Jedro

Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 29.8.1996, ki sta jo sklenila pokojni A. K. in toženi A. K. in s katero je pokojni A. K. odsvojil nepremičnine, vl. št. 710 k.o..., kjer je vpisana parc. št. 549/5 travnik v izmeri 491 m2 in hiša v izmeri 97 m2, pravno neveljavna glede 1/4 odsvojenega premoženja, ker je za toliko prizadet tožnikov nujni delež po pokojnem očetu.

Zavrnilo je tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev solastninske pravice do 1/4 na sporni nepremičnini. Sodišče je tako razsodilo zato, ker ni ugotovilo, da bi bila pogodba z dne 29.8.1996 fiktivna, temveč je bila veljavno sklenjena.

Po pritožbi toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, vendar iz drugih razlogov. Glede na tožbeno trditev, da je prodajna pogodba z dne 29.8.1996 fiktivna, je menilo, da bi bilo mogoče izpodbijati pogodbo v celoti in ne le do 1/4. Glede na trditev, da je s pogodbo prizadet tožnikov nujni delež, pa je menilo, da prikrajšanje tožnikovega nujnega deleža ne more povzročiti neveljavnosti pogodbe.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku po 14. točki prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in izpodbijani sodbi spremeni, tako da v celoti ugodi pritožbi, ali jo razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je v tožbi zatrjeval, da je prikrajšan pri nujnem deležu po očetu in da je upravičen do 1/4 njegovega premoženja. Zato bi bilo treba zapuščini prišteti vsa darila. Sporna pogodba, ki se je imenovala kupoprodajna pogodba, je v resnici darilna pogodba, ker kupnina ni bila plačana. Višje sodišče je njegove navedbe napačno tolmačilo, češ da trdi, da je bila pogodba fiktivna. V resnici je bila fiktivna le kupnina in je dejansko šlo za darilo. Darila nujnim dedičem pa se vračajo, kolikor je prizadet nujni delež. Po njegovem ni pravilna uporaba 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je bila resnična volja pogodbenih strank v tem, da toženec pridobi lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Zato meni, da so razlogi drugostopenjske sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, tako da je ni mogoče preizkusiti in da je v njej nasprotje v odločilnih dejstvih. Tožnik zahteva le ugotovitev, da je pravno neveljavna 1/4 pogodbe, ker je z njo prizadet nujni delež in ne trdi, da je navidezna vsa pogodba, saj je bil prehod lastninske pravice želen. Dodaja, da je ponudil dokaze o tem, da kupnina ni bila plačana.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev, saj je tožnik z razlago o fiktivni kupnini samo potrdil, da je razlaga Višjega sodišča v Ljubljani pravilna. Prodajna pogodba sestoji iz obveznosti obeh pogodbenih strank in če ni želje po izpolnitvi, je fiktivna. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča pod opr. št. Up 140/02, v kateri je zapisano, da je ugotavljanje vsebine pogodbe ugotavljanje dejanskega stanja - torej revizija ni dopustna. Dodaja, da je bil tožbeni zahtevek napačen, ker je tožnik zahteval ugotovitev, da je pogodba pravno neveljavna, ne pa, da je nična ali da se razveljavi.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik očita sodišču druge stopnje absolutno bistveno kršitev določb ZPP in navaja, da so razlogi v utemeljitvi sami s seboj v nasprotju, kar pa ni res. Sodba logično razlaga najprej določbo 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki govori o navidezni pogodbi, nato pa navaja tiste določbe Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 - 67/01), ki opredeljujejo pravni institut nujnega deleža in pravico zahtevati vrnitev daril. Ker tožnik drugih postopkovnih kršitev ne navaja in ne opredeli, je treba ugotoviti, da očitane bistvene kršitve določb ZPP ni.

Tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen. Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do 58. člen ZD).

Brez ustreznih ugotovitev o tem, da je zapustnik 29.8.1996 tožencu podaril sporno nepremičnino in podatkov za izračun zmanjšanja oporočnih razpolaganj, ni mogoča ugotovitev, da je tožnik solastnik do 1/4 in da se (brez zahtevka za izročitev stvari) nanj vknjiži sorazmeren del lastninske pravice.

Ker torej sodišče na podlagi tožbenih trditev in tožbenega zahtevka, na katerega je po 2. členu ZPP vezano, ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, je pravilno uporabilo materialno pravo, ko ga je zavrnilo.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški za odgovor na revizijo niso priglašeni.