Jedro

Sodišče druge stopnje ne more na podlagi 373. člena ZPP spremeniti sodbe prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če dejansko stanje za drugačno uporabo materialnega prava ni ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi. Odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sklepanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo in sklepom S... z dne 22.4.1994 odločilo, da je odločba stečajnega upravitelja prve toženke o prenehanju delovnega razmerja tožniku s 1.3.1994 nezakonita in za tožnika brez pravnih učinkov, in sklenilo, da tožnik v zvezi s svojim zahtevkom zoper drugo toženko, da se ugotovi, da je pri njej v delovnem razmerju, ni izpolnil pogojev za sodno varstvo. Sodišče glede na ugovor druge toženke ugotavlja, da je stvarno pristojno za odločitev v tem sporu ne glede na to, da je prva toženka v stečaju in da ni sporno, da tožnik ni bil osebno obveščen o spremembi zaposlitve, in mu v tej zvezi ni bil izdan nikakršen sklep, niti mu prva toženka ni dala v podpis pogodbe o zaposlitvi, niti tožnik ni podpisal izjave, da se strinja s prehodom k prvi toženki. Dalje sodišče ugotavlja, da je prvotoženko ustanovila druga toženka s kapitalskim vložkom 8.000,00 SIT, zato le ta ni pravni naslednik druge toženke in tožnik tudi na ta način ni mogel postati delavec prve toženke. Sodišče zaključuje, da tožnik ni nikoli zakonito sklenil delovnega razmerja pri prvi toženki. Glede tožnikovega zahtevka do druge toženke pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni tega zahtevka najprej uveljavljal pri drugi toženki, zato ni izpolnil pogojev za sodno varstvo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp ugodilo pritožbi druge toženke in odločbo ter sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vse tožnikove zahtevke zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik prevzet na delo k prvi toženki na podlagi sporazuma o prehodu oziroma o prevzemu delavcev. Za prevzem in zakonito razporeditev delavcev so bili v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji, kot jih je pozneje določila kolektivna pogodba za gospodarstvo v 11. členu (Uradni list RS, št. 39/93). Druga toženka svoje obveze iz sporazuma, da izda delavcem sklepe o prenehanju delovnega razmerja oziroma o razporeditvi, ni uresničila, vendar je prva toženka tožnika prevzela na delo, mu izplačevala plačo in zanj plačevala prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Sodišče ugotavlja, da v primeru če delodajalec dopusti, da delavec dela brez pravnega naslova, brez pogodbe o zaposlitvi, ob izkazani volji za sklenitev delovnega razmerja in ob izpolnjevanju obveznosti in pravic, v enaki meri kot jih imajo drugi delavci, ki so v delovnem razmerju, gre v takem primeru za tako imenovano faktično delovno razmerje. Tožnik je vedel, da je v delovnem razmerju pri prvi toženki, saj je to lahko razbral iz plačilnih listkov. Plačo je tožniku od januarja 1993 dalje izplačevala prva toženka, če je tožnik menil, da ni v delovnem razmerju pri izplačevalcu plače, je imel možnost uveljavljati varstvo svojih pravic v roku 15 dni, ko je zvedel, da je bila kršena njegova pravica iz delovnega razmerja.

Tožnik je zoper drugostopno odločbo pravočasno vložil revizijo, v kateri smiselno uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Drugostopno sodišče sklepa, da so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za prevzem tožnika, kar pa ne drži, saj tožnik in nekaj drugih delavcev ni dobil obljubljene pogodbe o zaposlitvi.

Druga toženka je tožnika in nekaj drugih delavcev obdržala v delovnem razmerju, ker je imela z njimi druge namene. Trije od teh delavcev so v decembru 1993 dobili pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki, tožnik pa takšne pogodbe ni prejel. Torej razlogi sodne odločbe nasprotujejo dokaznim listinam in izjavam. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni preverilo, na kakšni podlagi je prva toženka izplačevala plačo tožniku. Njemu je bilo pojasnjeno, da zaradi blokade žiro računa druge toženke. Dalje tožnik navaja, da sodišče samo ugotavlja, da mu delovno razmerje pri drugi toženki ni prenehalo. Tožnik od nobene od toženih strank ni prejel listine v zvezi z delovnim razmerjem, zato vsekakor gre za zmotno uporabo materialnega prava. Drugostopno sodišče tudi ne navaja, kdaj naj bi tožnik zvedel za kršitev svojih pravic. Tožena stranka mu ni izdala nobenega sklepa. Revident smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo druge toženke zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje, ter toženi stranki naloži povrnitev revizijskih in pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženima strankama v odgovor.

Na revizijo je odgovorila druga toženka, ki navaja, da se revizija predvsem nanaša na dejansko stanje, očitki glede zmotne uporabe materialnega prava pa niso utemeljeni, zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člena ZPP), potem, ko popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (1. odstavek 7. člena ZPP). To pomeni, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če samo ponovi dokaze. Na interni seji sodišče ne more ponoviti dokazov, lahko samo izvedene listinske dokaze ponovno oceni. Iz drugih izvedenih dokazov pa lahko le drugače zaključuje na obstoj oziroma neobstoj nekega drugega dejstva. Zato drugostopno sodišče lahko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, če ne opravi obravnave, le če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, če je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, odločba pa se opira na ta dejstva oziroma če je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo (373. člen ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi pogoji za spremembo odločbe sodišča prve stopnje na pritožbeni seji niso bili podani. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zbralo le nekaj listin, drugih dokazov pa ni izvajalo, odločilo je na podlagi ugotovitve oziroma zaključka, da tožnik ni bil zakonito razporejen, ker nobena od strank ni predložila ustreznih aktov o tožnikovem prehodu k prvi toženki. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja (nepopolno) ni možna drugačna odločitev. Drugostopno sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V drugostopni odločbi ni razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih. Drugostopno sodišče med drugim navaja, da bi naj bila izkazana volja tožnika za sklenitev delovnega razmerja s prvo toženko. Taka volja tožnika ni ugotovljena, tožnik ves čas zatrjuje obratno, in tudi navaja, da je druga toženka z njim imela drugačne načrte. V tej smeri dejansko stanje ni bilo ugotavljano, odprto je ostalo tudi vprašanje, ali je druga toženka res imela namen prekiniti delovno razmerje tožniku. Zato v ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage za zaključek o soglasju vseh treh zainteresiranih strank o prehodu tožnika k prvi toženki. Drugostopno sodišče je s tako svojo odločitvijo tožniku odvzelo tudi pravico do pritožbe, čeprav odločitev temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, kar ne predstavlja le bistvene kršitve določb ZPP, ampak tudi kršitev pravice, ki je zajamčena z ustavo (25. člen Ustave Republike Slovenije). To velja tudi za zavrnitev zahtevka pod točko 2 izreka nasproti drugi toženki. O tej odločitvi v izpodbijani odločbi ni nobenega razloga. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da so za prevzem in zakonito razporeditev delavcev od druge toženke k prvi toženki bili v danem primeru izpolnjeni vsi pogoji, kot jih je pozneje določila kolektivna pogodba za gospodarstvo v 11. členu. Vendar pa odločba sodišča druge stopnje nima zaključka in razlogov o tem, ali je bil tožnik zakonito razporejen k prvi toženki.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 394. člena in 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločitev. Glede na tako odločitev revizijsko sodišče ni odločalo o stroških revizijskega postopka.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).