Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno izvajanje rejniške dejavnosti do odpusta njene hčerke oziroma matere mld. A.A. s prestajanja kazni zapora. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je otrokova mati pričela prestajati izrečeno zaporno kazen v trajanju enega leta in šest mesecev dne 12. 4. 2016. Glede na navedeno se ji je zaporna kazen iztekla oktobra 2017. To pomeni, da je tožnici med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi z njeno vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno izvajanje rejniške dejavnosti, prenehal. Tožnica si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica predmetno vlogo vložila za urejanje rejništva za vnuka, mld. A.A., za čas, ko otrokova mati B.B. prestaja zaporno kazen. Iz ocene koristi otroka, ki jo je podal Center za socialno delo Ljubljana-Šiška, izhaja, da zaradi zadržanosti matere roditeljsko pravico nad mld. A.A. izvršuje otrokov oče, ki primerno skrbi za otrokove potrebe, zaradi česar za mld. A.A. ukrep rejništva ni potreben. Tožena stranka se sklicuje na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in na določbe 7. in 14. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), ki v primeru, ko poda vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti otrokov sorodnik, določajo krajši postopek.

3. Tožnica v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba zgolj pavšalno sklicuje na oceno koristi mladoletnega otroka, o samih koristih mladoletnega otroka pa nima nobenih dejstev. Otrokova korist je namreč pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je bila v postopku ugotavljanja koristi otroka dne 23. 6. 2017 izvedena ustna obravnava, na kateri pa ji ni bila priznana lastnost stranke, kljub temu, da je bil postopek začet na podlagi njene zahteve. Prav tako ji ni bila dana možnost, da se opredeli do ugotovitev CSD, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. CSD v postopku tudi ni izvedel nobenih dokazov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev po njenem predlogu. Izpostavlja, da je bil mld. A.A. s sklenjeno sodno poravnavo dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Ona pa je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije in ji je bila izrečena zaporna kazen v trajanju 1 leta in 6 mesecev ter je zaporno kazen nastopila dne 12. 4. 2016. Vloga za izvajanje rejniške dejavnosti je bila vložena za čas do odpusta matere iz zapora, torej zaradi začasne zadržanosti otrokove matere. Zaradi začasne zadržanosti matere je namreč roditeljsko pravico izvrševal oče otroka, ki pa ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo, iz razlogov, navedenih v izpodbijanem upravnem aktu, zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno izvajanje rejniške dejavnosti, do odpusta njene hčerke oziroma matere mld. A.A., s prestajanja kazni zapora. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je otrokova mati pričela prestajati izrečeno zaporno kazen v trajanju enega leta in šest mesecev dne 12. 4. 2016. Glede na navedeno se ji je zaporna kazen iztekla oktobra 2017. To pomeni, da je tožnici med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi z njeno vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno izvajanje rejniške dejavnosti, prenehal. Tožnica si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

7. Ker si torej tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne pravovarstvene potrebe.

8. Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, tožbo tožnice na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo. Glede na to, da je bila tožba tožnice zavržena kot nedovoljena, sodišče v tem upravnem sporu vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati. Pri tem mora sodišče na podlagi podatkov sodnega vpisnika še pojasniti, da je bila posebej vložena tožba tožnice zaradi varstva njenih ustavnih pravic, o kateri je sodišče tudi že pravnomočno odločilo s sklepom št. I U 881/2016 z dne 29. 12. 2017. 9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.