Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZUP bi morala toženka, preden je samovoljno štela, da je tožnica umaknila predlog za rešitev spora, ugotoviti, ali se je postopek, ki ga je tožnica pred toženko začela, res končal v njeno škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je operater izpolnil zahtevek tožnice tekom postopka pred toženko, torej toženka ni mogla šteti, da se je postopek končal v tožničino škodo, saj je kot posledico postopka dobila to, kar je zahtevala
I. Tožbi se ugodi, in se 2. točka izreka sklepa Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-237/2020/20 z dne 29. 1. 2021 odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka), je z izpodbijanim sklepom sklenila, da ustavi postopek reševanja spora med tožnico in A., d. o. o., v zvezi z odtegljaji z osebnega bančnega računa v skupni vrednosti 224,85 EUR za polnjenje uporabniškega računa (1. točka izreka) in zavrnila zahtevek tožnice, naj ji družba A., d. o. o. povrne stroške, nastale zaradi postopka pred toženko v višini 924,80 EUR (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka s strani tožnice prejela predlog za rešitev spora zoper družbo A., d. o. o., ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, v zvezi z odtegljaji z osebnega bančnega računa v skupni vrednosti 224,85 EUR za polnjenje uporabniškega računa. Tožnica je v vlogi navedla, da je januarja 2020 ugotovila, da je operater brez njenega soglasja bremenil njen bančni račun za uporabo mobilne telefonije A., ne da bi tožnica sploh uporabljala mobilne storitve. Tekom ugotovitvenega postopka je pooblaščenec toženko obvestil, da je operater celotni sporni znesek nakazal na fiduciarni račun, zato je tožnica svoj prvotni denarni zahtevek skrčila na le še povrnitev stroškov zastopanja. Toženka je postopek reševanja spora posledično ustavila, zavrnila pa je tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pravnega zastopanja, saj je tožnica umaknila zahtevek v postopku, ki se je začel in vodil na njeno zahtevo, zato je v skladu s šestim odstavkom 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dolžna sama nositi stroške pravnega zastopanja.
2. Tožnica se z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je zahtevek zgolj skrčila in ne umaknila. Stranka z interesom je krivdno povzročila stroške pravnega zastopanja, ki so nastali tožnici, zato bi jih morala povrniti. Stroški odvetniškega zastopanja so bili v obravnavani zadevi potrebni, saj je bila tožnica prisiljena v to, da angažira pravnega strokovnjaka. Drugačna odločitev predstavlja poseg v svobodo stranke do izbire odvetnika in učinkovite obrambe svojih pravic, predstavlja pa tudi zanikanje odvetniškega poklica in njegovega dela v okviru izvrševanja sodne oblasti. Sodišču predlaga, da odpravi 2. točko izpodbijanega sklepa in samo odloči v zadevi tako, da stranki z interesom naloži plačilo stroškov pravnega zastopanja tožnice v višini 924,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako zahteva, da sodišče toženki naloži obveznost povrnitve stroškov tega upravnega spora, ki so nastali tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica svoj zahtevek umaknila in da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Zaradi umika zahtevka je bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi šestega odstavka 114. člena ZUP. Navaja še, da zastopanje po odvetniku v predmetnem upravnem postopku ni obvezno, tožbena navedba, da je stranka z interesom tožnici povzročila stroške odvetniškega zastopanja iz krivde oziroma nagajivosti, pa nima dejanske podlage v izpodbijanem sklepu in podatkih upravnega spisa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
4. Tožba je utemeljena.
5. Predmet upravnega spora je odločitev toženke v 2. točki izpodbijanega sklepa, s katerim je ta zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka.
6. Ni sporno med strankami, da je tožnica vložila predlog za rešitev spora pri toženi stranki, med njo in družbo A., d. o. o (v postopku upravnega spora stranka z interesom), v zvezi z odtegljaji osebnega bančnega računa v skupni vrednosti 224.085,00 EUR za polnjenje uporabniškega računa. Ni tudi sporno, da je tekom postopka pred toženko A., d. o. o – operater celotni sporni znesek nakazal na fiduciarni račun pooblaščenca predlagateljice, ter je nato predlagateljica po pooblaščencu skrčila svoj prvotni zahtevek le še na stroške zastopanja. V dejanski situaciji, kot navedeno, je toženka (kot navaja v odločbi) smiselno štela, da je pooblaščenec zahtevek za povrnitev spornega zneska umaknil. Da je tožnica svoj zahtevek umaknila, je štela tudi v zvezi z odločanjem o stroških postopka in zavrnitev utemeljila na šestem odstavku 114. člena ZUP, ki določa, da če se postopek ustavi zaradi umika zahteve stranke, na zahtevo katere je bil postopek uveden, trpi stranka vse stroške, ki so nastali do ustavitve postopka.
7. Sodišče razlegovanju toženke ne more slediti. V postopku, ki ga vodi toženka na podlagi 218. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), v sporih med operaterji in končnimi uporabniki, sta udeleženi dve (ali več) strank z nasprotnimi interesi. Prvi odstavek 114. člena določa, da je v primerih, če je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, da krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V določbi je uzakonjeno pravilo uspeha v postopku. Na podlagi tega pravila bi morala toženka, preden je samovoljno štela, da je tožnica umaknila predlog za rešitev spora, ugotoviti ali se je postopek, ki ga je tožnica pred toženko začela, res končal v njeno škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je operater izpolnil zahtevek tožnice tekom postopka pred toženko, torej toženka ni mogla šteti, da se je postopek končal v tožničino škodo, saj je kot posledico postopka dobila to kar je zahtevala (primerjalno glej prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek).
8. V ponovnem postopku reševanja zahteve naj toženka ponovno odloči o zahtevi tožnice in pri tem upošteva razlago prvega odstavka 114. člena ZUP o uspehu v postopku, kot jo je podalo sodišče. 9. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponovni postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo (tožnica in toženka sta soglašali, da se glavna obravnava ne opravi, v skladu s 279.a členom ZPP), ker dejansko stanje med tožnico in toženko ni bilo sporno, sporna je bila le uporaba prava, ki jo je sodišče v tej sodbi pojasnilo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.
10. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da odloči o sporu polne jursdikcije, ker podatki postopka za to ne dajo zanesljive podlage, glede na 1. odstavek 65. člena ZUS-1.