izkušnje, s tem, da je bila problematika izbrisanih in njihove težave povezane z izbrisom del dogajanja v prostoru, kjer živimo. Trpljenje tožnikov povezano z različnimi omejitvami je stvar logične in izkustvene presoje, ki ne zahteva strokovnega znanja. Če se določena pravila znanosti in stroke prešla v sfero splošne izobrazbe (npr. psihologije), se sodišče lahko zadovolji s svojim znanjem.6 Pritožba konkretno tudi ne pojasni, katera abstraktna pravila medicinske stroke bi bilo treba uporabiti in katera konkretna dejstva glede (obsega) škode, bi bila drugače ugotovljena, če bi bil v postopku izveden dokaz z izvedencem. Iz teh razlogov pritožba neutemeljeno izpodbija delovno metodo, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja in pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev,7 tožniki pa tudi niso bili prikrajšani za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj.8 Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za ugotovitev dejstev o obsegu škode tožnikov zadoščala njihova izpovedba in vpogled v listine. Tožniki tudi niso predložili zdravniških izvidov, ki bi izkazovali, da bi imeli v času izbrisa ali kasneje zaradi izbrisa zdravstvene težave, ki bi terjale zdravljenje. Tožniki v pritožbi trdijo, da za zdravstveno pomoč niso imeli denarja, ne opredelijo pa se do ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi v primeru, če bi imeli zdravstvene težave, ki bi terjale zdravniško pomoč, pomoč poiskali pri drugih organizacijah ali društvih, ki nudijo oziroma so nudile pomoč ljudem v stiski.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

32. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo.9 Sklicevalo se je (tudi) na prvi odstavek 10. člena ZPŠOIRSP in v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP uporabilo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, s tem, ko je na podlagi določb 1060. in 1062. člena Obligacijskega zakonika za škodo, ki je nastala pred 1. 1. 2002 uporabilo Zakon o obligacijskih razmerjih.

33. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna. Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.

34. Prvo tožniku in drugo tožnici je bila priznana odškodnina v višini 12,43 povprečnih neto plač, pritožba pa izpostavlja zgolj dejstva, ki so v zvezi z individualizacijo odškodnine.

35. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 255/2016 priznalo nekaj manj kot 20 povprečnih neto plač oškodovancu zaradi izbrisa. Izpostavilo je, da je duševno trpljenje oškodovanca terjalo celo zdravljenje pri psihiatru in da bo škoda pri njem trajala tudi v bodočnosti. Tudi v zadevah II Ips 170/2016 in 130/2016 je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 20 povprečnih neto plač, s tem, da je tudi v teh zadevah Vrhovno sodišče obravnavalo hujše primere, ki so glede na konkretne okoliščine pri oškodovancih povzročile bistveno intenzivnejše duševne bolečine, kot so bile ugotovljene pri prvo tožniku in drugo tožnici ter tretje tožniku. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 170/2016 tudi izpostavilo, da ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledično propad zakona, družinske vezi in podobno). Prav ocena teh okoliščin v obravnavanem primeru potrjuje, da je bila prvo tožniku in drugo tožnici priznana primerna odškodnina, ob upoštevanju hujših primerov, kakor tudi primerov, kjer je bila glede na okoliščine primera priznana nižja odškodnina,10 in da sta bila tožbena zahtevka tretje tožnika in četrto tožnika utemeljeno zavrnjena.

_**Glede presoje pritožbenih navedb v zvezi z odškodninskim zahtevkom prvo tožnika**_

36. Sodišče je upoštevalo dolgotrajno negotovost prvo tožnika, ki jo je čutil in trpel, ko je ostal brez statusa, ker je bil izbrisan za 261 mesecev, hkrati pa tudi okoliščine, ki prepričljivo potrjujejo, da intenziteta duševnih bolečin zaradi izbrisa ni bila takšna kot to zatrjuje prvo tožnik. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je bil prvo tožnik zaradi neurejenega statusa negotov in v stiski, da je bil izpostavljen deportaciji, da je bil v skrbeh, ali bodo njegovim prošnjam ugodili in glede preživetja družine.

37. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje naredilo tudi na podlagi zaslišanja prvo tožnika, da je odšel v Nemčijo prostovoljno in zaradi ekonomskih razlogov, ker je bil njegov ekonomski položaj s tem boljši, tožnik pa tudi ni dokazal, da bi s finančnega vidika obstajala kakršnakoli razlika med obdobjem pred izbrisom in med obdobjem po izbrisu. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo v Nemčiji bolje poskrbljeno za tujce, s tem, da je tožnik sprva delal v Nemčiji kot detaširani delavec z delovnim vizumom za družbo C., nato je prvo tožnik delal za družbo E. od 26. 2. 1993 do 25. 4. 1993, od 1. 10. 1993 do 1. 10. 1994 je bil zaposlen v nemški družbi D., po tem obdobju pa je opravljal slikopleskarska dela pri družbi F., leta 1998 pa je odšel v BiH, kjer je bil skoraj ves čas zaposlen.

38. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik leta 1984 prišel v Slovenijo, da je večino časa živel z drugo toženko, da sta bila zaposlena, da sta imela dva otroka, da zaposlitve nista izgubila zaradi izbrisa, da je bil tožnik brez zaposlitve le pet mesecev, da je zapustil Slovenijo v času, ko je imel delovno dovoljenje, delovno dovoljenje pa mu je bilo izdano tudi po izbrisu, da noben ukrep državnih organov ne potrjuje trditev tožnika, da je bil prisiljen zapustiti Slovenijo,11 da s finančnega vidika prvo tožnik ni dokazal, da bi obstajala kakršna koli razlika med obdobjem pred izbrisom in po izbrisu ter da je z zaposlitvijo odpadla skrb povezana s preživljanjem družine in skrb glede tožnikovega ekonomskega statusa.

39. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik trpel strah pred izgonom, ker je bil brez urejenega statusa od 26. 2. 1992 do 19. 11. 1992, ko je odšel v Nemčijo, zato je bila njegova skrb pred izgonom upravičena, čeprav je imel v tem času delovno dovoljenje in je prejemal nadomestilo za brezposelnost, kar je pri tožniku povzročilo stisko in negotovost, še posebej iz razloga, ker ni uspel pridobiti dovoljenja za stalno bivanje ter ker je moral preživljati ženo in dva otroka ter plačevati najemnino za stanovanje. Tožnik je bil upravičeno v skrbeh, kako bo preživel oziroma kako bo poskrbel za družino, čeprav je od 25. 8. 1992 do 25. 8. 1993 imel osebno delovno dovoljenje in delovni vizum od 9. 2. 1993 do 25. 8. 1993, od julija 1992 do 31. 3. 1993 pa je prejemal nadomestilo za brezposelnost in bil prijavljen tudi v evidenci brezposelnih na Zavodu za zaposlovanje. Sodišče je upoštevalo, da je bil tožnik v tem obdobju v strahu, ker se je bal srečanja z organi pregona, ker ni imel urejenega bivališča in dokumentov, kar ga je omejevalo v gibanju.

40. Sodišče je upoštevalo omejitve prvo tožnika in tudi ostalih tožnikov, ki so bili povezani s pridobitvijo vizumov in delovnih dovoljenj, da je bil tožnik omejen v gibanju od 26. 2. 1992 do 18. 11. 1993, kar je v vzročni zvezi z izbrisom in da je bilo trpljenje v tem obdobju najbolj intenzivno. Sodišče je tudi sledilo izpovedbi drugo tožnice, ki je izpovedala, da so bili takrat vsi v skrbeh, ker so bili takrat brez pravic.

41. Po odhodu prvo tožnika v Nemčijo, tožnik ni bil več omejen v gibanju, imel je vizo za Nemčijo, ker je bil tam zaposlen. Tožnik je lahko potoval oziroma se vračal v Slovenijo, kar izhaja iz kopij potnega lista. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni dodatno upoštevalo zapisnik Občine A. št. 209-23/93 z dne 5. 3. 1993, iz katere izhaja, da je drugo tožnica ob zaslišanju v zvezi z dopolnitvijo vloge za stalno prebivanje tujca, izpovedala, da je prvo tožnik od januarja 1993 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, da je preko C. odšel na delo v Nemčijo, kjer dela na gradbišču, da se domov vrača vsak teden, ampak samo ob sobotah in nedeljah. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je prvo tožnik moral zaprositi za ustrezna dovoljenja za prehod mej, ko se je vračal v Slovenijo, s tem, da so mu bila ta vedno izdana. Upoštevalo je ločenost od družine pri ugotavljanju tožnikovih duševnih bolečin. Pojasnilo je, da ne dvomi, da je tožnik duševno trpel, ker ni bil v dnevnem stiku z drugimi člani družine, s tem, da je bilo ugotovljeno, da je ta ločenost obstajala večinoma le med tednom in je trajala manj kot leto dni.12 Znotraj teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel prvo tožnik v Nemčiji status begunca ter pri tem pravilno upoštevalo, da se je tožnik prostovoljno zaradi ekonomskih interesov odločil za delo v Nemčiji, pa vendarle je prvo tožniku priznalo, da je imel duševne bolečine, ker ni bil v kontaktu z družino, s tem, ko je pojasnilo, da ločenost od družine ni v celoti posledica protipravnega ravnanja toženke.

42. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevane enkratne zavrnitve prehoda meje pojasnilo, da to še ne dokazuje, da je bilo gibanje prvo tožnika omejeno, saj je imel veljaven potni list BiH, zato je lahko potoval. Pravilna je tudi ostala dokazno ocena sodišča prve stopnje v tem delu,13 ki jo pritožba zgolj pavšalno izpodbija.

43. Sodišče prve stopnje je upoštevalo,14 da je tožnik imel veljaven potni list, hkrati pa tudi, da odvzeti dokumenti sami po sebi ne predstavljajo škode, s tem, da so bile trditve tožnika v tem delu nedoločne, posebej glede vzročne zveze med odvzemom dokumentov in obstojem duševnih bolečin. Pritožba te ugotovitve sodišča prve stopnje zgolj pavšalno izpodbija, zato podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča ni potreben.

44. Prvo tožnik in drugo tožnica sta se odločila za bivanje v Nemčiji, zato je tudi prenehalo najemno razmerje, zato ta okoliščina ni povezana s protipravnim ravnanjem toženke.

_**Glede presoje pritožbenih navedb v zvezi z odškodninskim zahtevkom drugo tožnice**_

45. Sodišče je pri odškodnini za drugo tožnico enako kot pri prvo tožniku, upoštevalo dolgotrajno negotovost, ki jo je tožnica čutila in trpela, ko je ostala brez statusa, s tem, da je upoštevalo tudi druge okoliščine do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Pri drugo tožnici je med drugim upoštevalo, da je imela tudi drugo tožnica urejen status v Nemčiji, da je bila ločenost od prvo tožnika kratkotrajna, da je bila zdravstveno zavarovana, da se njen ekonomski položaj ni bistveno spremenil od položaja, ki ga je imela pred izbrisom, da izguba zaposlitve ni v zvezi z izbrisom, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da duševne bolečine pri drugo tožnici niso bile tako izjemne intenzitete, kakor to zatrjuje, čeprav je hkrati ugotovilo, da je bil strah pred morebitnim izgonom pri drugo tožnici upravičen, da se je zaradi izgube statusa počutila manjvredno, da je bila v skrbeh za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok, da je imela delovno dovoljenje za čas od 25. 8. 1992 do 25. 8. 1993, kar pa ne pomeni, da je bila tožnica lahko brezskrbna zaradi neurejenega statusa, da je bila izpostavljena morebitni deportaciji, da je bila v skrbeh, kako bo z njenimi prošnjami, ali jim bodo upravni organi ugodili, kako se bo posledično odvijalo življenje nje same in družine, da je bilo njeno gibanje omejeno, čeprav je imela delovno dovoljenje, ker ni imela stalnega dovoljenja za prebivanje, kot ga je imela pred izbrisom, da ji enako kot prvo tožniku delovnega dovoljenja ne bi bilo treba pridobivati, če bi imela urejen status, da so te okoliščine povzročale drugo tožnici stisko in negotovost, zato je bila obupana in ni vedela, kaj jo čaka v prihodnosti.

46. Drugo tožnica ni bila izgnana iz Slovenije. V Nemčijo odšla prostovoljno, ker je želela živeti s prvo tožnikom. Drugo tožnica je leta 1994 z otrokoma odšla v Nemčijo ilegalno. Pravilna je ugotovitev sodišča, da si je drugo tožnica sama izbrala tak način prehoda državne meje, čeprav je imela veljavni potni list BIH, ki je drugo tožnici dopuščal potovanje v Nemčijo. Okoliščina, da je bila drugo tožnica leta 1993 zavrnjena ob prihodu v Nemčijo, zato ni odločilno. Tudi ovire, ki jih pripisuje statusu begunca, niso v vzročni zvezi z izbrisom. Tožnica je namreč sama zaprosila za status begunca, ki prinaša določene ovire.15 Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da je bila tožnica v času izbrisa zaposlen v B. do 25. 8. 1993, ko ji je osebno delovno dovoljenje Zavoda za zaposlovanje poteklo, tožnica pa delovnega dovoljenja ni podaljšala.

_**Glede presoje pritožbenih navedb v zvezi z odškodninskim zahtevkom tretje tožnika in četrto tožnika**_

47. Tretje tožnik je prejel odškodnino v upravnem postopku. Glede na njegovo starost ob izbrisu, posebej pa glede na okoliščine primera, pri njem niso izkazane posebne okoliščine,16 ki bi kazale, da je v obdobju do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje trpel nevšečnosti, ki bi ga ločevale od preostalih oseb, ki so bile izbrisane in jim je bila priznana primerna odškodnina že v upravnem postopku. Podrobna in prepričljiva argumentacija sodišča prve stopnje, ki temelji predvsem na dokazni oceni izpovedbe tretje tožnika, prepričljivo potrjuje, da se tretje tožnik neutemeljeno zavzema, da se mu v pravdnem postopku prizna dodatna odškodnina. Glede na razloge, s katerimi pritožba izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu, podrobnejša opredelitev pritožbenega sodišča ni potrebna, zato se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje,17 da bi se izognilo ponavljanju.

48. Enako velja tudi za argumentacijo v zvezi z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek četrto tožnika. Protipravnost ravnanja in odgovornost toženke za izbris še ni podlaga za priznanje odškodnine, pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje v tem delu, ki jo pritožba z pavšalnimi navedbami tudi ne uspe izpodbiti, zato se pritožbeno sodišče tudi v tem delu zgolj sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje.18 _**Presoja pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi navedbami toženke**_

49. Pri odločitvi o stroških postopka, ki je bil predmet pritožbenega izpodbijanja toženke, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožniki niso opredeljeno izpodbijali odločitve o stroških postopka.19

50. Toženka meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da v razmerju med prvo tožnikom in drugo tožnico ter toženko vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

51. V novejši sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je temeljni kriterij za priznanje stroškov postopka, tudi v odškodninskih sporih, uspeh v pravdi; priznanje stroškov glede na uspeh po temelju in posebej po višini je bilo opuščeno oziroma pridržano le za izjemne primere.

52. Novejša sodna praksa višjih sodišč v odškodninski sporih, ki so povezani z izbrisom oseb iz RSP, pokaže, da uspeh v pravdi v teh sporih ni temeljni kriterij za odločitev o stroških postopka, kakor tudi ne zgolj matematični obračun uspeha po temelju in višini, ki bi ob že neznatnem uspehu tožnika s tožbenim zahtevkom po višini narekoval odločitev, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške. Iz sodne prakse izhaja,20 da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.

53. Pritožbeno sodišče sledi uveljavljeni novi sodni praksi tudi v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je treba (tudi) v teh postopkih ugotavljati temelj, ker mora tožeča stranka dokazati posebne (dodatne) okoliščine, da je upravičena do višje odškodnine, kot ji je bila priznana v upravnem postopku, kjer se upošteva le trajanje izbrisa. Tožba je bila torej potrebna, ker pavšalno priznana odškodnina v upravnem postopku ni pokrila vse škode prvo tožniku in drugo tožnici. Poleg tega ne gre za zanemariti, da je prav toženka, ki bi morala ščititi svoje prebivalce, tožnikoma s kršitvijo človekovih pravic povzročila trpljenje. Nepravično bi bilo, da bi prvo tožnik in drugo tožnica toženki kljub delnemu uspehu v pravdi po medsebojnem pobotanju morala kriti del njenih pravdnih stroškov.

54. Pritožbeno sodišče sklepno izpostavlja dva bistvena sklopa dejstev in oba sta bila odločilna pri presoji stroškovne odločitve. Prvi je, da taka ureditev odločanja o stroških v postopkih zoper toženko velja zaradi posebnih okoliščin, ki so povezane s kršitvijo (osebnostnih) pravic tožnikov s strani toženke (le) v zvezi z izbrisom iz RSP, ker bi toženka morala take pravice varovati, da je bil proces uveljavljanja pravovarstva tem osebam dolgotrajen, da je praksa sodišč povezana s priznanjem odškodnin v teh postopkih nova in neenotna. V drug sklop dejstev, ki so odsev vrednostnega temelja prvega, pa je bila presoja, da sta tožnika ostala v razumnem dosegu pravno zavarovanega upravičenja in njunega pravovarstva v delu, s katerim nista uspela, ni bilo moč ovrednotiti kot zlorabo pravic. Slednjih dejstev tudi ni zatrjevala toženka v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje.

55. Iz teh razlogov je v tem delu pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP.

56. Glede stroškov postopka, ki jih morata plačati tretje tožnik in četrto tožnik, pritožba pravilno opozarja na napačen seštevek stroškov, kar pa ni odločilno, ker pritožba pravilno tudi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo pri odmeri njenih stroškov vrednost točke 0,60 za storitve, ki so bile opravljene pred spremembo Odvetniške tarife z dne 6. 4. 2019. Stroške odvetniškega zastopanja je treba odmeriti z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke, ki velja v času odmere stroškov, ne pa v času, ko so bile vloge sestavljene oziroma poslane na sodišče.21

57. Toženka je tako upravičena do naslednjih stroškov:22 za odgovor na tožbo 840,00 EUR, za prvo pripravljalno vlogo 840,00 EUR, za drugo pripravljalno vlogo 630,00 EUR, za tretjo pripravljalno vlogo 420,00 EUR, za četrto pripravljalno vlogo 420,00 EUR, za peto pripravljalno vlogo 420,00 EUR, za pristop na narok 2. 11. 2017 840,00 EUR, za trajanje naroka 30,00 EUR, za potne stroške na narok 24,00 EUR, za pristop na narok 17. 1. 2018 420,00 EUR, za trajanje naroka 120,00 EUR, za potne stroške na narok 24,00 EUR, za pristop na narok 6. 10. 2020 420,00 EUR, za potne stroške na narok 24,00 EUR, za pristop na narok 5. 1. 2020 420,00 EUR, za potne stroške na narok 24,00 EUR in za pristop na narok 18. 3. 2021 420,00 EUR, kar je skupaj 6.336,00 EUR.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

58. Pritožbeni razlogi tožnikov niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

59. Pritožba toženke je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka.**_

60. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

61. Toženka je delno uspela s pritožbo. Njen uspeh je v vrednosti 1.210,08 EUR.23 Po 1. tč. 22. tarifne številke je toženka upravičena do 250 točk, kar je 150 EUR in do materialnih stroškov (2 %) v višini 3,00 EUR, kar je skupaj 153,00 EUR.

62. Tretje tožnik in četrto tožnik sta dolžna plačati toženki pritožbene stroške v višini 153,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1 Pritožbeno sodišče teh trditve podrobneje ne povzema, ker so enake, kot pritožbene trditve prvo tožnika, katere je pritožbeno sodišče že povzelo. 2 Pritožba se sklicuje na odločbi Pdp 394/2019 in VSL II Cp 1288/2019. 3 Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema vseh relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ker se bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do pritožbenih navedb tožnikov, s katerimi izpodbijano dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. 4 Glej npr. 51., 53., 54., 57. in 66. tč. in 12.op. sodbe sodišča prve stopnje. 5 V tem tudi razlika s konkretnimi okoliščinami, ki jih je obravnavalo VS RS v zadevi II Ips 80/2021. 6 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 476. 7 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga stran 93. 8 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 476. 9 Sodišče prve stopnje je materialno pravo navedlo in deloma povzelo v 28. tč., 33., 34., 36., 38., 39., 40., 41., 43., 44., 45., 46. in 47. tč. ter v 9. in 12. op. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče materialnega prav znova ne povzema. 10 VSL 374/2020 II Cp 1191/2020, II Cp 1483/2021 in druge, ki jih primerjaj s sodbo VSL II Cp 1934/2019. 11 Enako pa velja tudi za drugo tožnico in ostala tožnika. 12 66. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 13 61. in 62. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 14 79. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 15 88. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 16 Glej II Ips 170/2016 in II Ips 255/2016. 17 Tč. 102-112. 18 Tč. 113-123. 19 VS RS je v sodbi II Ips 9/2002 pojasnilo, da „sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Slednje zakonsko naročilo pa pritožbenemu sodišču ne omogoča povsem prostega poseganja iz naslova pravilne uporabe materialnega prava v vse odločitve prvostopenjskega sodišča v neki zadevi, torej neoziraje se na pritožbene razloge in sploh stališča tožene stranke do postavljenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava v mejah pritožbenih razlogov.“ - glej tudi pravno mnenje II/2002 in komentar tega mnenja Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 419-421. 20 VSL: II Cp 1483/2021, II Cp 1659/2020, II Cp 1683/2021, II CP 1801/2021 in druge – v tej zvezi glej tudi sodbo VSL II Cp 153/2022 (razlogi iz teh sodb so deloma povzeti v nadaljevanju) – glej tudi sodbe, ki so bile izdane pred navedenimi sodbami, v katerih je bilo sprejeto drugačno stališče glede stroškov postopka: VSL II Cp 1166/2019, II Cp 1370/2020 in druge. 21 VSL II Cp 1288/2019. 22 Pritožbeno sodišče je upoštevalo število točk za posamezno storitev, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v 125. tč. obrazložitve, s tem, da pravdne stranke tega obračuna niso izpodbijale. 23 Toženki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v višini 5.125,92 EUR, pritožbeno sodišče pa v višini 6.336,00 EUR, razlika je 1.210,08 EUR.