Jedro

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ.

Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven.

Skrbnost in dobra vera priposestvovalca se morata presojati glede na dane družbene razmere.

Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki ne ve ali mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiški knjigi ni točno. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje, tožnik in njegovi pravni predniki pa so imeli sporno nepremičnino v posesti več deset let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (tožnik) lastnik zemljišča parc. št. 922/7 k. o. ... (I. točka izreka), odločilo, da je elaborat z dne 20. 10. 2021 sestavni del sodbe (II. točka izreka) ter v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek (III. točka izreka). Glede stroškov postopka bo odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženka navaja, da nedobroverni posestnik ne more priposestvovati lastninske pravice. Skladno z določbami 27. in 28. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) mora biti za dobrovernost izkazan pravni naslov. Kdor ne ve, na kateri podlagi je lastnik stvari, ima o tem dvom, kar pomeni nedobrovernost. Pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice je lastnik lahko samo oseba, ki se je vpisala v zemljiško knjigo. Stvarne pravice se izkazujejo z vpisi v zemljiško knjigo. Kot dokaz nedobrovernosti zadostuje predložitev zemljiškoknjižnega izpiska. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se pravni predniki tožnika niso v zadostni meri ozirali na podatke v zemljiški knjigi, saj so v preteklosti skrbno vpisali vsa pridobljena zemljišča na podlagi pravnih poslov. Sporno zemljišče ni bilo pridobljeno na podlagi nobenega pravnega posla in tožnik ter pravni predniki niso uredili vpisa v zemljiško knjigo. Napačen je zaključek, da toženka ni dokazala tožnikove nedobrovernosti. Skladno s publicitetnim učinkom in načelom zaupanja v zemljiško knjigo se ne more nihče sklicevati na to, da ni poznal vpisov v zemljiški knjigi. Pravice na nepremičnini ne obstajajo, če niso vpisane v zemljiško knjigo. Kdor se zanese na podatke vpisane v zemljiško knjigo, ne sme trpeti škodljivih posledic. Toženka je dokazala tožnikovo nedobrovernost s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tej pravdi zatrjeval priposestvovanje sporne nepremičnine v letih od 1997 do 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in SPZ o priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah. Priposestvovalna doba je v konkretnem primeru začela teči v času veljavnosti ZTLR, iztekla pa se je v času veljavnosti SPZ. Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.1 Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ. Za čas pred uveljavitvijo SPZ mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ pa je glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.2

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je bil tožnik ves čas priposestvovalne dobe dobroveren posestnik sporne nepremičnine oziroma kasneje dobroveren lastniški posestnik (SPZ). Priposestvovalni sistem ZTLR je temeljil na dobroverni3 in dobroverni zakoniti posesti (posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja). V primeru zgolj dobroverne posesti je priposestvovalna doba za nepremičnine znašala 20 let. Na podlagi drugega odstavka 72. člena ZTLR je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Po določbah 27. in 28. člena SPZ pa je posest dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Ne zadošča, da ne ve, da ni lastnik, temveč mora biti v opravičljivi zmoti. Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost).

7. Tožnik je podal trditve, s katerimi je glede prvega dela priposestvovalne dobe (do uveljavitve SPZ) utemeljeval dobroverno posest, utemeljujejo pa tudi dobroverno lastniško posest (za čas po 31. 12. 2002). Sodišče prve stopnje je ugotovilo več okoliščin, ki kažejo na tožnikovo dobrovernost ter jih pritožba niti ne izpodbija. Tožnik je od štirinajstega oziroma petnajstega leta starosti dalje pomagal na posestvu pravnih prednikov. Na sporni nepremičnini oziroma sosednji nepremičnini, ki ju je v naravi smatral kot enovito zemljišče, je že pred več leti postavil drvarnico in nadstrešek, kosil in čistil ter na zgornjem delu parkiral avto. Parcelo so uporabljali tudi tožnikovi pravni predniki kot svojo, odkar tožnik pomni, na njej zasadili smreke, kosili, čistili in delali drva.

8. Tožnikova dobrovernost je temeljila na pravni podlagi oziroma pravnem naslovu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik prepričan, da je sporno zemljišče del posestva, ki ga je prejel na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Njegovo prepričanje je potrjeval tudi naznanilni list (A9), kjer je bil kot lastnik sporne parcele zaveden tožnikov pravni prednik (A. A.). Neutemeljena je pritožbena graja, da tožnik ni bil dobroveren, ker so bili pravni predniki in tožnik sam sicer skrbni pri vpisih v zemljiško knjigo ter zemljišča niso pridobili na veljavni pravnoposlovni podlagi. Res je, da sta se tožnikova pravna prednika A. A. in B. B.4 vpisala v zemljiško knjigo ob nakupu sosednje nepremičnine l. 1964, prav tako tožnik ob smrti B. B. l. 1995 na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Vendar to ne vnaša dvoma v tožnikovo dobrovernost. Bistven je ravno zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prepričan, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je prejel na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in da sta njegova pravna prednika s kupoprodajno pogodbo kupila tudi sporno zemljišče. Sodišče je ugotovilo, da sta pravna prednika posedovala sporno zemljišče kot svoje. Tožnik je bil od otroštva prepričan, da je sporno zemljišče last A. A. in B. B. (pripovedovala sta mu, da je posest njuna in jo bo on dobil) ter prepričan, da se s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (pravni naslov) prenaša tudi lastninska pravica na sporni nepremičnini (kot delu posestva). Ni torej vedel, da ima lastno parcelno številko, ki ni zajeta v pogodbi. Ob obrazloženem je bil torej v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

9. Dobroverni posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je s potrebno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Tožniku neskrbnosti ni moč očitati. Že od otroštva je pomagal pri teti in stricu (pravnih prednikih), ki sta sporno zemljišče ves čas uporabljala kot svoje in njunim posegom ni nihče nasprotoval. Tudi v očeh drugih (priča C. C.) so pravni predniki in tožnik veljali za lastnike spornega zemljišča. Tožnik je po smrti tete nato več kot 20 let skrbel za zemljišče, na njem postavil pomožni objekt, parkiral avto, kosil in čistil zemljišče. Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, je treba na drugi strani uravnotežiti tudi z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.5 Več desetletnemu posestnemu stanju tožnika in njegovih pravnih prednikov zemljiškoknjižni lastnik ni nasprotoval in pri tožniku ter pravnih prednikih ni vzbudil dvoma o neskladnosti zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

10. Zmotne so torej pritožbene navedbe, da tožnikovo prepričanje ni temeljilo na ustrezni pravni podlagi oziroma da ni razpolagal s pravnim naslovom za prenos lastninske pravice. Za čas ZTLR je tožnik zatrjeval in ob obrazloženem izkazal dobroverno posest, za čas SPZ pa dobroverno lastniško posest.6 Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) pa se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven.7 Za uspešno priposestvovanje po določbah SPZ tako ni nujno potreben veljaven pravni naslov, kot zmotno navaja toženka v pritožbi.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju l. 1991 zemljiška knjiga še ni imela takšne veljave, kot jo ima sedaj. Pozitivna ureditev priposestvovanja se je skozi čas spreminjala. Tudi v sodni praksi je zavzeto stališče, da se mora skrbnost in dobra vera priposestvovalca presojati glede na dane družbene razmere.8 Kljub načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ki je v veljavi že od uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) ter kasneje ZZK-1 in SPZ ter publicitetnemu načelu (ki ga večkrat izpostavlja pritožba), ti načeli ne predstavljata vedno ovire za zunajknjižno priposestvovanje posestnika, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. Golo sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da pridobitelj ni vpisan v zemljiško knjigo, namreč samo po sebi še ne dokazuje nedobrovernosti. V pravni teoriji so zastopana različna pravna stališča o tem, ali je zaradi publicitetnega načela lahko posestnik, ki ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, dobroveren. Vendar tudi stališča avtorjev, ki niso naklonjena razlagi, da je takšen posestnik sploh lahko dobroveren, niso toga in dopuščajo izjeme, ki naj bi jih napolnila sodna praksa.9 Pritožba zgolj selektivno povzema posamezne dele komentarja SPZ, ob celovitem branju pa je razvidno, da so dopuščene tudi izjeme za zunajknjižno priposestvovanje. Odločitev sodišča prve stopnje sledi večinskemu stališču sodne prakse, da je dobroverni ali pošten posestnik tudi tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last in nedobrovernosti ne pogojuje zgolj z okoliščino, da pravni prednik ali posestnik ni (bil) vpisan v zemljiški knjigi.

12. Toženka se v pritožbi večkrat sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem pozablja, da se na načelo lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki ne ve ali mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiški knjigi ni točno. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje,10 tožnik in njegovi pravni predniki pa so imeli sporno nepremičnino v posesti več deset let. 13. Ne drži pritožbeno stališče, da na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, saj so pri institutu priposestvovanja dopuščene izjeme. V nasprotnem primeru zunajknjižno priposestvovanje niti ne bi bilo mogoče. 14. Toženka v pritožbi uvodoma le pavšalno navaja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da glede spornega zemljišča ne obstajajo ovire priposestvovanja v zvezi z javnim dobrim in obrazloženega zaključka sodišča, da pri sporni nepremičnini ne gre za javno dobro ne izpodbija. Pritožbenemu sodišču na takšne nekonkretizirane navedbe ni treba dodatno odgovarjati.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo, dolžna povrniti njegove (potrebne) stroške pritožbenega postopka za zastopanje po odvetniku (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku mu gre 250 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (5 točk) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znese 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih 100 točk za pregled in proučitev pritožbe ter strokovne literature, saj je storitev v konkretnem primeru že zajeta v 250 točkah za odgovor na pritožbo in ne gre za samostojno odvetniško storitev po tar. št. 43 Odvetniške tarife (OT). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

1 Prim. Sodba VSRS II Ips 723/2006 z dne 29. 1. 2019. 2 Prim. Sodba VSRS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. 3 V tem primeru ni bilo treba, da je posest tudi zakonita, v okviru dobrovernosti pa je sodna praksa upoštevala, da je dobroveren posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. 4 A. A. in B. B. sta kupila posest s kupoprodajno pogodbo dne 15. 1. 1964. Po smrti moža je posest oz. delež A. A. podedovala B. B., ki je s tožnikom nato 12. 3. 1991 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. 5 Prim. Sklep VSRS II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015. 6 Gre za subjektivno prepričanje posameznika, ki mora imeti podlago za prepričanje, da je nepremičnine pridobil od lastnika. 7 Prim. Sodba VSRS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. 8 Prim. Sodba VSRS II Ips 49/2021: Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja, ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja. 9 Avtorji komentarja SPZ navajajo, da so kljub publicitetnemu učinku, mogoče izjeme, ko je pridobitelj dobroveren, kljub temu, da ni vpisan v zemljiško knjigo. Izjeme bodo upravičene predvsem tedaj, ko razlogov za to, da pridobitev ni vpisana v zemljiško knjigo, ne bo moč pripisati pridobitelju. Prim. M. Tratnik, komentar k 43. členu SPZ; v M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 266 – 267. 10 M. Juhart, komentar k 10. členu SPZ; v M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 89.