Jedro

Izpolnitev davčnih obveznosti sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode; zato verjetnosti njenega nastanka ni mogoče izkazati zgolj s pavšalnim sklicevanjem na težave pri poslovanju in na stanje blokade žiro računa in na posledice, ki jih prinaša takšno stanje po veljavni zakonodaji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 88/2002-6 z dne 14.2.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da se odloži izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M.S. z dne 2.3.2001, s katero ji je naloženo plačilo davka na dodano vrednost v skupnem znesku 4.322.314,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 69. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode. Tožeča stranka se namreč sklicuje le na stanje blokade žiro računa in na pravne posledice takšnega stanja, kar pa ni razlog za izdajo začasne odredbe in za odložitev prisilne izterjave davka. Verjetnosti nastanka težko popravljive škode tudi ne morejo izkazovati njene navedbe glede težav pri poslovanju. Drugih škodljivih posledic, ki naj bi ji nastale, pa ne navaja niti ne izkazuje. V primeru izvršbe davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, da je v 20. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, ššt. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99 in 37/2001, v nadaljevanju ZDavP) določil, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži njegove izvršitve. To pomeni, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi. Zato je zatrjevanje tožeče stranke, da izvrševanje odločbe pred odločitvijo o njeni pritožbi posega v njeno ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, neutemeljeno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da ni zahtevala, da se odloži prisilna izterjava davka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpodbijanega akta, katerega bi moralo presojati v postopku za izdajo začasne odredbe. Zatrjuje, da je izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, saj ji, glede na podatke uradnih evidenc, grozi uvedba stečaja oziroma prisilne poravnave, z odložitvijo izvršbe pa tudi ne bi nastala večja nepopravljiva škoda nasprotni stranki.

Sodišču prve stopnje je predložila izpiske iz uradnih evidenc, da ima blokiran žiro račun, pravne posledice takšnega stanja pa so jasne glede na zakonsko ureditev. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je javni interes v davčnih postopkih močnejši od ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva v primerih, ko gre za tožbo zaradi molka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke, da se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, pravilno presojalo glede na pogoje iz 1. odstavka 69. člena v povezavi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da ni pravilno povzelo njenega predloga, ko je navedlo, da gre v obravnavani zadevi, ko je v upravnem sporu izpodbijana odločba o naložitvi davčne obveznosti, za odložitev prisilne izterjave davka. Davčne obveznosti se po 40. členu ZDavP izvršijo tako, da se prisilno izterjajo, če jih, kot je to v obravnavani zadevi, zavezanec ne plača v določenem roku.

Na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS in v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS lahko tožnik zahteva, da se z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Navedeno pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ti v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, se pritožbeno sodišče strinja. Izpolnitev davčnih obveznosti namreč sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, verjetnosti njenega nastanka ni mogoče izkazati zgolj s pavšalnim sklicevanjem na težave pri poslovanju in na stanje blokade žiro računa in na posledice, ki jih prinaša takšno stanje po veljavni zakonodaji. Za tožečo stranko, ki je gospodarska družba, velja, da mora po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 97/2000, v nadaljevanju ZFPPod) spremljati svojo likvidnost in poslovati po načelu likvidnega in solventnega stanja (3. člen) ter sprejemati ustrezne ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, določene v 2. delu ZFPPod z naslovom Finančno poslovanje podjetij. Zato zgolj sklicevanje na pravne posledice, ki bi nastale z opustitvijo dolžne skrbnosti po določbah ZFPPod, ne more izkazovati verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čimprej izterja, bi morala tožeča stranka za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa. Takšnih okoliščin pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, z zahtevo ni izkazala, da bi te obstajale, pa tudi ne navaja niti ne izkazuje v pritožbi.

V postopku za izdajo začasne odredbe se odloča o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi se sodišče prve stopnje moralo v tem postopku opredeliti do izpodbijane odločbe. Na odločitev o izdaji začasne odredbe tudi ne more vplivati okoliščina, da je tožeča stranka sprožila upravni spor zaradi molka tožene stranke. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da z zadržanjem izvršbe ne bi nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda, saj je bila tožeča stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, edina stranka.

Ker, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.