Jedro

Tožeča stranka ne more doseči izpolnitve zahtevanega v sodnem postopku, saj je za izterjavo plačila članarine izrecno predpisana pristojnost davčnega organa, oziroma davčni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4558/2008 z dne 27. 3. 2008 tudi v delu, v katerem je bilo dolžnici naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in v delu glede izvršilnih stroškov, ter zavrglo tožbo (1. točka izpodbijanega sklepa). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 506,30 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

(2) Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi takšnih ugotovitev zmotno uporabilo materialno pravo in prišlo do napačnega zaključka, da odločitev o predmetnem sporu ne spada v sodno pristojnost. Pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče sklepalo mimo trditvene podlage, saj predmet spora med tožečo stranko in toženo stranko predstavljajo neplačani računi za članarino in ne članstvo v Z. zbornici Slovenije. Tožena stranka nekaterih zapadlih pa neplačanih računov članarine ni poravnala. Pritožba navaja, da o neporavnanih obveznostih iz naslova neplačanih računov sodišče odloča najprej v izvršilnem in nato v pravdnem postopku, kar z upravno pristojnostjo nima nobene zveze. Nadalje pritožba razlaga pojem javnega pooblastila, iz česar napravi zaključek, da članarine z dejavnostmi, ki jih zbornica opravlja na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, nimajo ničesar skupnega. Iz tega pritožba izpeljuje, da zdravniška zbornica kot celota ne nastopa kot nosilec javnega pooblastila, temveč ji zakon javno pooblastilo podeljuje zgolj za taksativno naštete naloge. Določanje višine vsakokratne mesečne in letne članarine po mnenju pritožnika torej ni javno pooblastilo.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti. To pomeni, da v tej pravdi veljajo posebna pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Z vidika pritožbenega postopka to pomeni predvsem, da odločbe ni mogoče izpodbijati zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenih trditev v zvezi z obstojem ali neobstojem odločbe o članarini torej ni mogoče upoštevati, kot bo razloženo v nadaljevanju pa za odločitev v tej zadevi niti niso bistvene.

Pritožba se na široko ukvarja s pojmom javnega pooblastila in iz tega izvaja, da je v konkretnem primeru podana sodna pristojnost, ne pa upravna. Sodišče prve stopnje resda v obrazložitvi sklepa zapiše, da je tožnica nosilka nekaterih javnih pooblastil. Vendar pa prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ne opira na to ugotovitev, pač pa na izrecno zakonsko določbo Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS št. 98/99 s kasnejšimi spremembami; ZZdrS). 9. odstavek 74. člena ZZdrS namreč določa, da se za odločanje o pritožbi zoper osnovo za izračun višine članarine zbornice in višino članarine zbornice uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, za prisilno izterjavo plačila pa določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo omenjeno določbo in so vsa izvajanja pritožbe v zvezi s tem, za kaj naj bi bilo javno pooblastilo zbornici podeljeno, za odločitev v tej zadevi brez pomena. Kot je zapisano v izpodbijanem sklepu, je za izterjavo plačila članarine izrecno predpisana pristojnost davčnega organa, oziroma davčni postopek. Obstoj ali neobstoj odločbe o članarini za odločitev v tej zadevi ni relevanten. Bistveno je, da je z zakonom predpisan način prisilne izterjave plačila članarine, kar je vsebina zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka tako ne more doseči izpolnitve zahtevanega v sodnem postopku, pač pa ga lahko doseže le v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 117/2006; ZdavP-2). Stališče sodišča prve stopnje, da odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost je pravilno, na njegovi podlagi je bila tudi pravilno zavržena tožba tožeče stranke.

(6) Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo napak, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

(7) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve po povrnitvi stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).