Jedro

V tem socialnem sporu gre za spor o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je nanašal na lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sicer glede tega, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za krajši delovni čas 20 ur na teden ali za polni delovni čas 40 ur na teden. V takšnih primerih vrednost spora ni določena. Zahtevek se ni nanašal na denarno terjatev, pač pa na odpravo odločb, s katerimi se je ugotavljala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je potrebno predmetni spor ovrednotiti v višini 3.500,00 EUR, kar je v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZOdvT.

Zgolj zaradi pripravljalne vloge tožeči stranki ni mogoče priznati nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj ta za konkretni socialni spor ni bila potrebna (155. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (stroškovnem) delu.

Tožnik trpi svoje pritožbene stroške sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 4. 2012 in pod isto št. z dne 16. 2. 2012 ter tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 244,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Zoper stroškovni del izreka se pritožuje tožnik. Navaja, da je predmet spora označil v višini 5.000,00 EUR, sodišče pa je samo spremenilo vrednost spora na 3.500,00 EUR, kar v sodbi ni obrazložilo, niti od tožnika zahtevalo dopolnitve ali pojasnila. Tožnik je odvetnik in je bila tožba vložena še preden je sedanji pooblaščenec tožnika predložil pooblastilo za zastopanje. Tako je tožnik sam, ne kot fizična oseba, temveč kot odvetnik, vložil pritožbo zoper prvostopno odločbo in tožbo, vse nadaljnje aktivnosti, kot so pripravljalne vloge in zastopanje na naroku pa je izvajal pooblaščenec. Tožnik je tako upravičen do povračila stroškov tudi po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 253,50 EUR kot nagrado za postopek, saj po tarifi pripada nagrada po tej tar. št. že s samim sprejemom in predložitvijo pooblastila za nadaljnjo zastopanje in vlaganje pripravljalnih vlog, kot to določa opomba 3, tretjega dela Tarife. Tožnik zato meni, da je upravičen tako do navedene nagrade, kot do nagrade v večjem znesku za narok dne 11. 12. 2013 (v višini 234,00 EUR in ne v višini 196,20 EUR) in tako zahteva še razliko v višini 64,80 EUR, skupaj 318,30 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem meni, da se v skladu s 155. členu ZPP stranki povrnejo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo, o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin ter je tako sodišče dolžno odmeriti nagrado in stroške odvetnika po predpisani tarifi in sicer po Zakonu o odvetniški tarifi. Pri tem je določeno v prvem odstavku 25. člena ZOdvT, da se v postopku v socialnih in upravnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prejšnjem odstavku, znaša vrednost 3.500,00 EUR, kar je tudi v takšnem primeru in gre za stalno ustaljeno prakso socialnih sodišč. Tožnik je bil zastopan po pooblaščencu šele od vložitve pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2012 dalje, ki pa ni bila tožba, ne vloga, s katero bi se konkretni socialni spor začel, tako tožnik do povračila nagrade za postopek ni upravičen. Tožnik, ki je tudi sam odvetnik je v tožbi in pripravljalnih vlogah z dne 17. 5. 2012, 12. 7. 2012 in 30. 8. 2012 navedel vsa pravno relevantna dejstva in podal vse dokazne predloge tako, da zgolj za pripravljalno vlogo z dne 6. 9. 2012 ni mogoče priznati nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj ta vloga sploh ni bila potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08). Tožeči stranki je kot potrebne stroške priznalo 169,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, pavšal 10,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, 21,46 EUR potnih stroškov oziroma kilometrino za pristop tožnikovega pooblaščenega odvetnika na narok dne 11. 12. 2013 ter na znesek odvetniških storitev v višini 200,66 EUR še 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 44,14 EUR, skupaj tako 244,80 EUR. Višje priglašenih stroškov ni priznalo, ker zato ni našlo dejanske in pravne podlage.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je potrebno predmetni spor ovrednotiti v višini 3.500,00 EUR, kar je v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZOdvT. Gre za spor o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je nanašal na lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sicer glede tega, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za krajši delovni čas 20 ur na teden ali za polni delovni čas 40 ur na teden. V takšnih primerih vrednost spora ni določena. Zahtevek se ni nanašal na denarno terjatev, pač pa na odpravo odločb, s katerimi se je ugotavljala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče je zaradi tega pravilno od vrednosti 3.500,00 EUR odmerilo nagrado za narok po tar. št. 3102. Nagrada za postopek po tar. št. 3100 res nastane s sprejemom pooblastila, vendar pa mora biti to pooblastilo dano za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. V danem primeru je tožnikov pooblaščenec vložil pooblastilo, poslano po pošti priporočeno dne 6. 9. 2012 v pripravljalni vlogi, v kateri je priglasil stroške in menil, da je nujno potrebno izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem predlaganih prič. Ni šlo torej za vložitev tožbe ali za drugo vlogo s katero se začne postopek. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno poudarja, da je tožnik, ki je tudi sam odvetnik vložil tožbo, ki je imela tožbeni zahtevek ter podal nadaljnje pripravljalne vloge (17. 5. 2012, 12. 7. 2012 in 30. 8. 2012), v katerih je navedel vsa pravno relevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi in podal tudi vse dokazne predloge. Tudi pritožbeno sodišče šteje, da, zgolj zaradi pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2012, tožeči stranki ni mogoče priznati nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj ta za konkretni socialni spor sploh ni bila potrebna in je tako sodišče ob uporabi 155. člena ZPP ta del priglašenih stroškov upravičeno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam, saj z njo ni uspel.