Jedro

Tega, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti, ne zanika. Zato bi bila tožeča stranka v skladu z 11. členom Pogodbe (ki po svoji pravni naravi predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem) upravičena zahtevati sklenitev pogodbe o „povratni“ prodaji blaga po nabavni ceni toženi stranki. V tem primeru bi se vzpostavila tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kupnine za prodano blago.

Plačilo blaga je obveznost kupca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o prodaji blaga. Zahtevek za plačilo zalog, ki nima podlage v pogodbi o prodaji zalog, zato ni sklepčen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v deveti alineji 2. točke izreka tako, da se besedilo v oklepaju spremeni v 171.849,60 SIT in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 30.4.2004 do 22.5.2005 - v deseti alineji 2. točke izreka tako, da se besedilo v oklepaju spremeni v 171.849,60 SIT in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 25.6.2004 do 22.5.2005 - v enajsti alineji 2. točki izreka tako, da se besedilo v oklepaju spremeni v 171.849,60 SIT in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 25.6.2004 do 22.5.2005 - v dvanajsti alineji 2. točke izreka tako, da se besedilo v oklepaju spremeni v 171.849,60 SIT in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 18.8.2004 do 22.5.2005 - v trinajsti alineji 2. točke izreka tako, da se besedilo v oklepaju spremeni v 171.849,60 SIT in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 18.8.2004 do 22.5.2005

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v 1. točki izreka, v nespremenjenem delu 2. točke izreka in v 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 227.317,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka). Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo v višini 912,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v nadaljevanju zzo) od 01. 07. 2002 do plačila, 916,04 EUR z zzo od 31. 07. 2002 do plačila, 918,47 EUR z zzo od 31. 08. 2002 do plačila, 922,44 EUR z zzo od 19. 10. 2002 do plačila, 924,43 EUR z zzo od 10. 11. 2002 do plačila, 930,23 EUR z zzo od 18. 01. 2003 do plačila, 931,74 EUR z zzo od 31. 01. 2003 do plačila, 935,00 EUR z zzo od 21. 02. 2003 do plačila; v višini 5 x 716,04 EUR z zzo od zapadlosti posameznih zneskov do plačila; v višini 18,60 EUR z zzo od 12. 12. 2002 do plačila in 9,51 EUR z zzo od 17. 12. 2002 do plačila (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi) je naložilo v plačilo pravdne stroške nasprotne stranke v višini 9.668,26 EUR z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) se je v delu sodbe, v katerem ni uspela, pritožila. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je na pritožbo odgovorila, s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in izpodbijani del sodbe potrdi, nasprotni stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke

1. Po oceni pritožbenega sodišča je treba pritrditi tožeči stranki, da je tožena stranka kršila tisti del obveznosti, ki jih je prevzela v 11. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju (do 30. 04. 1999 zagotoviti vso dokumentacijo, ki je potrebna za odprtje maloprodajne trgovine). Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbo 11. člena Pogodbe, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da ima v primeru, če pride do nezmožnosti zagotovitve dokumentacije s strani F. (nemožnost izpolnitve) in s tem do zastoja pri izvedbi pogodbe, tožeča stranka pravico, da z razvezo pogodbe (glede odkupa blaga) blago proda po odkupni ceni nazaj toženi stranki. Nemoteno poslovanje namreč ne ustreza pojmu zastoja pri izvedbi pogodbe, ker je ta povezan z nezmožnostjo izpolnitve pogodbeno prevzetih obveznosti tožene stranke. Tega, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti pa niti ne zanika. Zato bi bila tožeča stranka v skladu z 11. členom Pogodbe (ki po svoji pravni naravi predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem – primerjaj z 2. odstavkom 74. člena ZOR in s 45. členom ZOR) upravičena zahtevati sklenitev pogodbe o „povratni“ prodaji blaga po nabavni ceni toženi stranki (4. odstavek 45. člena ZOR). V tem primeru bi se vzpostavila tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kupnine za prodano blago. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka toženo pozvala k plačilu zalog in da tožena stranka na predlog ni pristala. Posledica dejstva, da tožena stranka tožeči stranki ni mogla zagotoviti (od lastnika prostorov) uporabnega dovoljenja pa je lahko poziv tožeče stranke toženi stranki k sklenitvi pogodbe o prodaji; če pa ta noče skleniti pogodbe ima zainteresirana stranka pravico zahtevati od sodišča, da drugi stranki naloži sklenitev glavne pogodbe (4. odstavek 45. člena ZOR). Takega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. Plačilo blaga je obveznost kupca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o prodaji blaga (516. člen ZOR). Zahtevek za plačilo zalog, ki nima podlage v pogodbi o prodaji zalog (1. odstavek 454. člena ZOR), zato ni sklepčen. S tem pa se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav na drugi materialnopravni podlagi.

2. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine. Tožeča stranka je namreč v tožbi škodo opredelila kot bodočo škodo, ki ji bo nastala zaradi iskanja nove lokacije za opravljanje trgovske dejavnosti (za promocijo nove lokacije trgovine, za selitev inventarja, telefonskih priključkov, pridobitve uporabnega dovoljenja, usposobitve modemskih priključkov, prevoznih stroškov za prevoz novih zalog na novo lokacijo ter za izpad prodaje za štiri mesece, do pridobitve nove lokacije). Ker je tožena stranka sklenila najemno pogodbo za čas do 30. 04. 2003, ni pa izpodbila s pritožbo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je opravljala dejavnost maloprodaje v istih prostorih (brez uporabnega dovoljenja) do 01. 05. 2004, ni podana vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in uveljavljano škodo. Da bi imela tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, tudi po prenehanju najemnega razmerja (s potekom časa, za katerega je bila sklenjena) pravico od tožene stranke zahtevati najem istih prostorov, iz njenih trditev ne izhaja. Enaki stroški bi torej tožeči stranki nastali tudi, če tožena stranka ne bi prekršila pogodbe in sicer zaradi dejstva prenehanja najemne pogodbe po izteku časa. Tudi v tem primeru bi imela stroške s preselitvijo na novo lokacijo. Čas veljavnosti najema je bil dogovorjen v skladu s pogodbeno voljo obeh pravdnih strank (1. člen Pogodbe). Zato pritožba v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za odškodnino, ni utemeljena.

S tem pa se izkaže, da pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano 1. točko izreka ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper ugoditev zahtevka po nasprotni tožbi

1. Za vsak del Pogodbe o poslovnem sodelovanju, razen za del, ki zajema najem poslovnih prostorov za določen čas, se glede pogojev za razvezo pogodbe uporabljajo določbe ZOR; za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas pa je uporaba določb ZOR izključena na podlagi izrecne določbe 568. člena ZOR. Z drugimi besedami povedano, bi morala, da si zagotovi sodno varstvo, tožena stranka po nasprotni tožbi pogodbo o najemu poslovnih prostorov odpovedovati sodno (1. odstavek 26. člena ZPSPP), česar pa ni storila. Zato niso utemeljene njene trditve o tem, da ni bila več dolžna plačevati najemnin tožeči stranki po dne 07. 02. 2002 podani izjavi najemodajalcu, da odpoveduje Pogodbo o poslovnem sodelovanju (A3).

Pritožnica ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da višini in zapadlosti zaračunanih najemnin za obdobje od junija 2002 do februarja 2003, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala. Zato njenih trditev, da vsaj po 29. 12. 2002 najemnine niso pravilno obračunane, pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

2. Glede uporabnine za uporabo poslovnih prostorov od aprila do vključno avgusta 2004 pa pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker tožeča stranka po nasprotni tožbi ni zatrjevala, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo nepoštenosti tožene stranke po nasprotni tožbi pri uporabi poslovnih prostorov brez najemne pogodbe (brez pravne podlage) v spornem obdobju, bi lahko prisodilo tožeči stranki po nasprotni tožbi le zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, to je od 23. 05. 2005 dalje (214. člen ZOR). Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zakonskih zamudnih obresti do 22. 05. 2005 (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Pri tem je spremenilo tudi v oklepaju napačno preračunane zneske SIT od zneska glavnice 716,04 EUR.

V preostalem delu točke 2. izreka in v 4. točki izreka (spremenjena odločitev o delni zavrnitvi zahtevka ni vplivala na pravilno odločitev o pravdnih stroških) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) s pretežnim delom s pritožbo ni uspela, zaradi delni ugoditvi njeni pritožbi pa ji posebni stroški niso nastali, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) pa stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, kljub temu, da je pritožnica uspela s pritožbo le s sorazmerno majhnim delom, ker v zahtevi za povrnitev stroškov ni opredeljeno navedla višine stroška za sestavo odgovora na pritožbo (2. odstavek 163. člena ZPP); plačila takse pa ni izkazala in za odločitev o povrnitvi tega stroška pritožbeno sodišče ni imelo podlage.