Jedro

V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju. Sodišče na podlagi 488. člena ZPP zato nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po 488. členu ZPP razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti (drugi odstavek 454. člena ZPP) v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bili toženi stranki solidarno dolžni tožeči stranki plačati 281.278,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2011. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotoženi stranki v znesku 3.306,10 EUR in drugotoženi stranki v znesku 2.253,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da ni imelo podlage za izdajo sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo, saj je bilo dejansko stanje med strankama sporno glede vprašanja ali je bila sporna terjatev v stečajnem postopku prerekana ali ne. Poleg tega je tekoči nepravdni postopek zaradi predloga prvotožene stranke za sodni depozit predstavljal oviro za izdajo odločbe. S tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 10. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijala je tudi dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prvotožena stranka v povezanem nepravdnem postopku deponirana sredstva že predložila v sodni depozit. Dejansko pa je bil predlog za sodni depozit s sklepom zavrnjen. Zato naj bi izpodbijana sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, da v stečajnem postopku prijavljena terjatev upnika H. d.d. sploh ni bila prerekana in velja za ugotovljeno. Tožeča stranka je izpodbijala tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede razlage notarskega zapisnika in vprašanja kdo je upravičen do deponiranih sredstev.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče izdalo brez razpisa glavne obravnave, sklicujoč se na določilo 488. člena ZPP (1). Navedena določba sodišču daje pooblastilo, da lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

6. Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je torej nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke. Izjema od obligatornosti glavne obravnave (prvi odstavek 4. člena ZPP) je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena torej v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani dejanski podlagi uveljavljanega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje prvostopenjskega sodišča v smislu 488. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko kot notarja utemeljevala na svojem upravičenju kot edinega družbenika nekdanjega stečajnega dolžnika, to je družbe H. d.o.o. izplačila preostanka stečajne mase po tem, ko so bili vsi upniki v stečajnem postopku poplačani. Prvotožena stranka je prejela v hrambo preostalih 281.378,28 EUR, do teh sredstev pa naj bi bila tožeča stranka upravičena, ker družba H. d.d., ni uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve do stečajnega dolžnika.

9. Zoper drugotoženo stranko pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na temelju njenega položaja kot stečajnega upravitelja, ki je dolžan po poplačilu vseh upnikov preostanek stečajne mase izročiti tožeči stranki kot edinemu družbeniku.

10. Podrejeno pa je tožeča stranka zoper obe toženi stranki uveljavljala tudi odškodninsko podlago, sklicujoč se na nezadostno skrbnost pri sklenitvi notarskega zapisnika o hrambi denarja, v posledici česar tožeča stranka ne uspe priti do pripadajočega preostanka stečajne mase.

11. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo uveljavljali ugovor pasivne legitimacije glede obeh s strani tožeče stranke uveljavljanih pravnih podlag.

12. Sodišče prve stopnje je izdajo sodbe brez razpisa naroka utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi bilo med pravdnimi strankami sporno zgolj vprašanje, kakšne naj bi bile pravne posledice odločitve Vrhovnega sodišča RS s sklepom III Ips 7/2009 z dne 6.9.2011, s katerim je zavrglo tožbo upnika H. d.d., ki jo je vložil zoper tožečo stranko na ugotovitev obstoja svoje terjatve do stečajnega dolžnika H. d.o.o. v višini 42,698.254,94 SIT s pp.

13. Vendar prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka ni oprlo zgolj na razlago citirane odločbe Vrhovnega sodišča, temveč se je v obrazložitvi sodbe ukvarjalo tudi z drugimi dejstvi, ki jih je obravnavalo kot relevantna. Tako je zavrnitev zahtevka zoper prvotoženo stranko utemeljilo tudi na interpretaciji notarskega zapisnika o hrambi denarja DK - 38/08 (priloga A3). Iz trditvenih navedb pravdnih strank je razvidno, da so različno interpretirale dolžno ravnanje prvotožene stranke glede na citirani notarski zapisnik. Ob ugotovitvi, da ni izpolnjen dejanski položaj, ki je bil dogovorjen z Notarskim zapisnikom, je sodišče na dolžno ravnanje prvotožene stranke lahko sklepalo le na podlagi potrebnih razlagalnih metod (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika). To pa pomeni, da prvostopenjsko sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni moglo sklepati že iz skladnih dejanskih navedb pravdnih strank.

14. Sodišče prve stopnje je odločitev o izdaji sodbe izven glavne obravnave utemeljilo tudi na ugotovitvi, da pravdni stranki razen listinskih dokazil nista predlagali izvedbe kakšnega dokaza, ki bi zahteval izvedbo naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj te okoliščine še ne dajejo podlage za izdajo sodbe brez naroka za glavno obravnavo. Narok za glavno obravnavo namreč ni namenjen zgolj izvajanju dokazov, temveč tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravico strank, da v smislu 286. člena ZPP podajajo in dopolnjujejo relevantne trditvene navedbe in predlagajo dokaze. V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče na podlagi 488. člena ZPP zato nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po 488. členu ZPP razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti (drugi odstavek 454. člena ZPP) v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.

15. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko oprlo tudi na dejansko ugotovitev, da prvotožena stranka z deponiranimi sredstvi več ne razpolaga, ker so sredstva deponirana pri sodišču. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz ugotovitev sodišča ni razvidno iz česa je sklepalo na okoliščino, da so sporna denarna sredstva deponirana pri sodišču. 16. Iz navedenih ugotovitev je razvidno, da je utemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za izdajo izpodbijane sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča v nasprotju s 488. členom ZPP zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne pomanjkljivosti sodbe pa ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, zato je pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je odločitev pritožbenega sodišča pogojena že z ugotovljeno neodpravljivo postopkovno kršitvijo prvostopenjskega sodišča, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede pravilnosti razlogovanja prvostopenjskega sodišča, ki se tiče same utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami