Jedro

Tožnik izraža nezaupanje v delo sodišča, ter blati ugled vseh sodišč, delavcev v pravosodju, državnih organov in političnih strank. To pa ni tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, ki je stvarno pristojno za sojenje v sporih na drugem območju.

Izrek

Predlogu za določitev pristojnosti drugega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi pod opr. št. 2001/00054-4 dne 3.12.2001 na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. P 264/98 z dne 6.12.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 176/2001 z dne 17.10.2001 dovolilo izvršbo. Dolžnik je proti sklepu o izvršbi pravočasno ugovarjal in sodišče prve stopnje je spis poslalo višjemu sodišču. To je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za 177.817,80 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2000 dalje do plačila ter izvršbo v tem obsegu ustavilo. V ostalem je ugovor zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep o izvršbi.

Ker je bil dolžnik oziroma gospodarska družba ... (katere direktor je dolžnik) stranka v mnogih pravdnih, nepravdnih in izvršilnih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, v katerih je izražal nezaupanje v delo sodišča, blatil sodišče in sodnice ter vložil več kazenskih ovadb, je Okrajno sodišče v Radovljici predlagalo določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, toda Vrhovno sodišče Republike Slovenije temu predlogu ni ugodilo, ker zato ni bilo utemeljenih razlogov (sklep Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. I R 90/2002 z dne 17.10.2002, na 54. strani spisa sodišča prve stopnje).

Zato je prvostopenjsko sodišče nadaljevalo z izvršilnim postopkom, imenovalo novega izvršitelja in sodnega cenilca ter odredilo prodajo nepremičnine: parc. št. 256/1 travnik, 258/1 travnik in stanovanjska stavba z garažo ter parc. št. 258/8 travnik. Pred narokom za prvo javno dražbo dne 17.6.2004 je dolžnik predlagal določitev drugega stvarno in krajevno pristojnega sodišča, zato je prvostopenjsko sodišče s spisom posredovalo njegovo vlogo Vrhovnemu sodišču. Dolžnik navaja, da se je posvetoval z nekaterimi evropskimi pravnimi strokovnjaki in prišel do podatkov, da sta pravdni in izvršilni postopek posledica "naročil pri Okrajnem sodišču v Radovljici, ki so bila opravljena s strani zunanjih sodelavcev tega sodišča s škodljivim namenom zoper dolžnika..." Zahteva določitev drugega sodišča, ki ni na območju Okrožnega sodišča v Kranju. Navaja, da so upnik, predstavniki Okrajnega sodišča v Radovljici in njihovi sodelavci v pravdnih in izvršilnih postopkih izvršili kazniva dejanja, s katerimi so oškodovali dolžnika, njegovo družino in premoženje, kar je privedlo do javne dražbe. V zvezi s konkretno zadevo opisuje, da je za upnikovo mater prodajal dvosobno stanovanje, da mu je prodajalka naročila, naj denarja ne izroča upniku, a ga je upnik vseeno vzel in zato dolžnik prodaje ni mogel izpeljati. Dodaja, da ga je upnik začel izsiljevati in ga je krivo ovadil, a v postopku ni uspel, nato pa je vložil tožbo v zadevi P 264/98, ki se je končala s pristransko in nepošteno sodbo in je postala pravnomočna, zaradi zavlačevanja sodišča pa so se natekle tudi visoke zamudne obresti. Po njegovem je upnik zunanji sodelavec sodišča, ki deluje kot provokator, tako da se vmeša v dolžnikove posle in ščuva stranke, da vlagajo kazenske ovadbe in tožbe proti dolžniku. Pri tem sodelujejo odvetniki, tožilci in drugi zunanji sodelavci sodišča. V petdesetih točkah opisuje "tajni" načrt sodišča, v katerem očita kazniva dejanja in druga nedopustna dejanja "z namenom dolžnika spraviti ob njegovo poslovno dejavnost". Sodnicam, ki odločajo o njegovih pravdnih in izvršilnih zadevah, očita kriminalno dejavnost in obširno opisuje vročanje pisanj in postopke rubeža. Pojasnjuje, da zaradi tega ne more prehraniti svoje družine in šolati svojih otrok ter skrbeti za njihov normalen razvoj. Nadaljuje z očitki genocida in organiziranega kriminala slovenskemu pravosodju, ki se ne odziva na ovadbe, ki jih je vložil. Organom očita kriminaliteto z nacionalnim konsenzom in družbeno stanje primerja z vojnimi zločinci, ki jim sodita Mednarodno kazensko sodišče v Haagu in Sodišče za človekove pravice.

Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. To določilo je izjema od pravil v ZPP, ki določajo pristojnost sodišč za odločanje v civilnih sporih in na podlagi 15. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ, Uradni list RS, št. 40/2004 - uradno prečiščeno besedilo) tudi v izvršilnih zadevah. Z njim je zakonodajalec omogočil, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno, če drugače ni mogoče opraviti postopka, če gre za razloge smotrnosti, ki so izjemni in jih zakonodajalec ni predvidel, ali za druge tehtne razloge.

Temeljni namen za to, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije uredi pristojnost sodišč drugače, kot je predvideno v zakonu, je smotrnost. Toda dolžnik v svoji vlogi ne navaja postopkovnih ali drugih razlogov, zaradi katerih bi bilo smotrno, da v zadevi postopa drugo sodišče. Izraža le nezaupanje v delo sodišča, ter blati ugled vseh sodišč, delavcev v pravosodju, državnih organov in političnih strank. To pa ni tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče, ki je stvarno pristojno za sojenje v sporih na drugem območju. Za ureditev navedenih okoliščin so v Republiki Sloveniji predvidena druga pravna sredstva: od ukrepov, ki so predvideni za to, da se preprečijo zlorabe in žalitve (drugi odstavek 11. člena v zvezi z 9. in 109. členom ZPP), do ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva proti odločbam (25. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, ki so objavljeni v Uradnem listu RS, št. 42/97- 69/04) in drugih pravnih sredstev, ki jih vlaga dolžnik.

Sodišče razume, da se je dolžnik znašel v težavnem položaju, ker se njegovi posli niso odvijali tako, kot si je želel, toda sprememba pristojnosti sodišča, ki bo uporabljalo slovensko ustavo in zakone, ne bo privedla do drugačnega rezultata. Neposrednega postopanja mednarodnega sodišča v tožnikovih zadevah Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne more določiti, ima pa dolžnik potem, ko bo izčrpal vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji, tudi možnost dostopa do mednarodnih sodišč.